Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta. Na koncu zgodbice pa te čaka še posladek 🔍.
Ko nekdo govori predolgo, brez prestanka in monotono, rečemo, da “govori kot dež”. Toda kaj ima dež opraviti z govorjenjem? To je odkrila mala Nika, ko je poslušala pogovor odraslih.
Jesenska sobota je bila oblačna in hladna. V topli dnevni sobi sta mama in teta Mojca pili kavo, medtem ko je zunaj rahlo deževalo. Pri oknu je stala mala Nika in opazovala dežne kaplje, ki so se počasi spuščale po steklu.
“Kako je bilo včeraj na sestanku starševskega sveta?” je vprašala teta Mojca.
Mama je vzdignila oči proti stropu: “Oj, ne sprašuj. Gospa Kovačeva je spet imela besedo.”
“Aha,” je teta prikimala, “tista, ki nikoli ne utihne?”
“Točno ta,” je mama zavzdihnila. “Sestanek je bil namenjen dogovarjanju o jesenskem bazarju, pa je ona govorila o vsem mogočem – o novi šolski kuhinji, o parkiriščih, o učiteljih, o zgodovini šole … Bila sem tam dve uri!”
Teta Mojca se je zasmejala: “Očitno še vedno govori kot dež.”
Pri oknu se je Nika obrnila. Govori kot dež? Kaj to pomeni? Dež vendar ne govori!
“Mama,” je Nika pristopila k mizi, “kako lahko gospa Kovačeva govori kot dež?”
Mama in teta sta se zazrli druga v drugo in se nasmehnili.
“Zakaj te to zanima, Nika?” je vprašala mama.
“No … dež ne govori. Dež pada. Dela ‘tik, tik, pik, pik, na okno ali v lužo na tleh. Ampak ne izgovarja besed.”
Teta Mojca se je glasno zasmejala: “Ta naša Nika pa res pozorno posluša!”
“Ampak … Ali to pomeni, da gospa Kovačeva dela zvoke kot dež? Ali govori pik tik tik, tik, pik, pik, pik namesto pravih besed?”
Mama je prijela Niko za roko: “Ne, naj ti razložim …”
Toda Nika je bila že globoko v svojih mislih. Sedla je na kavč in si začela predstavljati:
V razredu sedi gospa Kovačeva. Vstane in odpre usta. Ampak namesto besed iz njenih ust prihajajo zvoki dežja: “Pik pik pik kap tik tik pik pik …”
Starši na sestanku sedijo in poslušajo. Nekdo dvigne roko: “Oprostite, gospa Kovačeva, kaj ste pravkar rekli?”
Gospa Kovačeva ponavlja: “Pik pik pik kap tik tik pik pik kap kap pik!”
Starši se zmedeno ozirajo. Nekdo šepeta: “Ne razumem. Zveni kot dež na strehi.”
“Pik tap kap pik pik!” vztrajno nadaljuje gospa Kovačeva. Govori in govori in govori. Brez premora. Kot dež, ki pada in pada in pada in nikoli ne preneha.
Starši začnejo dremati. En oče že rahlo zasmrči. Mama pogleda sosedo: “Kdaj bo nehala? Že petnajst minut samo “pik tik pik” …”
Ampak gospa Kovačeva se ne ustavi. Govori naprej. ” Pik kap pik kap tik tik pak pik …” Njen glas je monoton kot zvok dežja. Ves čas enak. Brez sprememb. Brez konca …
“Nika? Halo, Nika!” Mamin glas je prekinil predstavo. “Spet si odpotovala nekam daleč stran!”
Nika se je zdrznila: “Oprostita. Samo … predstavljala sem si gospo Kovačevo, kako govori pik pik tik pik namesto besed.”
Teta Mojca se je smejala do solz: “Oj, kako ljubko! Ampak ne, Nika. Gospa Kovačeva ne zveni kot dež.”
“Ne?” je Nika razočarano vprašala.
Mama je sedla poleg nje: “Ne, srček. “Govori kot dež” je frazem – posebna zveza besed, ki ima poseben pomen.”
“Kaj pa pomeni?”
“Pomeni, da nekdo govori brez prestanka, dolgo, monotono – tako kot dež pada. Dež pada in pada, brez konca, brez premora. In gospa Kovačeva govori in govori in govori, tudi brez konca.”
Teta Mojca je dodala: “In tako kot dež vedno zveni enako – pik pik pik – tudi gospa Kovačeva govori v istem tonu, o vsem mogočem, ne ustavi se.”
“Aha!” je Nika prikimala. “Torej ni pomembno, kaj govori gospa Kovačeva, ampak kako dolgo in dolgočasno govori?”
“Točno,” je rekla mama. “Nekateri ljudje, ko začnejo govoriti, preprosto ne morejo nehati. Govorijo in govorijo, pogosto o nepomembnih stvareh. In to pomeni “govoriti kot dež”.”
“Zakaj pa ravno dež?” je vprašala Nika.
Mama je razložila: “Pomisli – dež lahko pada ure in ure, celo dni. Pada enakomerno, monotono. Pik pik pik. Nikoli se ne ustavi. In ljudje, ki govorijo kot dež, so prav taki – govorijo in govorijo, njihov glas postane kot enolična glasba v ozadju.”
“In zato ljudje včasih zaspijo na sestankih?” je dodala Nika.
“Točno!” je rekla teta Mojca. “Ko nekdo govori predolgo in enolično, poslušalci izgubijo pozornost. Tako kot zvok dežja – najprej ga slišiš, potem pa postane samo hrup v ozadju.”
Nika je vstala in šla k oknu. Gledala je dežne kaplje, ki so rahlo tolkle po šipi.
“Zdaj razumem,” je rekla. “Dež pada… pik pik pik … Pada in pada. In če bi jaz govorila kot dež, bi govorila in govorila in govorila brez konca!”
“In vsi bi te nehali poslušati,” se je nasmejala mama.
Nika se je obrnila: “Torej, če hočem, da me ljudje poslušajo, moram biti kratka in zanimiva?”
“Bravo, Nika!” je potrdila teta Mojca. “To si odlično ugotovila. Namesto da govoriš kot dež, raje povej bistvo hitro in jedrnato.”
“Kot … kot sonce, ki se pokaže med oblaki?” je predlagala Nika.
Mama in teta sta se glasno zasmejali.
“Nika, ti boš še izumila nove frazeme!” je rekla mama.
Nika je pogledala skozi okno in razmišljla tiho zase: “Govoriti kot dež … to pomeni predolgo in razvlečeno. Zapomniti si moram. Nikoli ne bom govorila kot dež. Bom raje govorila kot … kot mavrica! Kratko, barvito in zanimivo!”
Zunaj je dež še vedno tiho padal – pik pik pik – neskončno in enakomerno, medtem ko je Nika že razmišljala, katere druge frazeme še lahko odkrije.
“Mama,” je vprašala, “ali obstaja tudi frazem “molči kot sonce”?”
Mama se je zasmejala: “Ne, Nika. Ampak lahko bi obstajal!”
V frazemu “govoriti kot dež” se velika količina besed primerja z veliko količino kapelj dežja. Tako kot dež lahko pada ure in ure s tisočimi kapljicami, lahko tudi človek govori ure in ure s tisočimi besedami. Obe stvari – dež in takšno govorjenje – postaneta čez nekaj časa monotoni in ju komaj še opazimo. Zato je ta primerjava tako nazorna.
🔍Ali veš, da …?
Si kdaj opazil(a), kako prijetno je poslušati dež, ko pada po strehi ali pljuska v luže?
Dež in frazemi: Dež ni samo voda z neba, ampak tudi vir številnih zanimivih izrekov. V tej pravljici smo spoznali frazem “govoriti kot dež”, ki pomeni govoriti veliko in enakomerno. Poznaš pa morda še kakšnega?
Beli šum: Znanstveniki pravijo, da je zvok dežja neke vrste “beli šum”. To so vsi zvoki, ki nas obdajajo, zmešani skupaj. Naši možgani se lahko osredotočijo na ta neprekinjen zvok dežja in tako lažje “izklopijo” druge, bolj moteče zvoke. Zato se ob dežju lažje sprostimo, nekateri pa celo lažje zaspijo!