{"id":2549,"date":"2026-07-01T05:42:45","date_gmt":"2026-07-01T03:42:45","guid":{"rendered":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=2549"},"modified":"2026-07-01T05:48:16","modified_gmt":"2026-07-01T03:48:16","slug":"%f0%9f%94%b8izgubiti-tla-pod-nogami","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=2549","title":{"rendered":"\ud83d\udd38Izgubiti tla pod nogami"},"content":{"rendered":"\n

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu\u00a0Babi bere pravljice<\/em><\/a>, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.<\/p>\n\n\n\n

Frazemi so posebne besedne zveze, ki pomenijo nekaj ve\u010d, kot pi\u0161e na papirju.
So kot majhne skrivnosti v jeziku \u2014 \u010de jih vzame\u0161 dobesedno, ne delujejo, \u010de pa jih razume\u0161 prav, odprejo \u010disto nov svet pomenov. Zato danes pokukajmo v enega izmed njih in odkrijmo, kaj nam pravzaprav pripoveduje.<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Bilo je de\u017eevno nedeljsko popoldne. Zunaj so te\u017eke kaplje neusmiljeno tolkle po okenskem steklu, v hi\u0161i pa je bilo toplo in je di\u0161alo po pravkar pe\u010denem jabol\u010dnem zavitku. Tina je sedela za veliko jedilno mizo in iz kock potrpe\u017eljivo sestavljala \u017eivalski vrt. Njen mlaj\u0161i brat je na preprogi v kotu vozil traktor, mama pa je v kuhinji pristavljala za \u010daj.<\/p>\n\n\n\n

O\u010de je sedel na kav\u010du v dnevni sobi in z zaskrbljenim obrazom poslu\u0161al dedka, ki ga je poklical po telefonu. Tina je opazila, da je o\u010de med poslu\u0161anjem stisnil ustnici v tanko \u010drto.<\/p>\n\n\n\n

“Ja, o\u010di, razumem,” je rekel o\u010de z globokim glasom. “To so res hude novice. In kaj bosta z mamo naredila zdaj?”<\/p>\n\n\n\n

Iz telefona se je sli\u0161alo dedkovo te\u017eko vzdihovanje, nato pa so besede jasno odjeknile skozi ti\u0161ino sobe: “Ne vem, sin moj. Sploh ne vem, kako naj se odlo\u010dim. Vse skupaj se zdi tako brezupno. Ko mi je sosed dopoldne povedal, kaj se dogaja z najino zemljo, sem v trenutku izgubil tla pod nogami. Zdaj preprosto ne vem ve\u010d, kaj je prav in kako naprej.”<\/p>\n\n\n\n

Tina je pogledala o\u010deta, ki je  \u0161e naprej tiho kimal v telefon.<\/p>\n\n\n\n

Izgubil tla pod nogami?<\/em> je odmevalo v njeni glavi. Dedek?<\/em><\/p>\n\n\n\n

V Tini domi\u0161ljiji se je v istem hipu za\u010dela risati neverjetno \u017eiva in malce nenavadna slika.<\/p>\n\n\n\n

Predstavljala si je dedka, ki stoji sredi svojega lepega, zelenega dvori\u0161\u010da v vasi, zraven kurnika, kjer vedno krmi koko\u0161i. V rokah dr\u017ei posodo s p\u0161enico. Nenadoma mimo prite\u010de sosed in mu zavpije tisto slabo novico. Dedek debelo pogleda, v tistem trenutku mo\u010dno za\u0161umi in trava pod njegovimi velikimi \u0161kornji preprosto … izpuhti! Zelene bilke se spremenijo v prosojno meglico, zemlja pod njimi pa se razblini. Pod dedkovimi nogami ne ostane \u010disto ni\u010d. Samo prazen, siv zrak.<\/p>\n\n\n\n

Dedek seveda ne more ve\u010d stati. Za\u010dne divje kriliti z rokami po zraku, kot bi hotel poleteti, z nogami pa dela hitre, sme\u0161ne gibe, kot bi vozil nevidno kolo na mestu. Posoda s p\u0161enico mu pade iz rok in zrna letijo na vse strani, koko\u0161i naokoli pa za\u010dnejo prestra\u0161eno kokodakati. Dedek se<\/em> maje levo in desno, posku\u0161a ujeti ravnote\u017eje v zraku, obraz pa se mu raztegne v velik, prestra\u0161en ‘O’. Pa sploh ne pade nikamor, saj pod njim ni nobene jame. Nemo\u010dno lebdi in s \u0161kornji otipava prazen prostor pod seboj.<\/p>\n\n\n\n

Slika v njeni glavi je bila sicer videti neizmerno sme\u0161na, skoraj kot v tistih risankah, kjer junaki te\u010dejo \u010dez rob prepada in nekaj sekund stopajo po zraku, preden opazijo, da pod njimi ni ni\u010desar. Vendar, ko je Tina znova pogledala o\u010deta in videla, kako resno in \u017ealostno gleda, je ugotovila, da stvar v resnici sploh ni zabavna. V o\u010detovih o\u010deh je bila skrb, kakr\u0161ne \u017ee dolgo ni videla.<\/p>\n\n\n\n

Ko se je o\u010de kon\u010dno poslovil in odlo\u017eil telefon na klubsko mizico, je globoko zavzdihnil in si z dlanjo potegnil \u010dez \u010delo. V sobi je zavladala te\u017eka ti\u0161ina.<\/p>\n\n\n\n

Tina se je naslonila nanj.<\/p>\n\n\n\n

“O\u010di,” je za\u0161epetala, “kako je dedek lahko izgubil tla pod nogami? A se je pri kurniku udrla zemlja? A je padel v kak\u0161no luknjo?”<\/p>\n\n\n\n

O\u010de jo je zmedeno pogledal, saj so bile njegove misli \u0161e vedno nekje dale\u010d stran pri dedkovih te\u017eavah. “Kaj? Kak\u0161na luknja, Tina?”<\/p>\n\n\n\n

“Prej, ko si govoril z njim,” je vztrajala Tina in z roko pokazala na telefon. “Dedek je rekel, da je izgubil tla pod nogami, ko je izvedel novico. In da je vse brezupno. Kako so lahko tla kar izginila?”<\/p>\n\n\n\n

O\u010de je za trenutek strmel vanjo, nato pa se je njegov zaskrbljeni in resni obraz zmeh\u010dal. V o\u010deh se mu je zaiskrilo razumevanje in okoli ust se mu je zarisal rahel, topel nasmeh. Potegnil je Tino k sebi in jo objel okoli ramen.<\/p>\n\n\n\n

“Aaa, to si sli\u0161ala,” je rekel ne\u017eno. “Ne, Tina, ne skrbi. Dedkovo dvori\u0161\u010de je celo in zemlja se ni udrla. Dedek ni padel nikamor.”<\/p>\n\n\n\n

“Ne?” Tina je postala \u0161e bolj zmedena, njena slika o lebde\u010dem dedku v gumijastih \u0161kornjih  se je za\u010dela razblinjati. “Ampak zakaj je potem to rekel?”<\/p>\n\n\n\n

“To je na\u010din govorjenja,” je pojasnil o\u010de in jo potrepljal po roki. “Temu se re\u010de frazem. Ko nekdo re\u010de, da je izgubil tla pod nogami<\/em>, ne govori o parketu, plo\u0161\u010dicah ali zemlji. To je opis, ki ga uporabimo takrat, ko se nam zgodi nekaj zelo slabega, te\u017ekega in nenadnega. Naenkrat smo pred odlo\u010ditvijo, pa sploh ne vemo, kako se odlo\u010diti in v tistem trenutku se zdi vse \u010disto brezupno. Po\u010dutimo se izgubljeno, brez varne opore. In zato re\u010demo, da smo izgubili tla pod nogami.”<\/p>\n\n\n\n

Tina je nekaj \u010dasa tiho sedela in premi\u0161ljevala o o\u010detovih besedah. Predstava o dedku, ki lebdi v zraku, je izginila. Namesto nje je zdaj videla dedka, ki sedi na svojem stolu, gleda v mizo in je zelo, zelo zaskrbljen, ker ne ve, kaj bi naredil. To je bilo veliko bolj razumljivo, \u010deprav \u0161e vedno \u017ealostno.<\/p>\n\n\n\n

“Torej je to takrat, ko je \u010dlovek tako v skrbeh, da se mu zdi, da je vse brez pomena?” je poskusila povzeti Tina.<\/p>\n\n\n\n

“To\u010dno tako, Tina,” je pokimal o\u010de in jo stisnil k sebi. “Frazem nam pomaga, da z eno samo izjavo opi\u0161emo tiste velike in te\u017eke ob\u010dutke, ki jih je z navadnimi besedami v\u010dasih zelo te\u017eko razlo\u017eiti.”<\/p>\n\n\n\n

Tisti ve\u010der, ko je \u0161la Tina spat in je mami ugasnila lu\u010d v njeni sobi, je deklica \u0161e dolgo zrla v temo. \u010ceprav je vedela, da so dedkova tla na dvori\u0161\u010du \u0161e vedno trdna, je sklenila da bo jutri dedku narisala \u010dudovito, veliko risbo. Na njej se bosta dr\u017eala za roke, pod njunimi nogami pa bo s rjavo in zeleno barvo narisala tako debela, mo\u010dna in trdna tla, da dedka ne bo moglo nikoli ve\u010d ni\u010d premakniti.<\/p>\n\n\n\n

\ud83e\udde0 Brska\u010deva vpra\u0161anja za mlade bralce:<\/strong><\/p>\n\n\n\n