{"id":370,"date":"2026-02-25T20:48:27","date_gmt":"2026-02-25T19:48:27","guid":{"rendered":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=370"},"modified":"2026-02-26T05:13:42","modified_gmt":"2026-02-26T04:13:42","slug":"%e2%9c%a8janko-metka-in-pozresna-sraka","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=370","title":{"rendered":"\u2728Janko, Metka in po\u017ere\u0161na sraka"},"content":{"rendered":"\n

V\u010dasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomo\u010d. Kako se je vse skupaj za\u010delo, lahko prebere\u0161 v prvi zgodbici \u2728Ko se utrne prva iskrica.<\/a><\/p>\n\n\n\n

Popoldne je bilo tiho, tisto pravo mirno popoldne, ko se zdi, da se celo listje na drevesih ne upa premakniti. Ula in Nande sta sedela na stopnicah pred hi\u0161o in \u010dakala. Nista vedela, kdaj se bo prikazala svetloba, a v zraku je bilo \u010dutiti tisto znano \u0161\u010demenje, kot takrat, ko se pripravlja na nevihto, pa se namesto de\u017eja obeta \u010darovnija.<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

In res \u2013 med dvema starima smrekama na robu gozda je za\u017earelo.<\/p>\n\n\n\n

“Greva!” je za\u0161epetal Nande in \u017ee sta bila na poti. Hitela sta naravnost v mehko ble\u0161\u010danje. Ko sta vstopila, se je svet okoli njiju spet spremenil v tiste mo\u010dne, flomastrske barve.<\/p>\n\n\n\n

Na jasi pa ju je pri\u010dakal nenavaden prizor. Hi\u0161ica iz medenjakov je bila gola kot star skedenj. Ob njej so na hlodu sedeli trije liki in vsi so bili videti, kot da so pravkar izgubili najljub\u0161o igra\u010do.<\/p>\n\n\n\n

“To je katastrofa,” je rekla \u010darovnica in si s ko\u0161\u010deno roko popravljala o\u010dala, ki so ji lezla na nos. “Sraka je bila tako hitra, da nisem utegnila niti zamahniti z metlo. Brez okrasja na hi\u0161i sploh ne izgledam srhljivo. Izgledam le kot… stara gospa, ki \u017eivi v gozdu.”<\/p>\n\n\n\n

Janko je vzdihnil: “In midva z Metko sploh ne veva, kje bi za\u010dela. Morala bi biti la\u010dna in o\u010darana nad sladkarijami, zdaj pa gledava le v lesene deske.”<\/p>\n\n\n\n

“Ne skrbi,” ga je potola\u017eila Ula. “Bova uredila.”<\/p>\n\n\n\n

Dvoj\u010dka sta hitro stekla domov. V dnevni sobi sta se usedla za ra\u010dunalnik in kliknila na ikono dr.B. Na zaslonu se je takoj prikazal dr.Brska\u010d. Njegov obraz iz svetlobnih pikic je danes valoval modrikasto, kar je pomenilo, da globoko razmi\u0161lja.<\/p>\n\n\n\n

“Doktor!” je za\u010del Nande. “\u010carovnica je obupana. Sraka ji je pojedla celo hi\u0161o, Janko in Metka pa nimata kaj po\u010deti.”<\/p>\n\n\n\n

Brska\u010d je po\u010dasi pokimal. “Ah, srake. One ne razumejo dramati\u010dne strukture pravljic. Vidijo le nekaj ble\u0161\u010de\u010dega in sladkega, pa to odnesejo. Vesta, pravljice niso le besede, so tudi \u010dokolada in medenjaki. \u010ce hi\u0161a ne di\u0161i po medu, se Janko in Metka ne ustavita. \u010ce se ne ustavita, ne sre\u010data \u010darovnice. In \u010de ne sre\u010data \u010darovnice, se nikoli ne nau\u010dita, kako biti iznajdljiva in pogumna.”<\/p>\n\n\n\n

“Torej mora hi\u0161a spet o\u017eiveti?” je vpra\u0161ala Ula.<\/p>\n\n\n\n

“Natan\u010dno tako,” je rekel dr. Brska\u010d. “Toda pozor. Ko bo hi\u0161a spet tak\u0161na, kot mora biti, bo pravljica zahtevala svoje. Igralci bodo morali prevzeti svoje vloge. \u010carovnica ne bo ve\u010d vajina prijateljica, ampak bo morala postati stra\u0161na. Sta pripravljena na to?”<\/p>\n\n\n\n

Dvoj\u010dka sta odlo\u010dno pokimala. Brska\u010d je raz\u0161iril svoje svetlobne roke in na zaslonu so se pojavile besede:<\/p>\n\n\n\n

“Za to potrebujeta ritem igrivosti, ki bo sraki vzel mo\u010d in jo vrnil hi\u0161ici. Ponavljajta za mano: Ani bani, ani bani…<\/em>“<\/p>\n\n\n\n

Ko sta se vrnila na jaso, so se vsi trije z upanjem obrnili k njima. Dvoj\u010dka sta sedla k njim na hlod in razlo\u017eila, kaj bodo morali storiti.<\/p>\n\n\n\n

“Prijeli se bomo za roke, je rekla Ula in skupaj bomo zrecitirali tisto o Cenetu. In hi\u0161a bo spet taka kot mora biti.”<\/p>\n\n\n\n

Vsi so vstali in se prijeli za roke, \u010darovnici je bilo malo nerodno pa je vseeno stisnila roko Uli. Prijazno se ji je nasmehnila, \u010deprav je bila tako nestrpna, da je kar poskakovala. Seveda, \u010de hi\u0161a spet dobi nazaj medenjake in \u010dokolado, bo lahko zredila fanti\u010da in ga pohamala kot se spodobi.<\/p>\n\n\n\n

“Pripravljeni?” je vpra\u0161al Nande.<\/p>\n\n\n\n

“Pripravljeni,” so pritrdili vsi.<\/p>\n\n\n\n

Skupaj so zapeli v en glas:<\/p>\n\n\n\n

“Ani bani, ani bani,
zdaj za igro vsi smo zbrani,
ene bene, ene bene,
br\u017e iz kroga steci Cene,
eci ba\u0161, eci bi\u0161,ti si zadnja, ti lovi\u0161!”<\/p>\n\n\n\n

Za tistim “lovi\u0161!” je nad jaso \u0161vignil topel veter, ki je di\u0161al po pe\u010denem sladkorju. In nato se je za\u010delo. Na lesene stene so za\u010deli leteti ogromni pisani bomboni in se lepili nanje kot magneti. Na streho so se s hrupom “pljask!” zlo\u017eili sve\u017ei, mehki medenjaki z belimi sr\u010dki. Okrog oken so se ovile sladkorne korenike, ki so se svetile v soncu.<\/p>\n\n\n\n

“To je to!” je vzkliknila \u010darovnica in njene o\u010di so nenadoma dobile druga\u010den sij. “Zdaj pa bo! No, kje sta?” je zavpila Janku in Metki.<\/p>\n\n\n\n

V trenutku, ko se je hi\u0161ica dokon\u010dno spremenila v najslaj\u0161o stvar na svetu, se je vzdu\u0161je na jasi ohladilo. \u010carovnica je smuknila v hi\u0161o in za seboj zaprla vrata, a \u017ee \u010dez trenutek se je na oknu prikazal njen obraz. Toda to ni bila ve\u010d tista zaskrbljena gospa z o\u010dali. Njeni lasje so bili razmr\u0161eni, nos se je zdel dalj\u0161i, njen smeh, ki je odmeval izza stekla, pa je bil visok in hripav: “Hihihi! Kdo grize mojo ko\u010do?”<\/em><\/p>\n\n\n\n

Janko in Metka sta v trenutku pozabila na Ulo in Nandeta. Stopila sta k hi\u0161ici, njune o\u010di so se raz\u0161irile od za\u010dudenja.<\/p>\n\n\n\n

“Poglej, Metka!” je zavzdihnil Janko in odlomil ko\u0161\u010dek strehe, ki je bil videti kot najve\u010dji pi\u0161kot na svetu. “Saj to so pravi medenjaki! In tamle… poglej tista okna, iz \u010distega sladkorja so!”<\/p>\n\n\n\n

“Tako sem la\u010dna, Janko,” je rekla Metka in z dlanjo podrsala po \u010dokoladnem robu vrat. “\u0160e nikoli nisem videla \u010desa tako lepega. Mislila sem, da bova v gozdu zaspala la\u010dna, zdaj pa imava celo goro dobrot!”<\/p>\n\n\n\n

Ula in Nande sta stala ob strani in opazovala, kako sta se otroka posvetila medenjakom in \u010dokoladi. \u010carovnica na oknu pa se je le \u0161e zvito smehljala in jima z dolgo roko kazala, naj vstopita.<\/p>\n\n\n\n

“Uspelo nama je,” je za\u0161epetal Nande. “Pravljica te\u010de naprej.”<\/p>\n\n\n\n

Barve so za\u010dele bledeti, svet se je po\u010dasi raztapljal in ko sta dvoj\u010dka spet stala na starem grajskem tlaku, je bila v zraku le \u0161e ti\u0161ina.<\/p>\n\n\n\n

“Ve\u0161 kaj,” je rekla Ula, ko sta hodila proti domu. “Naslednji\u010d, ko bom jedla medenjake, bom vedno pomislila na tisto srako.” “Pa kako je oropala vse, do zadnje drobtinice. In hi\u0161a je res bila videti kot navadna lesena ko\u010da,” je rekel Nande. “Upajmo, da jo je iz\u0161tevanka pregnala za vedno in bo pravljica lahko tekla v miru.”
<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

V\u010dasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomo\u010d. Kako se je vse skupaj za\u010delo, lahko prebere\u0161 v prvi zgodbici \u2728Ko se utrne prva iskrica. Popoldne je bilo tiho, tisto pravo mirno popoldne, ko se zdi, da se celo listje na drevesih ne upa premakniti. Ula in Nande sta sedela na stopnicah pred hi\u0161o in \u010dakala. Nista… Poslu\u0161aj pravljico \u2192<\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[2],"tags":[],"class_list":["post-370","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-carobne-zgodbice"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/370","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=370"}],"version-history":[{"count":8,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/370\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1813,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/370\/revisions\/1813"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=370"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=370"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=370"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}