{"id":2034,"date":"2026-02-26T04:52:55","date_gmt":"2026-02-26T03:52:55","guid":{"rendered":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=2034"},"modified":"2026-02-26T04:55:22","modified_gmt":"2026-02-26T03:55:22","slug":"%f0%9f%94%b9kopija-atlas-2","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=2034","title":{"rendered":"\ud83d\udd39La\u010den gri\u010d"},"content":{"rendered":"\n

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu\u00a0Babi bere pravljice<\/em><\/a>, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.<\/p>\n\n\n\n

Lakota je bila vedno stra\u0161na. V davnih \u010dasih, ko pridelka ni bilo dovolj, so ljudje stradali. Kadar je bila zima predolga, so \u017eivali pomrle in kadar je bila su\u0161a prehuda, so reke presahnile. In v\u010dasih so ljudje poimenovali kraje po lakoti \u2013 da bi se spomnili na hude \u010dase. Da ne bi pozabili. Da bi vedeli, da je treba ceniti hrano, zemljo, pridelek. \u00a0 La\u010den gri\u010d. \u017de samo ime zveni kot opozorilo. Kot spomin na \u010dase, ko ni bilo dovolj. Ko je bil trebuh prazen. Ko je bila lakota mo\u010dnej\u0161a od vsega.<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

\u00a0\u00a0 Luka in Maja sta na\u0161la ta hrib v Atlasu. Takoj sta vedela, da se za imenom skriva zgodba. Kak\u0161en hrib bi nosil tako ime, \u010de ne bi imel zgodbe o lakoti, pre\u017eivetju, upanju?<\/p>\n\n\n\n

  Nedeljsko dopoldne je bilo mirno. Mama je kuhala kosilo \u2013 vonj po pe\u010denki se je \u0161iril po hi\u0161i. Luka in Maja sta sedela v dnevni sobi in posku\u0161ala ne misliti na hrano.<\/p>\n\n\n\n

  “Kdaj bo kosilo?” je vpra\u0161al Luka \u017ee tretji\u010d.<\/p>\n\n\n\n

  “\u010cez eno uro,” se je mama oglasila iz kuhinje. “Malo potrpe\u017eljivosti, prosim.”<\/p>\n\n\n\n

  Ampak biti potrpe\u017eljiv, ko voha\u0161 pe\u010denko, ni enostavno.<\/p>\n\n\n\n

  “La\u010den sem,” je rekel Luka in se sesul na kav\u010d.<\/p>\n\n\n\n

  “Tudi jaz,” je dodala Maja. “Ob\u010dutek imam, kot da nisem \u017ee ves dan ni\u010d jedla.”<\/p>\n\n\n\n

  “Jedla si pred dvema urama,” jo je opomnil Luka.<\/p>\n\n\n\n

  “Vem, ampak \u0161e vedno sem la\u010dna.”<\/p>\n\n\n\n

  Sedela sta in \u010dakala. In \u010dakala. In \u010dakala. \u010cas se je vlekel kot pol\u017e.<\/p>\n\n\n\n

  “Potrebujeva nekaj, da ne bova mislila na hrano,” je rekel Luka.<\/p>\n\n\n\n

  Maja je vstala: “Atlas?”<\/p>\n\n\n\n

  “Atlas!” je prikimal Luka.<\/p>\n\n\n\n

  Maja je prinesla in odprla Atlas ter za\u010dela listati. In tam, na karti 169, vzhodno od \u017du\u017eemberka, je zagledala ime, ki je bilo popolno za ta trenutek: La\u010den gri\u010d!<\/p>\n\n\n\n

  “Hrib za la\u010dne!” je vzkliknila.<\/p>\n\n\n\n

  In za\u010dela sta raziskovati. Za eno uro sta povsem pozabila na lakoto.<\/p>\n\n\n\n

  “Jaz vem!” je za\u010del Luka. “Na tem hribu je \u017eivel velikan, ki je bil vedno la\u010den!”<\/p>\n\n\n\n

  “Vedno?” je ponovila Maja.<\/p>\n\n\n\n

  “Vedno! Imenoval se je Lakotni. Bil je ogromen velikan \u2013 visok kot drevo \u2013 ampak imel je eno veliko te\u017eavo: ne glede na to, koliko je jedel, ni bil nikoli sit.”<\/p>\n\n\n\n

  Luka je nadaljeval: “Lakotni je vsako jutro pojedel ducat jajc. Opoldne dva pi\u0161\u010danca. Zve\u010der kurjo juho. Ampak \u0161e vedno je bil la\u010den.”<\/p>\n\n\n\n

  “To je veliko hrane!” je rekla Maja.<\/p>\n\n\n\n

  “Ogromno! Ljudi v dolinah je za\u010delo skrbeti. ‘Lakotni nam bo pojedel vse!’ so govorili. ‘Kaj bomo jedli mi?'”<\/p>\n\n\n\n

  “In kaj so naredili?”<\/p>\n\n\n\n

  Luka je nadaljeval: “Poslali so vseveda k Lakotnemu. Vseved ga je vpra\u0161al: ‘Zakaj si vedno la\u010den? Je\u0161 ve\u010d kot vsi mi skupaj!’ Lakotni je \u017ealostno pogledal: ‘Ne vem. Moj trebuh je prazen, \u010deprav jem. Kot da imam luknjo notri.'”<\/p>\n\n\n\n

  “Pa jo je res imel?” je zanimalo Majo.<\/p>\n\n\n\n

  “Ne, luknje ne \u2013 ampak prazen trebuh. Vseved je ugotovil: ‘Lakotni, ti ne je\u0161 prave hrane. Je\u0161 samo meso, ne je\u0161 kruha, zelenjave, sadja. Tvoj trebuh potrebuje ve\u010d kot samo meso!'”<\/p>\n\n\n\n

  “Mu je Lakotni verjel?”<\/p>\n\n\n\n

  “Poskusil je. Naslednji dan je jedel kruh, pa zelenjavo in sadje. In prvi\u010d v \u017eivljenju je bil sit! Spoznal je, da ni bil la\u010den \u2013 samo jedel je napa\u010dno hrano.”<\/p>\n\n\n\n

  Luka je zaklju\u010dil: “Lakotni je bil tako hvale\u017een, da je obljubil, da bo za\u0161\u010ditil ljudi. \u017divel je na tistem hribu in \u010duval dolino. Ko je umrl, so hrib poimenovali La\u010den gri\u010d \u2013 v spomin na velikana, ki je bil la\u010den, dokler ni na\u0161el prave hrane.”<\/p>\n\n\n\n

  Zdaj je bila Maja na vrsti: “Jaz pa mislim, da je bil ta hrib gol, ker je pojedel vse, kar mu je pri\u0161lo blizu!”<\/p>\n\n\n\n

  “Gora kamenja, ki j\u00e9?” je vpra\u0161al Luka zmedeno.<\/p>\n\n\n\n

  “Ja! Predstavljaj si \u2013 bil je hrib brez trave, brez dreves. Samo gola zemlja in kamenje. Zato, ker je bil la\u010den.”<\/p>\n\n\n\n

  “Kako je pa hrib lahko la\u010den?”<\/p>\n\n\n\n

  Maja je razlo\u017eila: “Ni bil \u017eiv v obi\u010dajnem smislu. Ampak imel je mo\u010d \u2013 mo\u010d, da privla\u010di stvari k sebi in jih ‘poj\u00e9’. Kot \u010drna luknja, samo manj\u0161a.”<\/p>\n\n\n\n

  “In kaj je jedel?”<\/p>\n\n\n\n

  “Vse! \u010ce si pustil klobuk na tleh \u2013 hrib ga je po\u017erl. \u010ce si pustil palico \u2013 hrib jo je po\u017erl. \u010ce si postal predolgo na enem mestu \u2013 hrib je za\u010del sezuvati tvoje \u010devlje. Ljudje so se bali tega hriba. ‘Ne hodi na La\u010den gri\u010d!’ so opozarjali. Vse ti bo po\u017erl! In res \u2013 vsi, ki so \u0161li tja in bili neprevidni, so nekaj izgubili.”<\/p>\n\n\n\n

  “In kaj se je zgodilo?”<\/p>\n\n\n\n

  “Neko\u010d je pri\u0161la modra starka. Videla je, da hrib ni slab \u2013 samo la\u010den. Rekla je: ‘Ta hrib potrebuje hrano!’ In za\u010dela ga je hraniti.”<\/p>\n\n\n\n

  “Kako pa hrani\u0161 hrib?”<\/p>\n\n\n\n

 “S pridelki! Starka je na hribu posejala travo, posadila drevesa, ro\u017ee. In hrib je jedel \u2013 jedel je vodo, son\u010dno svetlobo, hranila iz zemlje in po\u010dasi je postal sit. Trava je za\u010dela rasti, drevesa so za\u010dela cveteti.”<\/p>\n\n\n\n

“To pa je nekaj!” je zamrmral Luka<\/p>\n\n\n\n

  Maja je zaklju\u010dila: “Ko je starka umrla, je bil hrib \u017ee zelen in lep. Ampak ljudje so se \u0161e vedno spominjali, kako je bil neko\u010d la\u010den. In poimenovali so ga La\u010den gri\u010d \u2013 v spomin na hrib, ki je bil tako la\u010den, da je jedel vse.”<\/p>\n\n\n\n

  Vrata so se odprla in babica je vstopila, nose\u010d velik kro\u017enik jabol\u010dnih krhljev.<\/p>\n\n\n\n

  “Saj vem, da bo vsak \u010das kosilo, ampak sli\u0161ala sem, da raziskujeta La\u010den gri\u010d,” je rekla babica. “Pomislila sem \u2013 \u010de raziskujeta la\u010den hrib, ne smeta biti la\u010dna!”<\/p>\n\n\n\n

  Luka in Maja sta zagledala pladenj in hitro sta segla po krhljih.<\/p>\n\n\n\n

  “Babi, to je pravi praznik!” je vzkliknil Luka.<\/p>\n\n\n\n

  “Seveda,” je odgovorila babica in odlo\u017eila kro\u017enik. “La\u010den gri\u010d zaslu\u017ei obilno pojedino. Ne moremo govoriti o lakoti na prazen trebuh!. La\u010den gri\u010d. To ime je zgovorno \u2013 in veliko vzpetin in krajev v Sloveniji ima to zna\u010dilno ime.”<\/p>\n\n\n\n

  “Veliko?” je vpra\u0161ala Maja s polnimi usti.<\/p>\n\n\n\n

  “Ja,” je potrdila babica. “La\u010dna gora, La\u010dna vas, La\u010dni potok in La\u010dni vrhovi … To pomeni, da je bilo ime povezano z ne\u010dim, kar so ljudje do\u017eiveli.”<\/p>\n\n\n\n

  “Z lakoto,” je rekel Luka.<\/p>\n\n\n\n

  “Res je. V\u010dasih je bila lakota resni\u010dna gro\u017enja. \u010ce pridelek ni uspel, so ljudje stradali. \u010ce je bila zima predolga, so \u017eivali pomrle. In ljudje so poimenovali kraje po lakoti \u2013 da bi se spomnili, da morajo biti za hrano hvale\u017eni.”<\/p>\n\n\n\n

  Babica je vzela en krhelj. “Vedita, v\u010dasih mislimo, da je hrana samoumevna. Gremo v trgovino, kupimo, kar ho\u010demo. Ampak nekdo mora to pridelati. Neko\u010d pa sploh ni bilo tako enostavno. Vsak hlebec kruha je bil dar. Vsako jajce zaklad. La\u010den gri\u010d ni samo ime hriba. Je tudi nauk. Nauk o tem, da moramo ceniti, kar imamo. Da hrane ne smemo jemati za samoumevno.”<\/p>\n\n\n\n

  “Saj zdaj imamo vedno dovolj hrane,” je rekel Luka.<\/p>\n\n\n\n

  “Mi imamo,” je rekla babica. “Ampak ne vsi. \u0160e danes so ljudje na svetu, ki so la\u010dni. Otroci, ki gredo v posteljo z praznim trebuhom. Dru\u017eine, ki ne vedo, od kod bo pri\u0161la naslednja malica.”<\/p>\n\n\n\n

  “To se sli\u0161i hudo,” je rekla Maja.<\/p>\n\n\n\n

  “Babi,” je vpra\u0161al Luka, “ali si ti kdaj bila resni\u010dno la\u010dna?”<\/p>\n\n\n\n

  Babica se je zamislila: “Ko sem bila majhna, med vojno, smo v\u010dasih imeli zelo malo hrane. Spomnim se dni, ko smo jedli samo kruh in \u010daj. Bilo je te\u017eko.”<\/p>\n\n\n\n

  “In kaj si naredila?”<\/p>\n\n\n\n

  “Nau\u010dila sem se biti hvale\u017ena za vsak gri\u017eljaj,” je rekla babica. “Nikoli ve\u010d nisem zavrgla hrane. \u0160e danes jem vse, kar je na kro\u017eniku. Ker vem, kako je \u010de si la\u010den.”<\/p>\n\n\n\n

  Mama je poklicala: “Kosilo je na mizi, pridite!”<\/p>\n\n\n\n

  Mama, o\u010dka, babica, Luka in Maja – vsi so z veseljem sedli za mizo v kuhinji. In prav ni\u010d ni ostalo na kro\u017enikih! <\/p>\n\n\n\n

Pozna\u0161 zanimivo krajinsko ime? Zapi\u0161i ga v komentar, Luka in Maja pa bosta ustvarila nove zgodbice.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu\u00a0Babi bere pravljice, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta. Lakota je bila vedno stra\u0161na. V davnih \u010dasih, ko pridelka ni bilo dovolj, so ljudje stradali. Kadar je bila zima predolga, so \u017eivali pomrle in kadar je bila su\u0161a prehuda, so reke presahnile. In v\u010dasih so ljudje poimenovali… Poslu\u0161aj pravljico \u2192<\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[3],"tags":[],"class_list":["post-2034","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-zgodbe-iz-starega-atlasa"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2034","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=2034"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2034\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2037,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2034\/revisions\/2037"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=2034"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=2034"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=2034"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}