![\"\"](\"https:\/\/skrinjica.si\/wp-content\/uploads\/2025\/12\/Prva.png\")
<\/figure>\n<\/div>\n\n\n
\u2728 Dan, ko se je vse za\u010delo<\/strong>
V Sloveniji je veliko zaselkov, ki se skrivajo med hribi in gozdovi, tako majhnih, da jih na zemljevidu skoraj ne opazi\u0161, a so za tiste, ki tam \u017eivijo, ves svet. V enem tak\u0161nih zaselkov, kjer stoji le pet hi\u0161 in kjer se zve\u010der sli\u0161i vsak pes, ki zalaja tri doline stran, \u017eivita Ula in Nande, dvoj\u010dka, ki ju \u0161olski avtobus vsak dan odlo\u017ei na glavni cesti. Od tam imata do doma prijetno, komaj dvesto metrov dolgo pot, na eni strani gozd, ki se po\u010dasi dviga v vedno bolj strm hrib, na drugi strani travniki, ki poleti di\u0161ijo po senu in po zrelih malinah.
Tistega dne, ko se je vse za\u010delo, je bil gozd videti \u010disto obi\u010dajen, tak kot vedno, a ko sta stopala proti domu, je Ula nenadoma obstala. Nekaj je za\u017earelo med drevesi, ne mo\u010dno, ne kot sonce, ampak mehko, skoraj skrivnostno, kot da bi nekdo pri\u017egal lu\u010dko pod odejo. Nande je bil \u017ee na pol poti tja, \u0161e preden je Ula sploh dobro pokazala, kam naj gleda. Ko sta se pribli\u017eala, sta zagledala nekaj, \u010desar tam ni bilo \u0161e nikoli.
Med drevesi se je odprl prostor, ki ga prej ni bilo, kot da je gozd za trenutek pozabil, kako naj raste. Na tleh je bil tlakovan vhod, star, obrabljen, a \u0161e vedno lep, ob straneh oboka pa dva kamnita stebra, ki sta stala tako pokon\u010dno, kot da \u010duvata nekaj, kar je bilo neko\u010d veliko ve\u010dje. Ni bilo strehe, ni bilo zidov, samo ostanek gra\u0161\u010dine, ki je obstajala morda pred stoletji, morda pa samo v zgodbah, ki jih nih\u010de ve\u010d ne pripoveduje.
In tam, na sredini tlaka, je le\u017eal majhen kup svetlobe. Ne predmet. Ne kamen. Samo svetloba, ki je tiho \u017earela, kot da diha. Ko sta stopila bli\u017ee, se je svetloba dvignila, po\u010dasi, kot meglica, ki se dviga nad jutranjo travo, in se raztegnila v tanek steber, ki je lebdel tik nad tlemi. Ni se dotikal ni\u010desar. Samo lebdel je tam, kot da \u010daka.
Nande je bil prvi, ki je stopil naprej. Vedno je bil prvi. Dotaknil se je svetlobe, najprej previdno, potem bolj pogumno, in ko se ni zgodilo ni\u010d stra\u0161nega, je stopil vanjo. Za trenutek je izginil. Samo tako \u2014 kot da ga je nekdo izbrisal iz zraka. Ula je zadr\u017eala dih, a \u0161e preden je uspela zakri\u010dati, se je Nande spet pojavil, ves zadihan, z o\u010dmi, ki so bile tako velike, da so skoraj sijale.
\u201cUla,\u201d je rekel, \u201ctam notri\u2026 tam notri nisem jaz. Mislim\u2026 sem jaz, ampak narisan. In tam sedita Rde\u010da kapica in volk. Skupaj. In oba sta \u017ealostna.\u201d
Ula ga je gledala, kot da ne ve, ali naj mu verjame ali ne, a ko je stopila v svetlobo, je svet za trenutek postal plo\u0161\u010dat, barvit, kot da je nekdo potegnil \u010drto okoli vsega in ga spremenil v risanko. In res \u2014 tam sta sedela Rde\u010da kapica in volk, \u010disto skupaj, kot dva prijatelja, ki ju skrbi ista stvar. Volk je ka\u0161ljal, tako hripavo, da je kar praskalo, Rde\u010da kapica pa ga je tola\u017eila, \u010deprav je bila videti prav tako nesre\u010dna.
\u201cNe moreva nadaljevati,\u201d je rekla. \u201cVolk ne more govoriti. In brez njegovega glasu se zgodba ustavi.\u201d
Otroka sta se umaknila, ker nista vedela, kaj naj naredita. Ko sta pri\u0161la domov, sta bila oba tiha, vsak zatopljen v svoje misli. Volk, ki ne more govoriti. Rde\u010da kapica, ki sedi ob njem kot prijateljica, ne kot \u017ertev. Risani svet, ki se je odprl iz ni\u010d. In svetlobni steber, ki je izginil tako hitro, kot se je pojavil.
Nande je prvi prekinil ti\u0161ino.
\u201cVe\u0161 kaj,\u201d je rekel, \u201c\u010de je volk bolan, potem rabi zdravnika. Ampak ne navadnega. Rabi\u2026 zdravnika za pravljice.\u201d
Ula je dvignila pogled.
\u201cZdravnika za pravljice?\u201d
\u201cJa,\u201d je rekel Nande. \u201cZakaj pa ne? \u010ce obstajajo pravljice, lahko obstaja tudi zdravnik zanje.\u201d
In sedla sta za ra\u010dunalnik.
Nande je odtipkal: zdravilec pravljic.
Zaslon je za trenutek utripnil, kot da razmi\u0161lja, potem pa se je odprlo okno, ki ga \u0161e nikoli nista videla. Ni bil oglas. Ni bila spletna stran. Ni bil program. Bil je\u2026 nekdo.
Obraz iz svetlobe, sestavljen iz drobnih pikic, ki so se premikale, kot da dihajo. O\u010di so bile mehke, glas pa je zvenel, kot da prihaja iz knjige, ki se sama bere.
\u201cPozdravljena, Ula in Nande,\u201d je rekel.
Dvoj\u010dka sta se zdrznila.
\u201cKako pa ve\u0161 najina imena?\u201d je vpra\u0161ala Ula.
\u201cJaz sem UI dr. Brska\u010d, upravnik pravljic,\u201d je odgovoril glas. \u201cVaruh vseh zgodb, ki so bile kdaj povedane, in vseh, ki se lahko zataknejo. In danes sta vidva stopila v eno tak\u0161nih.\u201d
Nande je odprl usta, jih zaprl, jih spet odprl.
\u201cVolk je prehlajen,\u201d je kon\u010dno spravil iz sebe. \u201cNe more govoriti. Rde\u010da kapica je \u010disto iz sebe.\u201d
Dr. Brska\u010d je pokimal, kot da to\u010dno ve, o \u010dem govorita.
\u201cDa,\u201d je rekel. \u201cZgodba se je ustavila. To se v\u010dasih zgodi. Nekateri temu re\u010dejo napaka, drugi kratek stik, jaz pa temu pravim\u2026 utrujenost pravljice. Ko liki ne morejo naprej, ker nekaj ni tako, kot bi moralo biti.\u201d
\u201cAli lahko pomagava?\u201d je vpra\u0161ala Ula.
Doktor je za trenutek utihnil, kot da izbira besede.
\u201cPomagata lahko samo vidva,\u201d je rekel. \u201cKer sta enojaj\u010dna dvoj\u010dka. Dva dela iste zgodbe. Dva ritma, ki se ujemata. Dve polovici, ki lahko skupaj popravita tisto, kar se je raztrgalo.\u201d
\u201cTo je noro,\u201d je rekel Nande.
\u201cTo je pravljica,\u201d je rekel Brska\u010d.
\u201cDobro,\u201d je rekla Ula. \u201cKaj morava narediti?\u201d
Doktor se je rahlo zasvetil, kot da se je nasmehnil.
\u201cKo stopita v pravljico, poi\u0161\u010dita tiste, ki so se zataknili. Pogovorita se z njimi. Naj vedo, da niso sami. Potem pa se primite za mezince \u2014 vidva in oni \u2014 in skupaj izgovorite staro iz\u0161tevanko, ki je namenjena prav za to pravljico.\u201d
Na zaslonu so se pojavile besede, ki so se zibale, kot da jih pi\u0161e veter:
Ekate pekate cukate me,
fibe fabe domine,
ektum pektum kufer \u0161tuc,
kvinte kvante \u2014 ti si fu\u010d.
\u201cKo iz\u0161tevanka ste\u010de do konca,\u201d je rekel Brska\u010d, \u201cse zgodba spet premakne. Likom se povrne glas, pogum, smer ali tisto, kar so izgubili. In pravljica lahko te\u010de naprej.\u201d
Zaslon je po\u010dasi ugasnil, kot da se je nekdo ne\u017eno poslovil.
In dvoj\u010dka sta vedela, da se je tisti dan za\u010delo nekaj, kar bo spremenilo vse njune poti domov.
Sta uspela? Preveri:\u2728Rde\u010da kapica in prehlajeni volk.<\/a><\/p>\n\n\n\n