Frazemi

Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta. Na koncu zgodbice pa te čaka še posladek 🔍.

Ko nekdo govori predolgo, brez prestanka in monotono, rečemo, da “govori kot dež”. Toda kaj ima dež opraviti z govorjenjem? To je odkrila mala Nika, ko je poslušala pogovor odraslih.

Jesenska sobota je bila oblačna in hladna. V topli dnevni sobi sta mama in teta Mojca pili kavo, medtem ko je zunaj rahlo deževalo. Pri oknu je stala mala Nika in opazovala dežne kaplje, ki so se počasi spuščale po steklu.

“Kako je bilo včeraj na sestanku starševskega sveta?” je vprašala teta Mojca.

Mama je vzdignila oči proti stropu: “Oj, ne sprašuj. Gospa Kovačeva je spet imela besedo.”

“Aha,” je teta prikimala, “tista, ki nikoli ne utihne?”

“Točno ta,” je mama zavzdihnila. “Sestanek je bil namenjen dogovarjanju o jesenskem bazarju, pa je ona govorila o vsem mogočem – o novi šolski kuhinji, o parkiriščih, o učiteljih, o zgodovini šole … Bila sem tam dve uri!”

Teta Mojca se je zasmejala: “Očitno še vedno govori kot dež.”

Pri oknu se je Nika obrnila. Govori kot dež? Kaj to pomeni? Dež vendar ne govori!

“Mama,” je Nika pristopila k mizi, “kako lahko gospa Kovačeva govori kot dež?”

Mama in teta sta se zazrli druga v drugo in se nasmehnili.

“Zakaj te to zanima, Nika?” je vprašala mama.

“No … dež ne govori. Dež pada. Dela ‘tik, tik, pik, pik, na okno ali v lužo na tleh. Ampak ne izgovarja besed.”

Teta Mojca se je glasno zasmejala: “Ta naša Nika pa res pozorno posluša!”

“Ampak … Ali to pomeni, da gospa Kovačeva dela zvoke kot dež? Ali govori pik tik tik, tik, pik, pik, pik namesto pravih besed?”

Mama je prijela Niko za roko: “Ne, naj ti razložim …”

Toda Nika je bila že globoko v svojih mislih. Sedla je na kavč in si začela predstavljati:

V razredu sedi gospa Kovačeva. Vstane in odpre usta. Ampak namesto besed iz njenih ust prihajajo zvoki dežja: “Pik pik pik kap tik tik pik pik …”

Starši na sestanku sedijo in poslušajo. Nekdo dvigne roko: “Oprostite, gospa Kovačeva, kaj ste pravkar rekli?”

Gospa Kovačeva ponavlja: “Pik pik pik kap tik tik pik pik kap kap pik!”

Starši se zmedeno ozirajo. Nekdo šepeta: “Ne razumem. Zveni kot dež na strehi.”

“Pik tap kap pik pik!” vztrajno nadaljuje gospa Kovačeva. Govori in govori in govori. Brez premora. Kot dež, ki pada in pada in pada in nikoli ne preneha.

Starši začnejo dremati. En oče že rahlo zasmrči. Mama pogleda sosedo: “Kdaj bo nehala? Že petnajst minut samo “pik tik pik” …”

Ampak gospa Kovačeva se ne ustavi. Govori naprej. ” Pik kap pik kap tik tik pak pik …” Njen glas je monoton kot zvok dežja. Ves čas enak. Brez sprememb. Brez konca …

“Nika? Halo, Nika!” Mamin glas je prekinil predstavo. “Spet si odpotovala nekam daleč stran!”

Nika se je zdrznila: “Oprostita. Samo … predstavljala sem si gospo Kovačevo, kako govori pik pik tik pik namesto besed.”

Teta Mojca se je smejala do solz: “Oj, kako ljubko! Ampak ne, Nika. Gospa Kovačeva ne zveni kot dež.”

“Ne?” je Nika razočarano vprašala.

Mama je sedla poleg nje: “Ne, srček. “Govori kot dež” je frazem – posebna zveza besed, ki ima poseben pomen.”

“Kaj pa pomeni?”

“Pomeni, da nekdo govori brez prestanka, dolgo, monotono – tako kot dež pada. Dež pada in pada, brez konca, brez premora. In gospa Kovačeva govori in govori in govori, tudi brez konca.”

Teta Mojca je dodala: “In tako kot dež vedno zveni enako – pik pik pik – tudi gospa Kovačeva govori v istem tonu, o vsem mogočem, ne ustavi se.”

“Aha!” je Nika prikimala. “Torej ni pomembno, kaj govori gospa Kovačeva, ampak kako dolgo in dolgočasno govori?”

“Točno,” je rekla mama. “Nekateri ljudje, ko začnejo govoriti, preprosto ne morejo nehati. Govorijo in govorijo, pogosto o nepomembnih stvareh. In to pomeni “govoriti kot dež”.”

“Zakaj pa ravno dež?” je vprašala Nika.

Mama je razložila: “Pomisli – dež lahko pada ure in ure, celo dni. Pada enakomerno, monotono. Pik pik pik. Nikoli se ne ustavi. In ljudje, ki govorijo kot dež, so prav taki –  govorijo in govorijo, njihov glas postane kot enolična glasba v ozadju.”

“In zato ljudje včasih zaspijo na sestankih?” je dodala Nika.

“Točno!” je rekla teta Mojca. “Ko nekdo govori predolgo in enolično, poslušalci izgubijo pozornost. Tako kot zvok dežja – najprej ga slišiš, potem pa postane samo hrup v ozadju.”

Nika je vstala in šla k oknu. Gledala je dežne kaplje, ki so rahlo tolkle po šipi.

“Zdaj razumem,” je rekla. “Dež pada… pik pik pik … Pada in pada. In če bi jaz govorila kot dež, bi govorila in govorila in govorila brez konca!”

“In vsi bi te nehali poslušati,” se je nasmejala mama.

Nika se je obrnila: “Torej, če hočem, da me ljudje poslušajo, moram biti kratka in zanimiva?”

“Bravo, Nika!” je potrdila teta Mojca. “To si odlično ugotovila. Namesto da govoriš kot dež, raje povej bistvo hitro in jedrnato.”

“Kot … kot sonce, ki se pokaže med oblaki?” je predlagala Nika.

Mama in teta sta se glasno zasmejali.

“Nika, ti boš še izumila nove frazeme!” je rekla mama.

Nika je pogledala skozi okno in razmišljla tiho zase: “Govoriti kot dež … to pomeni predolgo in razvlečeno. Zapomniti si moram. Nikoli ne bom govorila kot dež. Bom raje govorila kot … kot mavrica! Kratko, barvito in zanimivo!”

Zunaj je dež še vedno tiho padal – pik pik pik – neskončno in enakomerno, medtem ko je Nika že razmišljala, katere druge frazeme še lahko odkrije.

“Mama,” je vprašala, “ali obstaja tudi frazem “molči kot sonce”?”

Mama se je zasmejala: “Ne, Nika. Ampak lahko bi obstajal!”

---

V frazemu “govoriti kot dež” se velika količina besed primerja z veliko količino kapelj dežja. Tako kot dež lahko pada ure in ure s tisočimi kapljicami, lahko tudi človek govori ure in ure s tisočimi besedami. Obe stvari – dež in takšno govorjenje – postaneta čez nekaj časa monotoni in ju komaj še opazimo. Zato je ta primerjava tako nazorna.

---

🔍Ali veš, da …?

Si kdaj opazil(a), kako prijetno je poslušati dež, ko pada po strehi ali pljuska v luže?

Dež in frazemi: Dež ni samo voda z neba, ampak tudi vir številnih zanimivih izrekov. V tej pravljici smo spoznali frazem “govoriti kot dež”, ki pomeni govoriti veliko in enakomerno. Poznaš pa morda še kakšnega?
Beli šum: Znanstveniki pravijo, da je zvok dežja neke vrste “beli šum”. To so vsi zvoki, ki nas obdajajo, zmešani skupaj. Naši možgani se lahko osredotočijo na ta neprekinjen zvok dežja in tako lažje “izklopijo” druge, bolj moteče zvoke. Zato se ob dežju lažje sprostimo, nekateri pa celo lažje zaspijo!

Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.

V našem jeziku živijo posebne besede, ki se rade držijo skupaj in skrivajo pomen, ki ga ne vidiš na prvi pogled. Tem malim jezikovnim čarovnijam pravimo frazemi. Če jih vzameš dobesedno, se ti zazdi, da se nekdo šali, a ko jih razumeš prav, se odpre majhna zgodba.
Frazem “imeti maslo na glavi” pomeni, da nekdo ni nedolžen ali je ravnal nepošteno ali pa ima slabo vest. Ta frazem je verjetno izposojen iz avstrijskega ali bavarskega nemškega reka, ki pomeni “imeti slabo vest”. Nekoč so kmečke ženske na trg nosile pridelke v košari na glavi, v košari pa so imele tudi maslo. Če so dolgo hodile po soncu ali stale na njem, se je maslo stopilo in steklo po glavi, kar je kazalo na njihovo nerodnost, nepremišljenost ali krivdo. Češki frazeologi pa navajajo drugo razlago, ki pravi, da so v 15. stoletju za slabo kakovost masla prodajalko kaznovali tako, da je morala imeti maslo na glavi, dokler se ni zmehčalo in ji steklo po obrazu.

Uf, kako zoprno!

V majhni hiši na robu vasi je živel deček Matej, ki je bil znan po tem, da je bil zelo radoveden – včasih celo preveč. Nekega torkovega popoldneva je Matej stal v kuhinji in gledal na polico. Mama je bila zunaj na vrtu, oče pa je delal v garaži.

Na polici je stala velika steklena posoda s piškoti. Čokoladnimi piškoti. Matejevimi najljubšimi piškoti.

Mama je rekla: “Matej, piškote sem spekla za jutri, teta pride na obisk. Ne smeš jih jesti!”

Ampak Matej bi rad pojedel vsaj enega. Najmanjšega. Saj ne bo nihče opazil, če vzame samo enega, kajne?

In je vzel piškot. Potem še enega. In še enega. Preden se je zavedel, je pojedel pet piškotov. Pet! Hitro je pokril posodo in odšel v svojo sobo, kot da se ni nič zgodilo, vendar z malo slabe vesti.

Zvečer so vsi sedeli v dnevni sobi. Mama je prinesla čaj, oče je bral časopis. Matej je sedel tiho in se delal, da gleda v knjigo.

“Jutri pride Vera na obisk,” je rekla mama. “Pripravila sem piškote, ki jih ima najrajši. Ko sva bili majhni, sva vedno komaj čakali, da jih je mama spekla.”

“Lepo,” je rekel oče. “Koliko jih pa imaš?”

“Naredila sem jih dvajset,” je rekla mama. “Po pet za vsakega.”

Matej je začutil, kako se mu želodec stiska.

Mama je šla v kuhinjo in pogledala proti polici, na kateri je stala steklena posoda s piškoti. »Kaj so se sesedli ali kaj,« je pomislila in na hitro preštela piškote. Seveda, niso se sesedli, izginili so! Namuznila se je. Že vem, kdo je kriv!

“Matej!” je zaklicala, “lahko prideš sem?”

Matej je počasi prišel v kuhinjo. Mama je stala ob mizi z odprtо posodo. “Matej, pet piškotov manjka. Morda veš, kdo jih je pojedel?”

Matej je pogledal v tla. “Ne, ne vem.”

“Ne veš?” je vprašala mama. “Nikogar ni tu razen nas treh.”

“Morda je bila mačka ali pa očka,” je rekel Matej.

Mama je veselo pogledala moža, ki je ravno vstopil v kuhinjo.

“Ta deček ima maslo na glavi,” je rekla.

Matej je dvignil roke in se dotaknil glave. Ničesar ni bilo. Nobenega masla. Samo njegovi lasje.

“Mama, jaz nimam masla na glavi,” je rekel zmeden.

Oče se je rahlo zasmejal: “Matej, mama ne misli na resnično maslo.”

“Ne?” je vprašal Matej. “Ampak rekla je, da imam maslo na glavi.”

Matej si je predstavljal, kako bi izgledal z maslom na glavi. Velik kos masla, rumenega in mehkega, bi mu čepelo na temenu. Počasi bi se talilo in bi mu teklo po laseh, po čelu, po nosu. Bil bi ves masten in lepljiv. Kako grozno!

“Zakaj bi imel maslo na glavi?” je vprašal. “Jaz sem jedel piškote, ne pa masla. In piškotov ne daš na glavo, daš jih v usta!”

Mama je posedla Mateja in se usedla zraven njega. Prijela ga je za roko.

“Matej, ‘imeti maslo na glavi’ ne pomeni, da imaš resnično maslo na glavi. To je stari frazem.”

“Kaj pa pomeni?” je vprašal Matej.

“Pomeni, da nekdo nekaj skriva,” je razložila mama. “Ko nekdo naredi nekaj narobe in to skriva, pravimo, da ima maslo na glavi. Maslo je mehko in se na topli glavi stopi – tako kot resnica, ki je ne moreš dolgo skrivati.”

Matej je gledal v tla. “Jaz sem pojedel piškote,” je tiho priznal.

“Vem,” je rekla mama. “In namesto da bi mi povedal po resnici, si lagal. Rekel si, da je bila mogoče mačka.”

“Oprosti,” je rekel Matej. “Res sem hotel samo enega, ampak potem sem jih pojedel pet.”

Oče je prisedel. “Matej, vsi včasih naredimo napako. Ampak pomembno je, da povemo resnico. Ko nekaj skrivaš, imaš ‘maslo na glavi’.”

“Torej, če vedno povem resnico, nikoli ne bom imel masla na glavi?” je vprašal Matej.

“Točno tako,” je rekla mama.

Matej je razmišljal o tem ves večer. Spomnil se je, kako grozno se je počutil, ko je lagal o piškotih.  V želodcu je imel čuden občutek, kot da bi pojedel nekaj slabega. To ni bilo zaradi piškotov – bilo je zaradi laži.

“Mama,” je rekel Matej, ko se je odpravljal v posteljo, “obljubim, da bom vedno povedal resnico. Ne želim imeti masla na glavi.”

Mama ga je objela: “To je prava odločitev, Matej.”

“Ampak kaj pa zdaj s piškoti za teto?” je vprašal Matej. “Premalo jih bo.”

“Jutri zjutraj bova skupaj spekla nove,” je rekla mama. “Ti mi boš pomagal. In videl boš, koliko dela je treba vložiti v piškote – morda boš naslednjič bolj cenil, ko bom rekla, da so za posebno priložnost.”

Naslednji dan sta Matej in mama vstala zgodaj. Skupaj sta mešala testo, oblikovala piškote, jih pekla. Matej je videl, koliko časa je potrebno za eno samo serijo piškotov. Ko je teta Vera prišla na obisk, je Matej ponosno prinesel krožnik s piškoti.

“Matej jih je pomagal speči,” je rekla mama.

“So pa lepi!” je rekla teta. “Moji najljubši, hvala.”

Zvečer, ko je Matej ležal v postelji, je pomislil na frazem. Imeti maslo na glavi.  Zdaj je razumel. Maslo je mehko, toplo, lepi se. Tako kot laž – lepi se nate in te ne spusti, dokler ne poveš resnice.

“Od zdaj naprej,” je zašepetal Matej sam sebi, “bom vedno imel hladno, čisto glavo. Brez masla.”

In zaspal je z mirno vestjo.

Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Si že slišal, da je kdo koga »potegnil iz blata«? Ne skrbi, danes nobenih umazanih škornjev ne bo treba čistiti! Izvedeli bomo, kaj pomeni ta frazem in zakaj je lahko prava zmeda, če ga vzamemo čisto dobesedno. In kaj je frazem? Frazem je stalna besedna zveza, ki ima preneseni pomen, torej ne dobesednega.

Ste obuli škornje?

Nedeljsko popoldne je bilo mirno in toplo. Po kosilu so pri Selakovih sedeli v dnevni sobi – starša, tetka Anica in stric Jože. Zunaj je drobno rosilo, na mizi pa je dišala kava in še nekaj zadnjih domačih piškotov.
Petletni Gal je z avtomobilčki risal ceste po preprogi in prirejal svoje dirkalne tekme. Ni jih res poslušal, a vsaka zanimiva beseda, ki se je dvignila iz pogovora odraslih, ga je kot magnet povlekla k njim.

»Anica, menda si Marka potegnila iz blata,« je rekla mama in počasi odložila skodelico.
Gal je dvignil glavo.
»Iz blata?« je vzkliknil. »Kje pa se je zagozdil?«

Odrasli so se nasmehnili, nihče pa mu ni prav res odgovoril, saj je tetka Anica ravno razlagala, kako se je vse skupaj zgodilo.

»Saj veste,« je rekla, »čisto pozabil je, da ima v nedeljo tisti svoj govor v društvu. In potem mu je še avto crknil. Kdo drug kot jaz bi se peljal ponj in ga peljal tja! Res smo ga potegnili iz blata.«

Gal je obstal sredi sobe, njegov obrazek pa je bil resen kot pri kakšnem malem raziskovalcu.
»Pa ste obuli škornje?« je vprašal.
Vsi so se spogledali.
»Kakšne škornje?« je zmedeno vprašal stric Jože.
»Ja, če ste ga potegnili iz blata! Saj veste, blatno je, če dežuje,« je razložil Gal, popolnoma prepričan, da jim bo zdaj končno jasno.

Nato je stekel k vratom in z obema rokama začel vleči namišljeni vrvi. »Tako ste ga vlekli ven, a ne? A si bil ti z ene strani, teta pa z druge?«

Tetka se je smejala do solz, mama pa je morala kar sesti, ker je Gal že z navdušenjem vlekel svojo mehko plišasto igračo izpod kavča. »Glej, tudi jaz sem jo potegnil iz blata!« je zaklical.

»Srček moj, ni bilo prav zares blato,« je nežno rekla mama, ko so se vsi dovolj nasmejali. Gal pa se je ustavil in jo radovedno pogledal.
»Kako pa potem misliš — potegniti iz blata? Če ni blato, kaj pa je?«

Mama je nekaj trenutkov premišljala, da bi našla najpreprostejšo razlago.
»Veš, včasih rečemo tako tudi, ko koga rešimo iz težave,« je začela. »Če nekdo zabrede v neko zmešnjavo ali nerodno situacijo – mu pomagamo, da se iz tega izvleče. Ne vlečemo ga res iz blata, ampak iz težav.«

Gal je razmišljal. Nato je pokimal, čeprav mu še ni bilo vse čisto jasno.
»Kot recimo, če padeš v… v neke težave?«
»Tako,« je rekla tetka Anica. »Tvoj stric Marko je pozabil na svoj govor in skoraj bi vse zamudil. Jaz pa sem mu pomagala, da je pravočasno prispel tja – torej sem ga potegnila iz blata.«

Gal je prikimal in se zadovoljno vrnil k igračam. Toda kmalu se je znova ozrl.
»Aha! Torej tudi vi mene včasih potegnete iz blata, kadar ne najdem copat!«

»No, ja, malo drugače,« je rekel oče in se nasmehnil. »Ampak ja – približno tako.«

Potem je Gal spet risal svoje ceste in se pogovarjal s svojimi avtomobilčki. Ti so zdaj redno padali v »blato«, da jih je lahko junaško reševal. Vsakič je rekla njegova namišljena policijska patrulja: »Vse bo v redu! Potegnili te bomo iz blata!«

Mama je medtem pospravila mizo in skozi okno pogledala proti nebu, ki se je razsvetlilo.
»No,« je rekla napol zase, napol ostalim, »če bo nehalo deževati, bo še lep sprehod iz tega.«
Tetka Anica se je zasmejala: »Ja, samo da ne bomo koga spet morali vleči iz blata.«

Gal, ki je prav takrat vlekel svojega največjega tovornjaka izpod kavča, je dvignil prst:
»Jaz imam vrv! Nič ne skrbite!«

Vsi so se nasmejali, stric pa je še dodal: »Tebi, Gal, se pa vidi, da si pravi rešitelj.«
Deček se je ponosno poravnal in pritisnil gumb na svoji igrački, da je zatrobila.
»Seveda! Saj znam potegniti iz blata!«

In čeprav so odrasli vedeli, da ga ta frazem še čisto do konca ne bo zapustil, so se strinjali, da tako prisrčne razlage ne bi mogli slišati niti v učbeniku.

Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Ste že kdaj slišali, da odrasli rečejo: »Črni oblaki se zgrinjajo nad njim?« Ste si ob tem predstavljali, da se nad človeka nenadoma prikradejo deževni oblaki in začne padati toča, čeprav je povsod drugje sončno? Pripravite domišljijo – v današnji zgodbi bomo ugotovili, kaj se res zgodi, ko »črni oblaki« pridejo na obisk!

Bo deževalo?

Pri družini Kosec je bila sreda precej napeta. Oče je po telefonu izvedel, da bo moral na precej zahtevno službeno pot, mama je zaskrbljeno strmela v elektronsko pošto, saj ji je šef obljubil težaven projekt. V dnevni sobi so otroci sestavljali grad iz lego kock, a so čutili nenavadno tiho vzdušje.

Babica je pogledovala skozi okno, kjer se je bliskalo v daljavi, nato pa rekla: »Tudi naš Marko ima težko obdobje, kar črni oblaki se zgrinjajo nad njim! Že tretjič zapored mu ni uspelo na izpitu, pa še v službi ga čakajo skrbi.«

Petletna Taja je takoj pogledala proti nebu, če bo res deževalo na strica Marka. Na list papirja je začela risati Marka, ki sedi na klopci, nad njim pa debel črn oblak, iz katerega padajo debele kaplje.
»Babica, a bodo Marka dežne kaplje zalile? Kaj nima dežnika?! Ga moramo peljati pod streho?«

Bratec Žan je v šali povedal: »Če ima Marko črne oblake nad sabo, potem jih zamenjaj za bele – pa bo spet sonce! Jaz bi mu narisal mavrico okoli glave.«

Mama je opazila otroško razlago in razložila: »V resnici niso nad Markom pravi oblaki, ampak ima več težav kot običajno. Frazem govori, da ga spremlja veliko skrbi, problemov ali žalosti, kot bi se nad njim nabrali deževni oblaki, skrivajo sonce, ki v tem primeru pomeni zadovoljstvo, mir in srečo.«

Otroka sta se odločila narediti »preženimo oblake« akcijo. Narisala sta risbici – Taja velik dežnik in sonce, Žan pa smešnega vetra, ki odpiha vse skrbi. Mama jima je pomagala slikati risbici in ju poslati skupaj s povabilom na domačo predstavo, ko bo Taja z odprtim dežnikom tekala po sobi in ukazovala dežju in oblakom, naj pobegnejo čim dlje.

Ko je Marko prišel na obisk, so mu otroci razložili akcijo.

Smeh ga je spravil v boljšo voljo: »Res se včasih zdi, kot da so se črni oblaki zgrnili prav nad mano, ampak zdaj vidim, da za sonce potrebuješ dobre prijatelje in družino.«

Babica je dodala: »Tudi v življenju so včasih črni dnevi – a za vsakim dežjem pride tudi sonce. Črni oblaki pomenijo težave, mračno razpoloženje, skrbi in žalost, a tudi to mine!«

Za konec je Taja narisala še eno risbico z žarečim soncem nad Markovo glavo, zraven pa napisala, naj skrbi odplavajo tja, kjer jih čaka sonce.

---

Frazem »črni oblaki se zgrinjajo nad njim« pomeni, da nekoga ali neko skupino spremljajo skrbi, žalosti ali težave, kot da bi se jim nad glavami zbrali deževni oblaki, ki napovedujejo slabo obdobje ali čustveno breme. Izraz se uporablja, kadar nekoga spremljajo zaporedne nesreče ali težka obdobja, pa čeprav seveda ni nujno povezano z vremenskimi pojavi v naravi. Po vsakem deževnem dnevu pa v življenju pride tudi sonce – in s pomočjo bližnjih so težave lažje obvladljive!

Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Si že kdaj slišal nekoga reči: »Ne bom še začel, čakam na zeleno luč!«? Si morda pomislil, da v sobi sam od sebe zasveti pravi semafor – rdeča za čakanje in zelena za akcijo? Kaj sploh pomeni, če nekdo čaka na zeleno luč? Danes bomo raziskovali, kdaj je čas, da gremo naprej – in kdaj še vedno stojimo pred semaforjem.
Čuden semafor

Medtem ko je babica v kuhinji mešala testo za palačinke, je za mizo potekal razburljiv pogovor.

Oče je govoril o novi službeni ideji, ki jo je želel uresničiti že nekaj časa: »Ampak še ne morem začeti – čakam, da šef prižge zeleno luč. Samo potem bom lahko začel!«

Mama je prikimala: »Jaz imam podobno v službi. Ravnateljica še ni dala zelene luči za novo knjižno akcijo. Dokler ne dobim dovoljenja, ne morem nič.«

Marja, najbolj zvedava od vseh otrok daleč naokoli, je poslušala in nekaj časa razmišljala. Nato se je vprašala: »A imamo doma semafor? In kdo ga prižiga? Kje se skrivajo tiste lučke, ki rečejo, da lahko začnemo kaj novega?«

V roke je takoj prijela barvice in narisala semafor s tremi velikimi lučkami – rdečo, rumeno in zeleno. Svoji plišasti zajčici je zavezala zeleni trak okoli vratu in ji rekla: »Ko bom jaz vodila igro, bo vsak dobil svojo zeleno luč!«

Čez slabo uro je Marja sestavila prav posebno igro za bratca in prijatelje.

Pripravila je tri kartone, na njih narisala kroge in jih izmenično dvigovala: »Če dvignem zeleno luč, lahko tečeš! Če je rdeča, moraš obstati!«

Otroci so se zabavali in tekali po stanovanju. Da se ne bi prepirali,  je bil vsak nekaj časa »semafor«.

Zvečer, med družinsko večerjo, je Marja resno vprašala: »Ampak, mami, če si rekla, da čakaš na zeleno luč na sestanku, to pomeni, da čisto zares stojiš pred velikim semaforjem?«

Mama se je zasmejala: »Ne, Marja, to pomeni, da moram počakati, da mi nekdo reče, da lahko začnem – da dobim dovoljenje, znak, da lahko začnem z delom, prav tako kot na semaforju, kjer čakaš na zeleno, preden lahko prečkaš cesto.«

Oče je dodal: »Včasih celo odrasli preveč časa čakamo na zeleno luč – namesto da bi pogumno naredili kak korak, tudi kadar je samo rumena. Frazem pomeni, da čakaš na znak ali dovoljenje, da lahko nekaj storiš.«

Oba sta Marji obljubila, da prihodnjič, ko bosta imela dobro idejo, ne bosta čakala samo na uradno zeleno luč, ampak bosta včasih dovoljenje poiskala ali ga naredila kar sama – pogumno in odločno.

Marja je to zapisala v dnevnik: »Če zelene lučke ni, je včasih treba narediti svojo! Ampak lepo je vedeti, da ko zasveti prava zelena, lahko vsi skupaj gremo naprej.«

Kaj pomeni stalna besedna zveza – frazem »čakati na zeleno luč«?
Ta frazem pomeni čakati na dovoljenje, uraden znak ali potrditev, da lahko nekaj začneš, narediš ali spelješ naprej – tako kot na prometnem semaforju, kjer zeleno luč čakaš, da lahko varno prečkaš cesto ali pelješ naprej. Včasih pa – sploh v življenju – zelene lučke niti ni treba čakati predolgo, če veš, da si pripravljen in odločen!

Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.

Se ti je že kdaj zgodilo, da si stal pred vhodnimi vrati, v eni roki držal kozarec soka, v drugi pa nič, ključi pa so bili seveda v žepu? In ker je bila desna roka zaposlena s sokom, si se odločil, da boš z levo roko poiskal ključ v desnem žepu. Malo si se zvijal, malo nagibal, sok je nevarno pljuskal proti robu kozarca, prsti so tipali vse mogoče, le ključa ne. In takrat si se morda vprašal: ali to sploh gre? Ali si si pravkar dokazal, da nekatere stvari postanejo zapletene samo zato, ker jih skušamo narediti na napačen način?

Prav takšne drobne življenjske zagate so tisti tihi oder, na katerem se frazemi počutijo kot doma. Eden takih je tudi “iti z levo roko v desni žep”.

Prekratka roka

Pri družini Kotnik se je ta frazem nekega nedeljskega popoldneva razcvetel v vsej svoji lepoti.

Bila je klasična nedelja. Miza je bila obložena s pečenko, krompirjem in solato, v zraku je dišalo po domačem kosilu in malo po kavi, ki je čakala na svoj trenutek. Zbrala se je širša družina, tete, strici, babica, dva bratranca in seveda domača otroka, ki sta že po prvih petih minutah kosila zdrsnila s stolov na tla in si tam ustvarila svoj svet.

Klepet je tekel lahkotno, sem ter tja je kdo koga malo podražil, predvsem pa je bil tarča dobrodušnega norčevanja gostitelj, gospod Kotnik. Ta je ravno vstal, vzel v roke steklenico vina in samozavestno rekel, da ima nekaj posebnega.

“Nov odpirač,” je povedal z rahlim nasmehom, kot bi napovedoval tehnološki čudež. “Čisto nova zadeva, zelo moderna.”

Odpirač je položil na mizo, si ga ogledal, obrnil, nekaj pritisnil, nato še enkrat. Nič. Poskusil je drugače, malo je zavzdihnil, pogledal v navodila, ki so se skrivala v škatlici. Ostali so se že rahlo muzali.

“Počakajte,” je rekel in šel v kuhinjo po krpo, ker je menda boljši oprijem pomemben. Vrnil se je, si obrisal roke, spet prijel steklenico, spet odpirač. Zdaj se je že malce potil.

“Ta odpirač ima več stopenj,” je razlagal, čeprav ga ni nihče nič vprašal. “Treba je pravilno nastaviti kot.”

V tem času sta se na tleh Igor in Mojca igrala z avtomobilčki in figuricami. Sicer nista spremljala dogajanja, a smeh odraslih je vseeno pritegnil njuno pozornost.

Ko je gospod Kotnik še tretjič odložil steklenico in rekel, da bo samo še nekaj preveril, je njegova žena mirno vstala, odprla predal, vzela čisto navaden odpirač in v nekaj sekundah odprla steklenico. Pokrovček je mehko poknil, kot da bi hotel poudariti, kako preprosta je bila rešitev.

Za mizo je završalo od smeha.

“No, no,” je nekdo rekel, “ti je uspelo iti z levo roko v desni žep.”

Smeh se je še okrepil, gospod Kotnik pa se je vdal in se zasmejal sam sebi.

“Kaj pomeni iti z levo roko v desni žep?” je vprašal Igor, petletnik z resnim obrazom, kot da je pravkar slišal zelo pomembno skrivnost.

Mojca, osemletnica, je bila takoj pripravljena pomagati. “Leva roka je ta,” je rekla in mu jo pokazala. “Desni žep pa je tukaj.”

Igor je pogledal svoje hlače, se zamislil in poskusil. Roko je premikal sem in tja, se malo zvijal, nato pa se zasmejal. “Ne gre,” je rekel. “Kako pa to narediš?”

Mojca se je krohotala. “Saj ne gre zares,” je rekla, a Igor se ni dal.

“Ali moraš sleči hlače?” je vprašal in pogledal proti mami. “Ali pa obrniti hlače narobe? Ali imaš posebne hlače za to?”

Odrasli so se zasmejali, mama pa se je sklonila k Igorju.

“Veš,” mu je nežno razložila, “to ni nekaj, kar bi naredil zares. To pomeni, da nekaj delaš zelo zapleteno in nerodno, čeprav bi lahko opravil veliko enostavneje.”

Igor je malo pomislil, Mojca pa je že imela pripravljen svoj primer.

“Jaz vem,” je rekla ponosno. “Ko sem hotela odpreti jogurt, sem to poskušala s prsti, pa ni šlo. Potem sem vzela pinceto, pa ni delovalo. Poskusila sem tudi s škarjicami, vendar še vedno ni šlo. Na koncu pa mi je mama pokazala, da samo potegneš za rob. To pomeni, da sem poskušala iti z levo roko v desni žep.”

Igor je prikimal, zdelo se mu je, da je razumel.

Medtem so se odrasli pogovarjali naprej, steklenica je bila odprta, kosilo je teklo svojo pot. Na tleh pa sta otroka iskala nove primere.

“Ko si zavezuješ čevlje z rokavicami, ker te zebe v prste,” je rekel Igor.

“Ali ko iščeš očala po vsej sobi in prevračaš papirje na mizi, pa jih imaš na glavi,” je dodala Mojca.

Smejala sta se in tekmovala, kdo bo našel boljši primer, povsem zadovoljna s tem, da sta ujela pomen besed.

In prav v tem je lepota frazema “iti z levo roko v desni žep”. Ne govori o nesposobnosti, temveč o človeški nagnjenosti, da si včasih stvari po nepotrebnem zapletemo. Poskušamo rešiti kakšen problem ali nalogo, pa ne izberemo najkrajše poti, namerno ali po nesreči. Namesto preprostega odpirača vzamemo tehnološki čudež. Namesto jasne rešitve izberemo zaplet.

Frazem nas zato ne graja, temveč nasmehne. In nas tiho opomni, da je včasih dovolj, če preprosto zamenjamo roko. Ali pa pogled na problem.