Atlas

Zgodbi lahko tudi prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te poleg te zgodbe čaka bogat izbor pravljic z vsega sveta. Na koncu te zgodbice čaka iskrica, da jo utrneš.

Če dobro pomisliš, je Hudournik precej nenavadno ime za goro.
Hudournik je nekaj, kar se vali navzdol, gora pa je nekaj, kar se trmasto dviga navzgor.
In prav ta nenavadna kombinacija je bila dovolj, da sta Luka in Maja začela raziskovati.
V stanovanju je bilo živahno kot na železniški postaji. Mama je iskala ključe, oče je iskal očala, babica pa je iskala potrpljenje. Luka in Maja sta sedela za mizo in hitro pojedla zajtrk, ker je ura že nevarno kazala proti času za odhod.
Ko sta končno obula čevlje, je Luka opazil, da ima Maja v torbi nekaj, kar ni spadalo med zvezke.
“Zakaj pa nosiš Atlas v šolo?” je vprašal.
Maja se je skrivnostno nasmehnila: “Za vsak primer.”
“Za kakšen primer? “
“Za primer, če bo pouk dolgočasen.”
Luka se je zasmejal: “Potem ga bova danes zagotovo potrebovala.”
In tako sta že zjutraj vedela, da ju čaka nova pustolovščina — samo še vedela nista, kdaj se bo začela.
Ko sta po večerji sedela na tleh v dnevni sobi, je Maja privlekla Atlas iz torbe. “Ne bom ga več nosila v šolo. Itak sedaj vse podatke najdeš na spletu, Atlas je pretežek za prenašat.”
“O, je pa zato neusahljiv vir,” je rekel Luka. “Kaj ni Slovenija zanimiva z vsemi temi zemljepisnimi imeni? Pa raziskujeva samo vzpetine. Kaj šele imena krajev in zaselkov. Kje bova iskala danes?”
“Bom kar jaz odprla. Aha, glej, odprl se je na strani 122, Vojsko. Predel zahodne Slovenije, ki ni preveč poseljen.” S prstom je drsela po strani navzdol. “Ha, glej, kaj sem našla. Joj, saj to je gora, s tako nenavadnim imenom, Hudournik!”
“Hudournik?” se je začudil Luka. “To je pa čudno ime za goro. Hudourniki tečejo, derejo, drsijo — gore pa stojijo in se ne premikajo.”
“Jaz začnem z zgodbo o imenu,” je rekla Maja in se udobno namestila. “Nekoč je na pobočju Hudournika živel pastirček po imenu Jakob. Bil je majhen, a je tekel hitreje kot veter. Vsak dan je pasel svoje ovce, ki so bile znane po tem, da so se razkropile po celem hribu. Jakob je moral za njimi tako hitro tekati, da so ljudje rekli, da teče kot voda po pobočju.”
“Je pa imel dosti dela,” je pripomnil Luka.
“Ja, se je kar namučil. Nekega dne je začelo deževati, in ko je Jakob tekel za najbolj trmasto ovco, je voda za njim drvela navzdol kot srebrn trak. Ljudje v dolini so videli, kako se po hribu spuščajo Jakob, ovce in voda — vse skupaj kot en sam hudouren tok.
Ko je dež ponehal, so ljudje rekli: “Ta hrib je pa res hudouren, vse po njem leti!” In tako je ostalo ime Hudournik. In če danes tam kdaj zagledaš kakšno ovco, ki teče prehitro, je to gotovo potomka tiste trmaste ovce, ki je Jakobu povzročala največ dela.”
“No, zanimivo,” je rekel Luka. “Zdaj pa jaz. Nekoč so bili na Hudourniku kamni, ki niso znali biti pri miru. Bili so okrogli, gladki in strašno igrivi. Ko je posijalo sonce, so se začeli kotaliti navzdol samo zato, ker jim je bilo dolgčas.”
“Kamni so se igrali?” se je zdelo Maji smešno.
“Seveda, in prav nadležni so bili za prebivalce. Kmetje so jih poskušali ustaviti: postavili so ograje, zložili veje, celo molili so, da bi se kamni umirili. A kamni so se samo zasmejali in se zakotalili še hitreje.
Nekega dne je prišel mimo star mož, ki je znal govoriti s hribi. Usedel se je na travo in rekel: “Če se že morate kotaliti, se kotalite vsaj lepo, da ne boste delali škode.”
Kamni so ga poslušali — ampak samo napol. Še vedno so se kotalili, le da so zdaj izbirali manj strme poti.
Ljudje so rekli: “To so hudourni kamni, nič jih ne ustavi!” In hrib je dobil ime Hudournik.
In če danes na poti najdeš kakšen kamenček, ki se ti zdi malo preveč okrogel, je to gotovo eden od tistih igrivih kamnov.”
“Zanimiva zgodba. Ti o kamnih, jaz o vodi,” je rekla Maja. “Nekoč je na Hudourniku živela voda, ki ni marala teči naravnost. Vsakič, ko je deževalo, je iskala nove poti: enkrat levo, enkrat desno, enkrat čez kamen, drugič pod korenino.
Ljudje so se čudili, ker nikoli niso vedeli, kje bo naslednjič izbruhnilo. Včasih je voda tekla tako hitro in tako nenavadno, da je izgledalo, kot da riše skrivnostne znake po hribu.
Nekega dne je prišla mimo deklica, ki je imela rada pravljice. Ko je videla, kako voda vijuga, je rekla: “To ni navaden potok. To je hudourni potepuh!”
In ime se je prijelo.
Od takrat naprej ljudje pravijo, da ima Hudournik svojo lastno domišljijo — in da voda tam nikoli ne teče dvakrat enako.”
“Jaz pa mislim,” je rekel Luka, “da ni bilo tako preprosto.”
“Preprosto,” se je uprla Maja.” Pa daj ti kaj bolj zapletenega.
“No, pa poslušaj, se je namuznil Luka. “Mislim, da je tam nekoč živela zmajka.
“Zmajka! Sem mislila, da so na svetu samo zmaji,” se je zasmejala Maja.
“Zmajka, seveda. Bila je majhna, zelena in strašno navdušena nad letenjem. A ker je bila še mlada, je mahala s krili prehitro, seveda, saj je bila še otrok. Ker je bila tako neučakana, ji je mama dala zgovorno ime Hudournica. Ker je bila hudo urna.
Kadar je letala nad hribom, je povzročila tako močan veter, da je drvel po pobočju kot neviden hudournik. Drevesa so se nagibala, trava je valovila, listje je letelo v spiralah.
Kmetje so mislili, da je to navaden veter, a pastirji so vedeli: “To je Hudournica, spet trenira.”
Ko je odrasla, je postala bolj umirjena. Ljudje so hoteli dati hribu ime Hudournica, ampak hrib je moškega spola, zato je dobil ime Hudournik, po urni zmajki. In če kdaj na Hudourniku nenadoma zapiha, ljudje rečejo, da je to zmajka, ki je prišla preverit, če še zna leteti.”
Vrata so se odprla in vstopila je babica, seveda spet s priboljškom.
“No, no, no, vidva moja,” začne, ko se Luka in Maja še vedno smejita zmajki Hudournici. “Zdaj pa poslušajta nekaj malo bolj resnega. Ne preveč, da ne bo dolgčas, ampak toliko, da bosta razumela, zakaj se ljudje hudournikov niso bali zaman.”
“Bali so se,” je bila začudena Maja. “Saj je samo malo hitrejša voda.”
“Hudournik,” reče babica in dvigne prst, “ni samo voda, ki teče. Hudournik je voda, ki se ji mudi. Ki ne vpraša, ne potrka, ne počaka. Pride, ko se nebo odpre in močno dežuje, in odnese, kar je na poti. Včasih kamenje, včasih zemljo, včasih celo kakšen most.”
“Zakaj pa se jih ljudje tako bojijo?” je zanimalo Luka.
“Zato, ker so nepredvidljivi,” odgovori babica. “Potok, ki je danes prijazen, jutri postane divjak. In ljudje so se tega bali že od nekdaj. Saj veš, ko je vse tiho in mirno, potem pa se v eni uri pokaže, da je močnejše od vsega, kar si zgradil — to človeka hitro spravi v ponižnost.”
“In zato ni čudno, da je hrib dobil ime Hudournik. Če je bil tam potok, ki je rad ponorel, ali pa se je zemlja rada usula, so ljudje rekli: “Aha, to je tisti hudourni hrib.” Imena niso kar tako. Včasih so bila opozorila.”
Babica se nagne naprej, kot da pripoveduje skrivnost.
“Se spomnita, ko sem včasih govorila o Železnikih? Tam so hudourniki že večkrat pokazali zobe. Pred skoraj dvajsetimi leti, leta 2007 je Selška Sora v Železnikih okoli pol dveh popoldne z rekordno močjo drla v višini pet metrov in pol. Nastala je ogromna škoda in šest ljudi je umrlo. To ni pravljica, to je življenje.”
Maja se zamisli: “Torej so se bali, ker niso mogli narediti nič proti divji vodi?”
“Tako je,” reče babica. “Pred hudournikom si majhen. Lahko ga malo usmeriš, malo zajeziš, ampak če se odloči, da bo šel svojo pot, bo šel. In ljudje so to vedeli. Zato so poslušali naravo. Zato so dajali imena, ki opozarjajo.”
“Zato, vidva moja,” reče in se nasmehne, “so hudourniki nekaj, kar spoštuješ. Ne zato, ker so zlobni, ampak ker so močnejši od tebe. In hrib, ki se imenuje Hudournik, je hrib, ki ima zgodovino. Ne pravljico — ampak spomin.”
Potem pa doda, čisto potiho:
“Če pa kdaj zaslišita, da se po hribu nekaj vali, pa raje poglejta dvakrat. Lahko je voda. Lahko je kamen.” Potem se je nasmehnila in pobožala Majo po glavi. “Morda pa je tista igriva zmajka, ki še vedno trenira.”

Zgodbi lahko tudi prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te poleg te zgodbe čaka bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Radovednost je kot pogled v stari Atlas Slovenije – nikoli ne veš, kaj se skriva za naslednjo stranjo. Ko se znajdeš pred imenom, ki morda nosi dva pomena, spoznaš, da so kraji več kot le točke na zemljevidu: postanejo izhodišče za zgodbo, domišljijo in nešteto vprašanj.

Read more

Zgodbi lahko tudi prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te poleg te zgodbe čaka bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Vsak deževen dan ima v sebi malo čarovnije – ko kapljice drsijo po oknih in je zunaj preveč mračno, se v toplini doma skrivnost kar sama ponuja. Maja in Luka se takrat pogosto spomnita na stari Atlas Slovenije. V takšnih trenutkih je radovednost največja – ne veš, kaj najdeš, in ne veš, kam te bo popeljala zgodba. Kot bi odprl knjigo, v kateri se na vsaki strani skriva majhna skrivnost: bo to točka na zemljevidu, ki nosi ime po nečem največkrat neopaznem ali pa morda krasi celo podobo pokrajine z nenavadnim navdihom?

Ko Maja pogleda Luko, ve, da sta pripravljena: “Danes iščeva nekaj posebnega. Nekaj, česar se ne najde na vsakdanjih poteh.”

Skrivnostna Mačka

Deževno popoldne je zavesilo okna v drobne kapljice, iz kuhinje se je slišalo babičino popevanje, ko je pekla piškote.

“Si za to, da poiščeva v Atlasu kaj posebnega? je vprašala Maja. “Mene prav mika, saj je zunaj preveč mračno.”

Luka prikima in vzdihne: “Pa poglejva, kam naju Atlas vodi.”
Maja je segla po knjigi. “Prav. Odprem in iščem!”

Oba sta se sklonila nad knjigo, Maja pa je začela s prstom drseti po strani, ki jo je naključno odprla.

“Glej, Mačka! Mačka blizu Škofljice!” je skoraj zavpila od navdušenja.

“Si lahko misliš,” se je začudil Luka, “hrib, pa ima mačje ime. Tekmujva, kdo bo našel boljšo razlago o nastanku imena. Jaz začnem prvi!

Nekoč, pred davnimi leti, je pri Škofljici živela ogromna, prelepa mačka z imenom Mici. Mici je imela zelo rada sonce in spanje. Vsak dan se je povzpela na ta hrib, tam je imela najboljši razgled in bilo je zelo udobno. Mačka je bila tako velika, da je njen rep segal v eno vas, njeni brki pa so božali hiše v drugi. Nekega dne je zaspala tako trdno, da se je njeno telo začelo stapljati v hrib, njena mehka dlaka pa je postala trava. Od takrat naprej so ljudje govorili: “Poglej, tam je mačkin hrib, kjer Mici spi!” In sčasoma so ga poimenovali preprosto Mačka.”

Maja je nekaj časa razmišljala, potem pa  samozavestno rekla:
“Zanimiva zgodba, ampak moja je boljša! Dobro. Nekoč davno, ko so bili okoli Škofljice še sami gozdovi, je na robu doline stal majhen prijazen hrib. Bil je zelen, z mehkim travnatim vrhom in prijetno senco ob vznožju, kamor so ljudje pogosto vodili svoje živali na pašo. A hrib je bil žalosten.
Vsak dan je gledal proti drugim gričem in razmišljal: “Vsi imajo ime – le jaz ga nimam. Nihče me ne pokliče, nihče mi ne reče ’dober dan’.”

Nekega poletnega večera se je po dolini sprehajala majhna siva mačka. Bila je radovedna, kot so pač mačke pač  in iskala je kraj, kjer bi lahko prespala. Ko je zagledala hrib, ki se je v mesečini svetil kot mehka odeja, se je počasi povzpela nanj. “Kar udobno je tukaj,” je zamijavkala, se raztegnila in zaspala. Luna je nežno sijala nanjo in na hrib in iz doline je bilo videti, kot da na hribu leži velika, speča mačka – s hrbtom, repom in mehko zaobljenim vratom. Ko so ljudje zjutraj vstali, so pokazali proti hribu: “Glej ga, zdi se, kot bi na hribu ležala ogromna mačka!” In tako je dobil ime. Od takrat naprej se hrib ponosno imenuje Mačka in pravijo, da če prideš tja ob mirni, svetli noči, še vedno slišiš tiho predenje vetra po travi — kot bi stara mačka še vedno spala na svojem hribu.”

Vrata so se odprla in babica je vstopila. Na pladnju je nosila tople, pravkar pečene piškote in zeliščni čaj.
“Kaj pa sta danes ujela?” je vprašala.
Maja je skoraj zapela: “Našla sva mačji hrib! No ja, hrib Mačka … Kako je pa zares dobil tako ime? Kdo mu je dal ime, kdo je videl mačko?”
Babica se je nasmejala: “Nekoč so ljudje radi poimenovali vzpetine in reke in doline po tem, kar so videli, po oblikah in po živalih. Tako je nastala cela “mačja družina” krajinskih imen. Mogoče je bila res tu nekoč mačka, mogoče pa je samo nekdo v šali rekel “mačka” in ime je ostalo. Zagotovo je še veliko imen v Sloveniji, ki so povezana z mačkami. Poiščita jih v Atlasu.”

“Oh, babi, kako naj pa iščeva? Veš koliko imen je na vsaki karti? To bi bil zelo dolgočasen opravek. Brskati po vseh teh straneh in iskati kot iglo v senu,” je potožila Maja.

Babica se je nasmehnila: “Zelo preprosto je. Seveda ni treba iskati po kartah kar tako, na pamet. Glej, tule na koncu knjige je imensko kazalo.”

Odprla je Atlas in pokazala na seznam. “Vidiš, tule je legenda, da veš, kaj si našla, goro, pokrajino, naselje ali vodo. Zdaj pa poskusi poiskati vse, kar je povezano z mačkami.”

Maja je odprla seznam pri črki M. “M, mac, mač … glej glej, Mačji dol, Mačji potok, Mačkov grič! Glej, koliko je teh imen! In koliko naselij Maček je, en, dva tri … deset jih je!”

Luka ji je škilil čez rame in s prstom pokazal na celo vrsto mačjih imen: “Mačkar, Mačkove Grabe pa Mačkova glava. Dajva, poiščiva, kje je Mačkova glava.  Za imenom je črka g, torej je to vzpetina. Poglejva ali je gora ali hrib.”

Maja je poiskala karto številko 198 in jo odprla: “Kje pa je ta vzpetina?”

“Ne vem,” je priznal Luka. “Še enkrat poglejva seznam. Za številko je oznaka B2. Kaj to pomeni, babi?”

“Vsaka karta je razdeljena na 2 stolpca in 3 vrstice. Na 6 enakih delov. Prvi stolpec je vedno A, drugi pa B In potem iščemo po razdelkih od 1 do 3. Vzpetina Mačkova glava je v razdelku B2. Poišči jo.”

“Ja, pa res. Glej jo, prav na sredi je. In visoka je malo več kot 1000 m, torej je gora.”

Luka se je zamislil: “Si predstavljaš, da vsaka vzpetina z imenom Mačka ponoči sanja svoje mačje sanje? Ena o lovu, druga o spanju, tretja pa o skrivnostih, ki se nikoli ne izrečejo.”

V tistem Maja zapre Atlas s širokim nasmehom: “Najina Mačka danes ni več le ime – postala je začetek nove pustolovščine. In naslednjič, ko bom spet brskala po atlasu, bom iskala, ali se za še kakšnim imenom skriva pravljica o živali.”

Babica ponudi piškote: “Nikoli ne pozabita: prava lepota imen ni v tem, kako zvenijo, ampak kaj vse v sebi nosijo. Včasih zgodba zraste iz naključja, drugič iz domišljije, tretjič iz preteklosti. Naj vajin atlas nikoli ne ostane brez novih zgodb!”

Ko dež še vedno škrta po oknu in se soba napolni z zvezdnatim vonjem zelišč, Luka in Maja v mislih brskata po prihodnjih pustolovščinah. Morda je naslednji skrivnostni hrib že čisto blizu – treba ga je le najti.

Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Zunaj je rahlo deževalo, tisti droben dež, ki ne zmoti, ampak vseeno vztraja. Luka je poslušal kapljanje in se spraševal, ali bi lahko tudi besede kdaj padale tako vztrajno.
»Danes ne bo šlo,« je rekel. »V glavi imam samo meglo.«
Maja se ni strinjala. »Megla je dobra. V megli se stvari pokažejo drugače.«
Položila je Atlas na sredo mize, kot bi pogrinjala za nekaj pomembnega.
»Glej,« je rekla. »Imena so kot stari lonci. Na videz prazni, a če jih segreješ, začne dišati.«
Luka se je nasmehnil in odprl knjigo.
»Poskusiva,« je rekel. »Samo pogledava. Brez obljub.«

Ravno ali ukrivljeno, le kaj je prav?

Brskala sta po Atlasu in odkrivala vedno nova in nova zanimiva imena. Pa je Maja naenkrat postala pozorna na res nenavadno ime. S prstom je pokazala na Ravni hrib.

»Kje pa to je?« Je vprašala in pogledala je na številko karte. »86. Kje je to?«

Luka je odprl platnico in poiskala sta številko karte. »Oho, to je v Kamniško-Savinskih Alpah«. Spet sta odprla karto št. 86 z naslovom Luče ob Savinji.

»Veš, da je Ravni hrib v resnici zelo visok?« je vprašala Maja. »Še nikoli nisem bila tam, mogoče je pa res raven?«
Luka se je zasmejal: »Na karti v Atlasu je videti kot prava gora – in zakaj bi se gora imenovala ravna? Kot če bi slonu rekli, da je miš!«

Oba sta se zastrmela v zemljevid. Luka je začel po svoji stari navadi razmišljati naglas: »Morda je bila včasih tu ravnina. Si predstavljaš, da je bil Ravni hrib v resnici nekoč popolnoma raven, a je potem nek škrat ponoči s svojo lopato vsako leto dodal plast kamenja, dokler ni zrasel v pravo goro? Čarovnija je tam pustila samo ime!«

Maja zaploska: »Ali pa je bilo ime zgolj šala – pastirji so se radi norčevali iz popotnikov. Ko je kdo spraševal, ali je pot težka, so rekli: »Ah, Ravni hrib, to je kot sprehod po travi!« In kdo bi si upal priznati, da se je zadihal že na pol poti!«

V tistem zaslišita babičin glas iz kuhinje: »Sta že izbrala današnjo uganko? Bo kdo jedel cimetove piškote?«

Babica je vstopila in na pladnju prinesla sveže pečene piškote in čaj.

Usedla se je v naslonjač. »Ravni hrib je zanimivo ime, ni res? Mnogokrat so imena krajev zares nenavadna.«
Maja je zaprosila: »Pa nama ti povej kakšno zgodbo!«
»Morda pa Ravni hrib ni dobil imena zato, ker je bil raven,” je rekla babica,” ampak zato, ker so si ljudje želeli, da bi bil pot na vrh lažja. Včasih je že želja po lahkem pohodu dovolj velik razlog za lepo ime! Jaz pa mislim, da je ime Ravni hrib spomin na stare čase, ko je bil tam pašnik ali poljana za igro in druženje. Sčasoma je narava storila svoje in »ravnina« je postala prava planina.«

Luka začne sanjariti: »Lepo je imeti kraj z nelogičnim imenom – vedno vzpodbudi vprašanja, nove zgodbe in domišljijo.«

Maja doda: »In če bi lahko odpotovala v čas nazaj, bi morda srečala škrata, ki je Ravnemu hribu podtaknil grbo, da ne bi bil popoln. Potem bi še danes vsak radovedni otrok sanjaril, kaj še manjka, da hrib postane res raven.«

»Joj,« reče Luka, »kaj pa če je bilo takole: Pod to goro je živel Jože z ženo Mici. Imela sta sedem otrok. Jože je bil znan po tem, da je bil izredno len, ko je šlo za obdelovanje strmih njiv. Njegova žena Mica mu je ves čas prigovarjala, naj poseje koruzo na tistem hribu, kjer je veliko sonca.

Jože je odvrnil: “Bi, Mica, ampak vrh ni raven!”

Mica, naveličana Jožetovega jamranja, je ponoči zbrala vse otroke in jim naročila, naj z grabljami zravnajo vrh hriba, da bo Jože končno pričel z delom. Jože je bil zjutraj presenečen in je res začel sejati, vaščani pa so hrib poimenovali Ravni hrib, v spomin na Micino premetenost.«

Babica se je nasmehnila: »Dobro si si zamislil. Imena v Atlasu niso nikoli tako preprosta, kot se zdijo – in vsako ime je vabilo, da odkrijemo zgodbo, ki se skriva za njim.«

Ko se dan prevesi v popoldne, je Ravni hrib več kot le točka na zemljevidu. Ime nosi veliko zgodb, vabi v domišljijo in odpira svet tistim, ki si upajo sanjati. Vsak kraj je mogoče prebrati na novo – bodisi kot šalo, bodisi kot resničnost, bodisi kot pravljico.

In ko bosta naslednjič brskala po starem Atlasu, se bosta gotovo spomnila: na Ravnem hribu nikoli ni zares ravno – ampak tam domišljije nikoli ne zmanjka!

 

Zgodbi lahko tudi prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te poleg te zgodbe čaka bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Ali ste kdaj videli goro, ki je tako ostra, da bi z njo lahko, seveda z malo domišljije, rezali? Danes se bomo z Lukom in Majo odpravili v Kamniško-Savinjske Alpe, kjer bosta odkrivala skrivnost ene najbolj ikoničnih gora – Ojstrice. Ugotovila bosta izvor imena in zakaj je prav ta ostra piramida pravi izziv za najpogumnejše planince.

Na robu ostrine

Napočil je sončni sobotni popoldan. Luka in Maja sta sedela na balkonu, zemljevid pa je bil razgrnjen pred njima.

“Danes iščem nekaj posebnega,” je rekel Luka. “Nekaj, kar zveni ostro in zanimivo.”

Njegov prst je drsel po Kamniško-Savinjskih Alpah in se ustavil na zapisu: “Ojstrica! To ime zveni kot vzklik!”

Takoj ko se je Luka dotaknil risbe gore, je iz zemljevida zaslišal glas, oster in čist kot gorski zrak: “Oj-stri-ca … Oj-stri-ca …” Na steni pa se je pojavila slika mogočne gore, obsijane s soncem.

“Ojstrica?” je ponovila Maja. “To zveni, kot da bi jo kdo pozdravljal: “Oj, Strica!” Ali pa kot “ostrica'” In glej, kako oster je ta vrh.”

Zasmejala se je: “Jaz začnem! Nekoč je tod živel velikan, ki je imel najostrejši nož na svetu. Z njim je lahko razrezal celo goro na kose. Ko je umrl, so ljudje našli njegov nož, zabit v vrh te gore. In ker je bil vrh tako oster kot noževa ostrica, so ga poimenovali Ojstrica.”

Luka je zmajal z glavo: “Velikan z nožem? Neumnost! Jaz mislim, da je gora nekoč imela zelo oster vrh, skoraj kot igla. In ko so jo ljudje prvič videli, so vzkliknili: “Oj, ostra je!” In tako je dobila ime. Včasih so imena nastala iz preprostih opažanj.”

“Oj, ostra je!” se je zasmejala Maja. “To je zanimivo. Ampak jaz imam boljšo razlago. Kaj pa, če so na tej gori nekoč živele vile, ki so pele tako visoke note, da so da so rezale skozi ušesa? In ko so ljudje slišali njihovo petje, so si zamašili ušesa in zaklicali: “Oj, kako ostro!” In po tem petju so goro poimenovali.”

Luka se je nasmehnil: “Vile z ostrimi notami? Ja, v redu. Ampak kaj pa, če je gora dobila ime po svoji obliki? Če jo gledaš od daleč, je tako ostra in koničasta, da spominja na konico strele. In “Ojstrica” je postala skrajšana beseda za “oj, ostra.”

Maja je pomolčala. “Mislim, da je tvoja razlaga najbolj verjetna. Zmaguješ.”

Vrata so se odprla. Babica je prinesla dva kozarca hladnega sadnega čaja.

“Slišala sem, da raziskujeta neko ostro goro,” je rekla.

“Ojstrico, babi!” je vzkliknila Maja. “Ugibala sva, ali je poimenovana po velikanovem nožu, ostrih notah vile ali pa ker je zelo ostra.”

Babica je sedla k njima. “Lepo sta si izmislila. Resnična zgodba pa je prav tako zanimiva. Ojstrica je gora, visoka 2350 metrov, in je eden najbolj prepoznavnih vrhov v Kamniško-Savinjskih Alpah. Njena značilna piramidasta oblika je vidna daleč naokrog.”

“Zakaj pa se tako čudno imenuje?” je vprašal Luka.

“Ime ‘”Ojstrica”izvira iz besede “ostrica”, kar pomeni nekaj ostrega, koničastega,” je pojasnila babica. “V našem jeziku se je beseda ‘oster’ preko oblike “ôjster”razvila v “Ojstrica”. To je popolnoma točno ime, saj je gora res zelo ostra in koničasta.”

“Ali je res tako nevarna?” je vprašala Maja.

“Zelo zahtevna je za planince,” je prikimala babica. “Njena severna stena strmo pada 600 metrov globoko v Logarsko dolino in ponuja ene najtežjih plezalnih smeri v Sloveniji. Tudi vzhodno pobočje strmo pada v Robanov kot. A prav zaradi tega je tako priljubljena med izkušenimi planinci. Njen značilen oster obris je postala simbol Kamniških Alp.”

Luka in Maja sta gledala fotografijo Ojstrice na steni. Zdaj ni bila več le gora – bila je izziv, konica, ki štrli v nebo. In v toplem popoldnevu na balkonu se jima je zazdelo, da slišita klic planincev z vrha: “Oj, Ojstrica!”

Zgodbi lahko tudi prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te poleg te zgodbe čaka bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Kaj če bi se danes podali na izlet na Kamrico?
V bližini Lisce, znanega pohodniškega cilja, se  dviga vzpetina, ki jo marsikdo spregleda, a nosi svojo zgodbo.  Prisluhnimo Luki in Maji, ko razmišljata o nastanku imena te vzpetine.

Gorska sobica

V dnevni sobi je potekala prava mala drama. Luka ni mogel najti druge nogavice, Maja je ni hotela iskati namesto njega, babica pa je prisegala, da je nogavica »pobegnila v boljši svet«.
Ko je Luka končno našel nogavico (Pod hladilnikom! Le kako je lahko zašla tja), sta se oba sesedla na kavč od smeha. Njihova oranžna mačka se je smukala okli njunih nog in se ni prav nič počutila krivo.
»Kako je pa prišla tja?« je vprašala Maja in božala Pufija.
»Nimam pojma,« je rekel Luka. »Ampak mislim, da bi moral kdo napisati knjigo o tem.«
»Ali pa atlas,« je rekla Maja, ki ga ni pozorno poslušala in je že razmišljala o nenavadnih imenih.
Luka je dvignil obrvi: »Atlas nogavic?«
»Ne, ne, na pravi atlas mislim. Tisti najin.«
In tako sta po jutranji nogavični katastrofi odprla Atlas Slovenije, ker je bil to edini predmet v stanovanju, ki se ni izgubljal.

Listala sta po knjigi in iskala zanimivo ime.

»Glej,« je zaklicala Maja, »tukaj, severno od Sevnice. Zraven Mirčevega hriba je Kamrica.«

Pokazala je s prstom na vzpetino v razdelku A2 na karti 133, Sevnica.

Luka je pokimal. »Res nenavadno ime. Že kamra je zelo majhna soba v kmečki hiši, ponavadi spalnica na podstrešju, kamrica pa … le kako majhna mora biti taka spalnica.«

»Saj je vseeno«, je vzkliknila Maja. Jaz sem prva, si že sestavljam zgodbico.  Na tem hribu je imela velikanka svojo spalnico!«

»Velikanka?« je vprašal Luka. »Velikanka bi vendar potrebovala ogromno spalnico!«

»Prav zato je zgodba smešna,« je rekla Maja. »Velikanka Marta je bila najvišja velikanka v Sloveniji – visoka trideset metrov! Ampak imela je skrivnost – rada je spala v majhnih prostorih. Velike sobe so se ji zdele preveč prepišne, preveč odprte. Varneje se je počutila v majhnih, tesnih prostorih.«

»Torej si je zgradila majhno spalnico?«

»Točno! Poiskala je še kar visok hrib, čez 800 m. Na pobočju je izdolbla majhno votlino – komaj dovolj veliko, da se je lahko zvila vanjo. Za velikanko je bila to resnična kamrica – drobcena spalnica. Ampak Marta je tam spala najbolje. Zvila se je kot mačka in spala kot dojenček.«

Luka je podvomil. »No ja, jaz ne morem spati ves zvit.«

Maja pa je nadaljevala: »Ona pa. Drugi velikani so se nočevali iz nje. »Marta ima najmanjšo spalnico v velikanovski zgodovini!« so govorili. Ampak Marta se ni zmenila zanje. Vsak večer se je zvila v svojo kamrico in sanjala sladke sanje.«

»In ljudje so izvedeli za to?« je zanimalo Luka.

»Ja! Vaščani so videli velikanko, kako gre v hrib vsak večer. Rekli so: »Poglej, Marta gre v svojo kamrico spat!« In od takrat naprej je hrib dobil ime Kamrica – po majhni spalnici v velikem hribu.«

Luka je pomislil. »Jaz imam svojo zgodbo. V tem hribu so škrati imeli svojo skrivno kamrico – sobo za shranjevanje zakladov!«

»Zakladov?« je ponovila Maja.

»Ja! Škrati iz okoliških vasi so zbirali najdragocenejše stvari – zlatnike, bisere, kristale. Ampak kje naj bi jih shranili? Škratje nimajo bank! Potrebovali so varno mesto.«

»In izbrali so ta hrib?« je uganila Maja.

»Točno! Izkopali so majhno sobo globoko v hribu. Bila je tako majhna, da je vanjo lahko vstopil samo po en škrat naenkrat. To je bila njihova kamrica – majhna zakladnica,« je dejal Luka in razložil: »Vsak škrat je imel ključ od kamrice. Ko je hotel nekaj shraniti, je moral počakati, da drugi škrat izstopi. Notranjost je bila polna zlatih kovančkov, srebrnih pladnjev, dragih kamnov. Ampak prostor je bil tako majhen, da so se stvari nakopičile do stropa.«

»In kaj se je zgodilo?«

»Nekoč je škrat Miha prinesel prevelik zaklad – velik zlat kelih. Ko ga je hotel potisniti v kamrico, je ta počila! Vse zlato se je razsula po hribu. Škrati so bili obupani. »Tam je bila škratova kamrica – majhna soba, ki je bila prepolna zakladov,« so od tistega dne naprej ljudje govorili.«

»Torej je zaklad še tam?« je vprašala Maja.

»Morda,« je rekel Luka z nasmeškom. »Morda še vedno leži pod travo.«

Maja se je nasmehnila. »Bova šla gledat? Zdaj pa poslušaj še mojo  zgodbo o vili, ki je imela sobico  za utrujene popotnike.«

»Vila je imela hotel?« je vprašal Luka.

»Oh, ne hotel – samo eno sobico. To je bila Vila Zora, ki  je na tem hribu živela. Bila je prijazna in vedno ji je bilo hudo, ko je videla utrujene popotnike, ki so hodili mimo. »Kam greste?« jih je spraševala. »Na drugo stran hriba,« so rekli. »Ampak, tako smo utrujeni. Vsaj malo bi se radi spočili.« No, Vila Zora je imela čarobno moč – pa je ustvarila sobico v hribu. Rekla je: »Tukaj, počivajte v moji kamrici!« In s čarobnim rekom Flumidarakarumba je v hribu nastala majhna soba z mehko posteljo, toplimi odejami in vonjem po sivki.«

»Samo ena soba?« je vprašal Luka.

»Ja, samo ena. Vila ni bila bogata, lahko je ustvarila samo eno sobico. Ampak bila je najlepša kamrica v Sloveniji – topla, mirna, varna. Popotniki so spali kot angeli.«

»In še obstaja?«

»Morda,« je rekla Maja. »Govorijo, da če si resnično utrujen in iščeš počitek, lahko najdeš kamrico vile Zore. Ampak vanjo lahko prideš samo, če imaš čisto srce.«

Vrata so se odprla in babica je vstopila z nasmehom. »Slišala sem nekaj o velikankah in vilah,« je rekla. »Kateri hrib raziskujeta?«

»Kamrico, babi!« je povedala Maja. »Zakaj se imenuje kot majhna soba?«

Babica je sedla zraven njiju in vzela atlas. »Kamrica. To je res posebno ime. In povezano je z besedo, ki jo danes skoraj ne uporabljamo več – kamra ali kamrica, kar pomeni majhna soba, pogosto spalnica.«

»Ampak zakaj bi hrib poimenovali po sobi?« je vprašal Luka.

»Ker je morda na hribu ali v hribu bila prava majhna sobica,« je pojasnila babica. »Včasih so ljudje imeli v hribih majhna zavetišča – votline, jame, majhne koče. Tja so se zatekli, ko jih je ujela nevihta. Tam so prenočili, ko so potovali čez hribe.«

»Torej je bila to kot hotelska soba?« je vprašala Maja.

»Tako nekako,« se je nasmehnila babica. »Samo veliko bolj preprosta je bila. Morda je bila to samo votlina, dovolj velika za enega ali dva človeka. Ljudje so ji rekli »kamrica« – majhna soba v hribu. In tako je hrib dobil ime.«

»Ali pa je hrib sam majhen, kot sobica?« je predlagal Luka.

»Tudi to je možno,« je prikimala babica. »Skoraj vsak kraj, voda ali vzpetina v Sloveniji ima dvojnika ali izpeljanko svojega imena. Le Kamrica je ena sama.« Vstala je in dvignila košarico, ki jo je prej odložila na tla. »Prinesla sem vama nekaj posebnega.«

V košarici so bili mini, komaj za grižljaj veliki kolački.

»Mini kolački!« je vzkliknil Luka.

»Seveda,« je rekla babica. »Kamrica je majhna, zato sem prinesla majhne kolačke. Vsak je kot majhna sobica – majhen, ampak popoln.«

Maja je vzela mini kolaček. »Babi, ali je na tem hribu res še kakšna votlina ali jama?«

»Tega pa ne vem,« je rekla babica odkrito. »Morda je, morda ni. Ampak ime je ostalo – in spominja nas, da so bile včasih tudi majhne stvari zelo pomembne. Majhna soba je pomenila varnost, toploto, počitek.«

»Kot soba za goste vile Zore,« je rekla Maja.

»Točno tako,« je potrdila babica. »Vajine zgodbe nosijo resnico – ne v vilah in velikankah, ampak v ideji, da je kamrica prostor varnosti. In to je najlepše – ko majhen prostor postane največje zavetje.«