{"id":455,"date":"2026-02-01T17:03:14","date_gmt":"2026-02-01T16:03:14","guid":{"rendered":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=455"},"modified":"2026-02-17T17:23:10","modified_gmt":"2026-02-17T16:23:10","slug":"%f0%9f%94%b9zazganovec","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=455","title":{"rendered":"\ud83d\udd39Za\u017eganovec"},"content":{"rendered":"\n

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu Babi bere pravljice<\/em><\/a>, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.<\/p>\n\n\n\n

Ogenj je bil vedno \u010daroben. Greje nas, sveti v temi, kuha hrano. Ampak ogenj je tudi nevaren \u2013 uni\u010di vse, \u010desar se dotakne. V davnih \u010dasih so ljudje ognju pripovedovali zgodbe, mu peli pesmi, ga \u010dastili kot svetega. In v\u010dasih je ogenj zapustil sled, saj nanj spominjajo imena, kot sta na primer imeni zaselka Po\u017egani gri\u010d in potoka Po\u017earnica.  To so kraji, kjer je ogenj pustil svoj pe\u010dat, kraji, ki v svojem imenu nosijo spomin na plamen, dim in pepel.<\/p>\n\n\n\n

Luka in Maja sta na\u0161la tak kraj. 946 metrov visok hrib Za\u017eganovec, ki  je v bli\u017eini Postojne. Zakaj je dobil tako ime? Kaj se je tam razgorelo? In ali je \u0161e danes mogo\u010de najti sledove tistega ognja?<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Zunaj je bil mrzel zimski dan. Sonce je sijalo, ampak bilo je tako hladno, da so se okna rosila. Luka in Maja sta sedela v dnevni sobi, v kaminu so gorela drva. Plameni so plesali in prasketali, toplota se je \u0161irila po prostoru.<\/p>\n\n\n\n

“Lepo je gledati ogenj,” je rekel Luka in se primaknil h kaminu. “Brez njega bi zmrznil.”<\/p>\n\n\n\n

“Tudi jaz,” je rekla Maja. “Ampak babica pravi, da mora vedno nekdo paziti nanj. \u010ce se ogenj raz\u0161iri, lahko po\u017ege celo hi\u0161o.”<\/p>\n\n\n\n

Luka je pogledal v plamen.: “Zato so se \u017ee od nekdaj ljudje ognja bali. Bil je dober slu\u017eabnik, ampak slab gospodar.”<\/p>\n\n\n\n

Dolg\u010das jima je bilo. TV program je bil zani\u010d, vse igre \u017ee igrane, knjige prebrane.<\/p>\n\n\n\n

“Atlas?” je predlagal Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Atlas,” je prikimala Maja.<\/p>\n\n\n\n

Prinesla je Atlas Slovenije in ga odprla na mizi. Stran za stranjo sta listala, dokler nista na\u0161la karte Postojne. In tam, na karti 163, v razdelku A1, sta na\u0161la ime, ki ju je takoj pritegnilo.<\/p>\n\n\n\n

“Za\u017eganovec!” sta vzkliknila hkrati.<\/p>\n\n\n\n

“To mora biti o ognju,” je rekel Luka in pogledal proti kaminu.<\/p>\n\n\n\n

“Zelo vro\u010de,” je rekla Maja z nasmehom. “Morava odkriti zgodbo.”<\/p>\n\n\n\n

In dolg\u010das je izginil kot dim.<\/p>\n\n\n\n

“Jaz vem!” je vzkliknil Luka. “Na tem hribu je neko\u010d bilo gnezdo ognjenih zmajev!”<\/p>\n\n\n\n

“Ognjenih zmajev?” je ponovila Maja.<\/p>\n\n\n\n

“Ja! Pred davnimi \u010dasi, ko so \u0161e zmaji \u017eiveli v Sloveniji, je imel vsak zmaj svoj hrib. V dolini je \u017eivel zmaj \u017darko \u2013 najve\u010dji ognjeni zmaj v de\u017eeli. Bil je rde\u010d, iz nosnic mu je uhajal dim, iz ust pa plameni. Ko je dihal, so se drevesa vnemala in kamni talili.”<\/p>\n\n\n\n

“To se sli\u0161i nevarno,” je rekla Maja.<\/p>\n\n\n\n

“Bilo je! Ampak \u017darko ni bil slab zmaj. Samo zelo vro\u010d. Posku\u0161al je biti prijazen, ampak \u010desar se je dotaknil, se je za\u017egalo. Ro\u017ee so se spremenile v pepel. Trava je pogorela. Drevesa so postala ognjeni stebri.”<\/p>\n\n\n\n

“In kaj se je zgodilo?”<\/p>\n\n\n\n

“\u017darko je postal \u017ealosten. “Vse, \u010desar se dotaknem, uni\u010dim,” si je rekel. Odlo\u010dil se je, da bo od\u0161el na najvi\u0161ji hrib, dale\u010d od vasi in ljudi. Tam ne bo mogel nikomur \u0161kodovati. Odletel je na ta hrib in se ugnezdil. Ampak \u0161e vedno je oddajal tako vro\u010dino, da je za\u017egal vse, kar je bilo na hribu. Drevesa so gorela, trava je gorela, celo kamni so se vneli. “Poglej, Za\u017eganovec \u2013 hrib, ki ga je za\u017egal zmaj.” so rekli ljudje in ime je ostalo.”<\/p>\n\n\n\n

“In \u017darko? Kje je zdaj?”<\/p>\n\n\n\n

“Nekega dne je spoznal, da ne more \u017eiveti na Zemlji. Odletel je na sonce, kjer je tako vro\u010de kot on sam. Tam \u017eivi \u0161e danes \u2013 zmaj, ki \u017eivi v soncu, saj se je potopil vanj.”<\/p>\n\n\n\n

Maja je razmi\u0161ljala: “Jaz imam druga\u010dno zgodbo. Mislim, da je na tem hribu raslo \u010darobno drevo \u2013 drevo, ki je svetilo.”<\/p>\n\n\n\n

“Drevo, ki je svetilo?” se je za\u010dudil Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Ja! Bilo je enkrat, pred zelo davnimi \u010dasi. Na tem hribu je raslo najve\u010dje drevo v Sloveniji \u2013 tako visoko, da je segalo do oblakov. In to drevo ni bilo navadno. Bilo je Svetlobno drevo.”<\/p>\n\n\n\n

“Svetlobno?”<\/p>\n\n\n\n

“Da! Imelo je zlate liste in srebrno deblo. Pono\u010di je drevo svetilo tako mo\u010dno, da so ljudje iz dolin mislili, da je na hribu ogenj. “Gori!” so kri\u010dali. “Hrib gori!” Ampak ni gorel. Samo svetil je.”<\/p>\n\n\n\n

“In kaj se je zgodilo z njim?”<\/p>\n\n\n\n

“Nekega dne je pri\u0161el zloben \u010darovnik. Drevesu je hotel ukrasti njegovo mo\u010d. Vzel je sekiro in za\u010del sekati. Ampak ko je sekira zadela deblo, je drevo zagorelo. \u010carovnik je zbe\u017eal, drevo pa je pogorelo do tal.”<\/p>\n\n\n\n

“Uh, torej je bilo vse naokoli za\u017egano?” je pripomnil Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Ja,” je rekla Maja. “Ampak preden je pogorelo, je poslalo semena po vsej Sloveniji. In vsako seme je postalo mala lu\u010dka \u2013 kresni\u010dka. Zato so kresni\u010dke \u0161e danes majhne svetle\u010de svetilke \u2013 spomin na Svetlobno drevo.”<\/p>\n\n\n\n

“In hrib se imenuje Za\u017eganovec?”<\/p>\n\n\n\n

“Da. V spomin na drevo, ki je svetilo in potem zgorelo v plamenih.”<\/p>\n\n\n\n

Vrata so se odprla in babica je vstopila, v rokah je imela majhno leseno \u0161katlo in pokrit pladenj. Odlo\u017eila je pladenj na mizo in sedla k Luki in Maji, ki sta \u0161e vedno listala po Atlasu.<\/p>\n\n\n\n

“No, no,” je rekla. “Vidim, da spet raziskujeta.”<\/p>\n\n\n\n

“Ja, babi, Za\u017eganovec!” je povedala Maja. “Je res, da je tam gorel ogenj?”<\/p>\n\n\n\n

 “Za\u017eganovec. To je \u0161e posebej zanimivo ime.”<\/p>\n\n\n\n

“Res?” je vpra\u0161al Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Res,” je potrdila babica. “V Sloveniji imamo ve\u010d zemljepisnih imen, ki so povezana z ognjem. Po\u017egana Mlinarica, Za\u017eganovec, Po\u017earnica … Vsa ta imena nam povedo, da je tam neko\u010d gorel ogenj.”<\/p>\n\n\n\n

Potem je odprla \u0161katlo. V njej so bile slike \u2013 stare fotografije, porumenele od starosti. “Glejta,” je rekla in pokazala eno od njih. “To je bila moja babica, vajina praprababica. Stoji pred hi\u0161o, za hi\u0161o pa se kadi.”<\/p>\n\n\n\n

“Dim?” je vpra\u0161al Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Ja. Neko\u010d, pred mnogimi leti, so ljudje kurili ogenj zunaj, na prostem, za kuhanje, za pranje perila, za ogrevanje vode. In v\u010dasih, ko je bilo suho, je ogenj prav lahko u\u0161el izpod nadzora.”<\/p>\n\n\n\n

Babica je vzela drugo fotografijo: “To je Za\u017eganovec. Fotografija je stara skoraj osemdeset let. Poglej \u2013 vidita, kako so drevesa redkej\u0161a na vrhu? To je zato, ker je tam neko\u010d gorelo.”<\/p>\n\n\n\n

“Resni\u010dni ogenj?” je vpra\u0161ala Maja.<\/p>\n\n\n\n

“Resni\u010dni,” je potrdila babica. “Leta 1952 je bila velika su\u0161a. Vro\u010dina je bila stra\u0161na, mesece ni de\u017eevalo. In nekega dne je nekdo \u2013 ne vemo kdo \u2013 pustil ogenj brez nadzora. Morda pastir, morda pohodnik. Ogenj se je raz\u0161iril in po\u017egal velik del hriba.”<\/p>\n\n\n\n

“To je \u017ealostno,” je rekel Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Seveda,” je rekla babica. “Ampak narava je mo\u010dna. \u017de naslednje leto so za\u010dela rasti mlada drevesa, pognala je trava. Narava se vedno obnovi.”<\/p>\n\n\n\n

Maja je pogledala na karto. “Babi, ali \u0161e obstajajo sledovi tistega ognja iz leta 1952?”<\/p>\n\n\n\n

“Morda,” je rekla babica. “Morda, \u010de gre\u0161 na vrh in dobro pogleda\u0161, lahko najde\u0161 stara, o\u017egana drevesa. Narava ne pozabi. V k\u043er\u0435ninah, deblu in listih nosi spomine.”<\/p>\n\n\n\n

Babica je odkrila pladenj. “Prinesla sem vam pe\u010dena jabolka s cimetom. Pe\u010dena \u2013 tako kot Za\u017eganovec,  pe\u010den od sonca, od ognja, od \u017eivljenja.”<\/p>\n\n\n\n

“Pe\u010dena jabolka!” sta vzkliknila otroka.<\/p>\n\n\n\n

“Jesti moramo vro\u010da,” je rekla babica. “Kakor ogenj \u2013 greje nas dokler je vro\u010d. Ko se ohladi, izgubi svojo mo\u010d in ni ga ve\u010d.”<\/p>\n\n\n\n

Segla sta po jabolkih in babica je dodala: “Vedita, ogenj je bil vedno svet za ljudi. Brez ognja ne bi pre\u017eiveli. Ogenj je grel, svetil, kuhal, varoval. Zato so kraji, ki so povezani z ognjem, posebni. Nosijo spomin na mo\u010d, ki je spremenila \u010dlove\u0161tvo.”<\/p>\n\n\n\n

“Torej je Za\u017eganovec poseben?” je vpra\u0161al Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Zelo poseben,” je rekla babica. “Ne glede na to, ali ga je za\u017egal zmaj, meteorit ali pastir, ki je hotel pre\u017eiveti \u2013 ta hrib nosi zgodbo o ognju. In ogenj je vedno posebna zgodba.”<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu Babi bere pravljice, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta. Ogenj je bil vedno \u010daroben. Greje nas, sveti v temi, kuha hrano. Ampak ogenj je tudi nevaren \u2013 uni\u010di vse, \u010desar se dotakne. V davnih \u010dasih so ljudje ognju pripovedovali zgodbe, mu peli pesmi, ga \u010dastili kot svetega…. Poslu\u0161aj pravljico \u2192<\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[3],"tags":[],"class_list":["post-455","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-zgodbe-iz-starega-atlasa"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/455","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=455"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/455\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1402,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/455\/revisions\/1402"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=455"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=455"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=455"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}