{"id":19,"date":"2026-01-26T17:54:48","date_gmt":"2026-01-26T16:54:48","guid":{"rendered":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=19"},"modified":"2026-02-16T09:12:44","modified_gmt":"2026-02-16T08:12:44","slug":"hudournik","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=19","title":{"rendered":"\ud83d\udd39Hudournik"},"content":{"rendered":"\n

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu Babi bere pravljice<\/em><\/a>, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

\u010ce dobro pomisli\u0161, je Hudournik precej nenavadno ime za goro.
Hudournik je nekaj, kar se vali navzdol, gora pa je nekaj, kar se trmasto dviga navzgor.
In prav ta nenavadna kombinacija je bila dovolj, da sta Luka in Maja za\u010dela raziskovati.<\/p>\n\n\n\n

V stanovanju je bilo \u017eivahno kot na \u017eelezni\u0161ki postaji. Mama je iskala klju\u010de, o\u010de je iskal o\u010dala, babica pa je iskala potrpljenje. Luka in Maja sta sedela za mizo in hitro pojedla zajtrk, ker je ura \u017ee nevarno kazala proti \u010dasu za odhod.
Ko sta kon\u010dno obula \u010devlje, je Luka opazil, da ima Maja v torbi nekaj, kar ni spadalo med zvezke.
“Zakaj pa nosi\u0161 Atlas v \u0161olo?” je vpra\u0161al.
Maja se je skrivnostno nasmehnila: “Za vsak primer.”
“Za kak\u0161en primer? “
“Za primer, \u010de bo pouk dolgo\u010dasen.”
Luka se je zasmejal: “Potem ga bova danes zagotovo potrebovala.”
In tako sta \u017ee zjutraj vedela, da ju \u010daka nova pustolov\u0161\u010dina \u2014 samo \u0161e vedela nista, kdaj se bo za\u010dela.<\/p>\n\n\n\n

Ko sta po ve\u010derji sedela na tleh v dnevni sobi, je Maja privlekla Atlas iz torbe. “Ne bom ga ve\u010d nosila v \u0161olo. Itak sedaj vse podatke najde\u0161 na spletu, Atlas je prete\u017eek za prena\u0161at.”<\/p>\n\n\n\n

Voda? Ne, gora!<\/strong><\/p>\n\n\n\n

“O, je pa zato neusahljiv vir,” je rekel Luka. “Kaj ni Slovenija zanimiva z vsemi temi zemljepisnimi imeni? Pa raziskujeva samo vzpetine. Kaj \u0161ele imena krajev in zaselkov. Kje bova iskala danes?”<\/p>\n\n\n\n

“Bom kar jaz odprla. Aha, glej, odprl se je na strani 122, Vojsko. Predel zahodne Slovenije, ki ni preve\u010d poseljen.” S prstom je drsela po strani navzdol. “Ha, glej, kaj sem na\u0161la. Joj, saj to je gora, s tako nenavadnim imenom, Hudournik!”<\/p>\n\n\n\n

“Hudournik?” se je za\u010dudil Luka. “To je pa \u010dudno ime za goro. Hudourniki te\u010dejo, derejo, drsijo \u2014 gore pa stojijo in se ne premikajo.”<\/p>\n\n\n\n

“Jaz za\u010dnem z zgodbo o imenu,” je rekla Maja in se udobno namestila. “Neko\u010d je na pobo\u010dju Hudournika \u017eivel pastir\u010dek po imenu Jakob. Bil je majhen, a je tekel hitreje kot veter. Vsak dan je pasel svoje ovce, ki so bile znane po tem, da so se razkropile po celem hribu. Jakob je moral za njimi tako hitro tekati, da so ljudje rekli, da te\u010de kot voda po pobo\u010dju.”<\/p>\n\n\n\n

“Je pa imel dosti dela,” je pripomnil Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Ja, se je kar namu\u010dil. Nekega dne je za\u010delo de\u017eevati, in ko je Jakob tekel za najbolj trmasto ovco, je voda za njim drvela navzdol kot srebrn trak. Ljudje v dolini so videli, kako se po hribu spu\u0161\u010dajo Jakob, ovce in voda \u2014 vse skupaj kot en sam hudouren tok.
Ko je de\u017e ponehal, so ljudje rekli: “Ta hrib je pa res hudouren, vse po njem leti!” In tako je ostalo ime Hudournik. In \u010de danes tam kdaj zagleda\u0161 kak\u0161no ovco, ki te\u010de prehitro, je to gotovo potomka tiste trmaste ovce, ki je Jakobu povzro\u010dala najve\u010d dela.”<\/p>\n\n\n\n

“No, zanimivo,” je rekel Luka. “Zdaj pa jaz. Neko\u010d so bili na Hudourniku kamni, ki niso znali biti pri miru. Bili so okrogli, gladki in stra\u0161no igrivi. Ko je posijalo sonce, so se za\u010deli kotaliti navzdol samo zato, ker jim je bilo dolg\u010das.”<\/p>\n\n\n\n

“Kamni so se igrali?” se je zdelo Maji sme\u0161no.
“Seveda, in prav nadle\u017eni so bili za prebivalce. Kmetje so jih posku\u0161ali ustaviti: postavili so ograje, zlo\u017eili veje, celo molili so, da bi se kamni umirili. A kamni so se samo zasmejali in se zakotalili \u0161e hitreje.
Nekega dne je pri\u0161el mimo star mo\u017e, ki je znal govoriti s hribi. Usedel se je na travo in rekel: “\u010ce se \u017ee morate kotaliti, se kotalite vsaj lepo, da ne boste delali \u0161kode.”<\/p>\n\n\n\n

Kamni so ga poslu\u0161ali \u2014 ampak samo napol. \u0160e vedno so se kotalili, le da so zdaj izbirali manj strme poti.
Ljudje so rekli: “To so hudourni kamni, ni\u010d jih ne ustavi!” In hrib je dobil ime Hudournik.
In \u010de danes na poti najde\u0161 kak\u0161en kamen\u010dek, ki se ti zdi malo preve\u010d okrogel, je to gotovo eden od tistih igrivih kamnov.”<\/p>\n\n\n\n

“Zanimiva zgodba. Ti o kamnih, jaz o vodi,” je rekla Maja. “Neko\u010d je na Hudourniku \u017eivela voda, ki ni marala te\u010di naravnost. Vsaki\u010d, ko je de\u017eevalo, je iskala nove poti: enkrat levo, enkrat desno, enkrat \u010dez kamen, drugi\u010d pod korenino.
Ljudje so se \u010dudili, ker nikoli niso vedeli, kje bo naslednji\u010d izbruhnilo. V\u010dasih je voda tekla tako hitro in tako nenavadno, da je izgledalo, kot da ri\u0161e skrivnostne znake po hribu.
Nekega dne je pri\u0161la mimo deklica, ki je imela rada pravljice. Ko je videla, kako voda vijuga, je rekla: “To ni navaden potok. To je hudourni potepuh!”
In ime se je prijelo.
Od takrat naprej ljudje pravijo, da ima Hudournik svojo lastno domi\u0161ljijo \u2014 in da voda tam nikoli ne te\u010de dvakrat enako.”<\/p>\n\n\n\n

“Jaz pa mislim,” je rekel Luka, “da ni bilo tako preprosto.”<\/p>\n\n\n\n

“Preprosto,” se je uprla Maja.” Pa daj ti  kaj bolj zapletenega.<\/p>\n\n\n\n

“No, pa poslu\u0161aj, se je namuznil Luka. “Mislim, da je tam neko\u010d \u017eivela zmajka.<\/p>\n\n\n\n

“Zmajka! Sem mislila, da so na svetu samo zmaji,” se je zasmejala Maja.<\/p>\n\n\n\n

“Zmajka, seveda. Bila je majhna, zelena in stra\u0161no navdu\u0161ena nad letenjem. A ker je bila \u0161e mlada, je mahala s krili prehitro, seveda, saj je bila \u0161e otrok. Ker je bila tako neu\u010dakana, ji je mama dala zgovorno ime Hudournica. Ker je bila hudo urna.
Kadar je letala nad hribom, je povzro\u010dila tako mo\u010dan veter, da je drvel po pobo\u010dju kot neviden hudournik. Drevesa so se nagibala, trava je valovila, listje je letelo v spiralah.
Kmetje so mislili, da je to navaden veter, a pastirji so vedeli: “To je Hudournica, spet trenira.”
Ko je odrasla, je postala bolj umirjena. Ljudje so hoteli dati hribu ime Hudournica, ampak hrib je mo\u0161kega spola, zato je dobil ime Hudournik, po urni zmajki. In \u010de kdaj na Hudourniku nenadoma zapiha, ljudje re\u010dejo, da je to zmajka, ki je pri\u0161la preverit, \u010de \u0161e zna leteti.”<\/p>\n\n\n\n

Vrata so se odprla in vstopila je babica, seveda spet s pribolj\u0161kom.<\/p>\n\n\n\n

“No, no, no, vidva moja,” za\u010dne, ko se Luka in Maja \u0161e vedno smejita zmajki Hudournici. “Zdaj pa poslu\u0161ajta nekaj malo bolj resnega. Ne preve\u010d, da ne bo dolg\u010das, ampak toliko, da bosta razumela, zakaj se ljudje hudournikov niso bali zaman.”<\/p>\n\n\n\n

“Bali so se,” je bila za\u010dudena Maja. “Saj je samo malo hitrej\u0161a voda.”<\/p>\n\n\n\n

“Hudournik,” re\u010de babica in dvigne prst, “ni samo voda, ki te\u010de. Hudournik je voda, ki se ji mudi. Ki ne vpra\u0161a, ne potrka, ne po\u010daka. Pride, ko se nebo odpre in mo\u010dno de\u017euje, in odnese, kar je na poti. V\u010dasih kamenje, v\u010dasih zemljo, v\u010dasih celo kak\u0161en most.”<\/p>\n\n\n\n

“Zakaj pa se jih ljudje tako bojijo?” je zanimalo Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Zato, ker so nepredvidljivi,” odgovori babica. “Potok, ki je danes prijazen, jutri postane divjak. In ljudje so se tega bali \u017ee od nekdaj. Saj ve\u0161, ko je vse tiho in mirno, potem pa se v eni uri poka\u017ee, da je mo\u010dnej\u0161e od vsega, kar si zgradil \u2014 to \u010dloveka hitro spravi v poni\u017enost.”<\/p>\n\n\n\n

“In zato ni \u010dudno, da je hrib dobil ime Hudournik. \u010ce je bil tam potok, ki je rad ponorel, ali pa se je zemlja rada usula, so ljudje rekli: “Aha, to je tisti hudourni hrib.” Imena niso kar tako. V\u010dasih so bila opozorila.”<\/p>\n\n\n\n

Babica se nagne naprej, kot da pripoveduje skrivnost.<\/p>\n\n\n\n

“Se spomnita, ko sem v\u010dasih govorila o \u017deleznikih? Tam so hudourniki \u017ee ve\u010dkrat pokazali zobe. Pred skoraj dvajsetimi leti, leta 2007 je Sel\u0161ka Sora v \u017deleznikih okoli pol dveh popoldne z rekordno mo\u010djo drla v vi\u0161ini pet metrov in pol. Nastala je ogromna \u0161koda in \u0161est ljudi je umrlo. To ni pravljica, to je \u017eivljenje.”<\/p>\n\n\n\n

Maja se zamisli: “Torej so se bali, ker niso mogli narediti ni\u010d proti divji vodi?”<\/p>\n\n\n\n

“Tako je,” re\u010de babica. “Pred hudournikom si majhen. Lahko ga malo usmeri\u0161, malo zajezi\u0161, ampak \u010de se odlo\u010di, da bo \u0161el svojo pot, bo \u0161el. In ljudje so to vedeli. Zato so poslu\u0161ali naravo. Zato so dajali imena, ki opozarjajo.”<\/p>\n\n\n\n

“Zato, vidva moja,” re\u010de in se nasmehne, “so hudourniki nekaj, kar spo\u0161tuje\u0161. Ne zato, ker so zlobni, ampak ker so mo\u010dnej\u0161i od tebe. In hrib, ki se imenuje Hudournik, je hrib, ki ima zgodovino. Ne pravljico \u2014 ampak spomin.”<\/p>\n\n\n\n

Potem pa doda, \u010disto potiho:<\/p>\n\n\n\n

“\u010ce pa kdaj zasli\u0161ita, da se po hribu nekaj vali, pa raje poglejta dvakrat. Lahko je voda. Lahko je kamen.” Potem se je nasmehnila in pobo\u017eala Majo po glavi. “Morda pa je tista igriva zmajka, ki \u0161e vedno trenira.”<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu Babi bere pravljice, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta. \u010ce dobro pomisli\u0161, je Hudournik precej nenavadno ime za goro.Hudournik je nekaj, kar se vali navzdol, gora pa je nekaj, kar se trmasto dviga navzgor.In prav ta nenavadna kombinacija je bila dovolj, da sta Luka in Maja za\u010dela… Poslu\u0161aj pravljico \u2192<\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[3],"tags":[],"class_list":["post-19","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-zgodbe-iz-starega-atlasa"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/19","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=19"}],"version-history":[{"count":5,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/19\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1116,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/19\/revisions\/1116"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=19"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=19"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=19"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}