Zgodbi lahko tudi prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te poleg te zgodbe čaka bogat izbor pravljic z vsega sveta. Na koncu te zgodbice čaka iskrica, da jo utrneš.
Če dobro pomisliš, je Hudournik precej nenavadno ime za goro.
Hudournik je nekaj, kar se vali navzdol, gora pa je nekaj, kar se trmasto dviga navzgor.
In prav ta nenavadna kombinacija je bila dovolj, da sta Luka in Maja začela raziskovati.
V stanovanju je bilo živahno kot na železniški postaji. Mama je iskala ključe, oče je iskal očala, babica pa je iskala potrpljenje. Luka in Maja sta sedela za mizo in hitro pojedla zajtrk, ker je ura že nevarno kazala proti času za odhod.
Ko sta končno obula čevlje, je Luka opazil, da ima Maja v torbi nekaj, kar ni spadalo med zvezke.
“Zakaj pa nosiš Atlas v šolo?” je vprašal.
Maja se je skrivnostno nasmehnila: “Za vsak primer.”
“Za kakšen primer? “
“Za primer, če bo pouk dolgočasen.”
Luka se je zasmejal: “Potem ga bova danes zagotovo potrebovala.”
In tako sta že zjutraj vedela, da ju čaka nova pustolovščina — samo še vedela nista, kdaj se bo začela.
Ko sta po večerji sedela na tleh v dnevni sobi, je Maja privlekla Atlas iz torbe. “Ne bom ga več nosila v šolo. Itak sedaj vse podatke najdeš na spletu, Atlas je pretežek za prenašat.”
“O, je pa zato neusahljiv vir,” je rekel Luka. “Kaj ni Slovenija zanimiva z vsemi temi zemljepisnimi imeni? Pa raziskujeva samo vzpetine. Kaj šele imena krajev in zaselkov. Kje bova iskala danes?”
“Bom kar jaz odprla. Aha, glej, odprl se je na strani 122, Vojsko. Predel zahodne Slovenije, ki ni preveč poseljen.” S prstom je drsela po strani navzdol. “Ha, glej, kaj sem našla. Joj, saj to je gora, s tako nenavadnim imenom, Hudournik!”
“Hudournik?” se je začudil Luka. “To je pa čudno ime za goro. Hudourniki tečejo, derejo, drsijo — gore pa stojijo in se ne premikajo.”
“Jaz začnem z zgodbo o imenu,” je rekla Maja in se udobno namestila. “Nekoč je na pobočju Hudournika živel pastirček po imenu Jakob. Bil je majhen, a je tekel hitreje kot veter. Vsak dan je pasel svoje ovce, ki so bile znane po tem, da so se razkropile po celem hribu. Jakob je moral za njimi tako hitro tekati, da so ljudje rekli, da teče kot voda po pobočju.”
“Je pa imel dosti dela,” je pripomnil Luka.
“Ja, se je kar namučil. Nekega dne je začelo deževati, in ko je Jakob tekel za najbolj trmasto ovco, je voda za njim drvela navzdol kot srebrn trak. Ljudje v dolini so videli, kako se po hribu spuščajo Jakob, ovce in voda — vse skupaj kot en sam hudouren tok.
Ko je dež ponehal, so ljudje rekli: “Ta hrib je pa res hudouren, vse po njem leti!” In tako je ostalo ime Hudournik. In če danes tam kdaj zagledaš kakšno ovco, ki teče prehitro, je to gotovo potomka tiste trmaste ovce, ki je Jakobu povzročala največ dela.”
“No, zanimivo,” je rekel Luka. “Zdaj pa jaz. Nekoč so bili na Hudourniku kamni, ki niso znali biti pri miru. Bili so okrogli, gladki in strašno igrivi. Ko je posijalo sonce, so se začeli kotaliti navzdol samo zato, ker jim je bilo dolgčas.”
“Kamni so se igrali?” se je zdelo Maji smešno.
“Seveda, in prav nadležni so bili za prebivalce. Kmetje so jih poskušali ustaviti: postavili so ograje, zložili veje, celo molili so, da bi se kamni umirili. A kamni so se samo zasmejali in se zakotalili še hitreje.
Nekega dne je prišel mimo star mož, ki je znal govoriti s hribi. Usedel se je na travo in rekel: “Če se že morate kotaliti, se kotalite vsaj lepo, da ne boste delali škode.”
Kamni so ga poslušali — ampak samo napol. Še vedno so se kotalili, le da so zdaj izbirali manj strme poti.
Ljudje so rekli: “To so hudourni kamni, nič jih ne ustavi!” In hrib je dobil ime Hudournik.
In če danes na poti najdeš kakšen kamenček, ki se ti zdi malo preveč okrogel, je to gotovo eden od tistih igrivih kamnov.”
“Zanimiva zgodba. Ti o kamnih, jaz o vodi,” je rekla Maja. “Nekoč je na Hudourniku živela voda, ki ni marala teči naravnost. Vsakič, ko je deževalo, je iskala nove poti: enkrat levo, enkrat desno, enkrat čez kamen, drugič pod korenino.
Ljudje so se čudili, ker nikoli niso vedeli, kje bo naslednjič izbruhnilo. Včasih je voda tekla tako hitro in tako nenavadno, da je izgledalo, kot da riše skrivnostne znake po hribu.
Nekega dne je prišla mimo deklica, ki je imela rada pravljice. Ko je videla, kako voda vijuga, je rekla: “To ni navaden potok. To je hudourni potepuh!”
In ime se je prijelo.
Od takrat naprej ljudje pravijo, da ima Hudournik svojo lastno domišljijo — in da voda tam nikoli ne teče dvakrat enako.”
“Jaz pa mislim,” je rekel Luka, “da ni bilo tako preprosto.”
“Preprosto,” se je uprla Maja.” Pa daj ti kaj bolj zapletenega.
“No, pa poslušaj, se je namuznil Luka. “Mislim, da je tam nekoč živela zmajka.
“Zmajka! Sem mislila, da so na svetu samo zmaji,” se je zasmejala Maja.
“Zmajka, seveda. Bila je majhna, zelena in strašno navdušena nad letenjem. A ker je bila še mlada, je mahala s krili prehitro, seveda, saj je bila še otrok. Ker je bila tako neučakana, ji je mama dala zgovorno ime Hudournica. Ker je bila hudo urna.
Kadar je letala nad hribom, je povzročila tako močan veter, da je drvel po pobočju kot neviden hudournik. Drevesa so se nagibala, trava je valovila, listje je letelo v spiralah.
Kmetje so mislili, da je to navaden veter, a pastirji so vedeli: “To je Hudournica, spet trenira.”
Ko je odrasla, je postala bolj umirjena. Ljudje so hoteli dati hribu ime Hudournica, ampak hrib je moškega spola, zato je dobil ime Hudournik, po urni zmajki. In če kdaj na Hudourniku nenadoma zapiha, ljudje rečejo, da je to zmajka, ki je prišla preverit, če še zna leteti.”
Vrata so se odprla in vstopila je babica, seveda spet s priboljškom.
“No, no, no, vidva moja,” začne, ko se Luka in Maja še vedno smejita zmajki Hudournici. “Zdaj pa poslušajta nekaj malo bolj resnega. Ne preveč, da ne bo dolgčas, ampak toliko, da bosta razumela, zakaj se ljudje hudournikov niso bali zaman.”
“Bali so se,” je bila začudena Maja. “Saj je samo malo hitrejša voda.”
“Hudournik,” reče babica in dvigne prst, “ni samo voda, ki teče. Hudournik je voda, ki se ji mudi. Ki ne vpraša, ne potrka, ne počaka. Pride, ko se nebo odpre in močno dežuje, in odnese, kar je na poti. Včasih kamenje, včasih zemljo, včasih celo kakšen most.”
“Zakaj pa se jih ljudje tako bojijo?” je zanimalo Luka.
“Zato, ker so nepredvidljivi,” odgovori babica. “Potok, ki je danes prijazen, jutri postane divjak. In ljudje so se tega bali že od nekdaj. Saj veš, ko je vse tiho in mirno, potem pa se v eni uri pokaže, da je močnejše od vsega, kar si zgradil — to človeka hitro spravi v ponižnost.”
“In zato ni čudno, da je hrib dobil ime Hudournik. Če je bil tam potok, ki je rad ponorel, ali pa se je zemlja rada usula, so ljudje rekli: “Aha, to je tisti hudourni hrib.” Imena niso kar tako. Včasih so bila opozorila.”
Babica se nagne naprej, kot da pripoveduje skrivnost.
“Se spomnita, ko sem včasih govorila o Železnikih? Tam so hudourniki že večkrat pokazali zobe. Pred skoraj dvajsetimi leti, leta 2007 je Selška Sora v Železnikih okoli pol dveh popoldne z rekordno močjo drla v višini pet metrov in pol. Nastala je ogromna škoda in šest ljudi je umrlo. To ni pravljica, to je življenje.”
Maja se zamisli: “Torej so se bali, ker niso mogli narediti nič proti divji vodi?”
“Tako je,” reče babica. “Pred hudournikom si majhen. Lahko ga malo usmeriš, malo zajeziš, ampak če se odloči, da bo šel svojo pot, bo šel. In ljudje so to vedeli. Zato so poslušali naravo. Zato so dajali imena, ki opozarjajo.”
“Zato, vidva moja,” reče in se nasmehne, “so hudourniki nekaj, kar spoštuješ. Ne zato, ker so zlobni, ampak ker so močnejši od tebe. In hrib, ki se imenuje Hudournik, je hrib, ki ima zgodovino. Ne pravljico — ampak spomin.”
Potem pa doda, čisto potiho:
“Če pa kdaj zaslišita, da se po hribu nekaj vali, pa raje poglejta dvakrat. Lahko je voda. Lahko je kamen.” Potem se je nasmehnila in pobožala Majo po glavi. “Morda pa je tista igriva zmajka, ki še vedno trenira.”