{"id":638,"date":"2026-02-05T08:18:54","date_gmt":"2026-02-05T07:18:54","guid":{"rendered":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=638"},"modified":"2026-02-16T09:16:53","modified_gmt":"2026-02-16T08:16:53","slug":"%f0%9f%94%b9kokosji-hrib","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=638","title":{"rendered":"\ud83d\udd39Koko\u0161ji hrib"},"content":{"rendered":"\n

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu Babi bere pravljice<\/em><\/a>, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Koko\u0161i so bile vedno del na\u0161ega \u017eivljenja. Budijo nas zjutraj s kokodakanjem, nesejo jajca za zajtrk, krasijo vsako kmetijo. Preproste \u017eivali, a tako pomembne.<\/p>\n\n\n\n

Ampak v\u010dasih so bile koko\u0161i ve\u010d kot samo \u017eivali. Bile so svete, \u010darobne, posebne. Stari narodi so verjeli, da koko\u0161i prina\u0161ajo sre\u010do, da njihovo kokodakanje preganja zle duhove, da zlato jajce lahko izpolni \u017eelje. Morda so prav zato ljudje v\u010dasih poimenovali kraje po koko\u0161ih \u2013 v spomin, \u010dast in hvalo. Koko\u0161ji hrib je eno od takih imen. Ampak zakaj to\u010dno ta hrib? Kaj se je tam zgodilo?<\/p>\n\n\n\n

Luka in Maja \u017eivita v majhnem naselju, nedale\u010d od babi\u010dine kmetije. Ve\u010dkrat gresta tja na obisk \u017eivali, babica pa velikokrat pride k njim na ve\u010derjo ali kar tako, na klepet. Danes sta pri njej pre\u017eivela ves dan. Igrala sta se na dvori\u0161\u010du, krmila koko\u0161i, popoldne pa sta nabrala jajca iz kurnika.<\/p>\n\n\n\n

Zve\u010der, ko sta bila doma, sta bila, kljub temu da sta bila utrujena, zadovoljna.<\/p>\n\n\n\n

“Bilo je lepo,” je rekel Luka. “Babi\u010dine koko\u0161i so tako sme\u0161ne.”<\/p>\n\n\n\n

“Ja,” je rekla Maja. “Posebej tista rjava, ki vedno be\u017ei, ko jo ho\u010de\u0161 prijeti.”<\/p>\n\n\n\n

“In tista bela, ki je tako mirna, da jo lahko pobo\u017ea\u0161 kot ma\u010dko.”<\/p>\n\n\n\n

Mama je zaklicala iz kuhinje: “Kako naj spe\u010dem jajca, na oko ali zme\u0161ana?”<\/p>\n\n\n\n

“Na oko,” sta odgovorila hkrati in se nasmehnila drug drugemu. \u0160la sta v kuhinjo, pojedla ve\u010derjo in potem je Maja vstala in od\u0161la k polici.<\/p>\n\n\n\n

“Atlas?” je predlagala.<\/p>\n\n\n\n

“Vedno Atlas,” se je zasmejal Luka in prikimal.<\/p>\n\n\n\n

Maja je odprla Atlas in za\u010dela listati in presene\u010dena zaklicala: “Luka! Poglej! Danes sva bila pri babi\u010dinih koko\u0161kah, zdaj pa najdeva Koko\u0161ji hrib!”<\/p>\n\n\n\n

“To je pa najbr\u017e usoda,” je rekel Luka z nasmehom.<\/p>\n\n\n\n

“Jaz vem, zakaj se tako imenuje!” je vzkliknil Luka. “Na tem hribu je \u017eivela najve\u010dja koko\u0161 na svetu \u2013 koko\u0161 velikanka!”<\/p>\n\n\n\n

” Koko\u0161 velikanka?” je ponovila Maja.<\/p>\n\n\n\n

“Ja! Bilo je pred davnimi \u010dasi, ko so velikani \u0161e \u017eiveli na Zemlji. In vsak velikan je imel svoje \u017eivali \u2013 velikanske krave, velikanske svinje, velikanske koze. Ena velikanka, po imenu Jerca, pa je imela koko\u0161.”<\/p>\n\n\n\n

“Samo eno?” je vpra\u0161ala Maja.<\/p>\n\n\n\n

“Ja, samo eno. Ampak ta koko\u0161 je bila posebna. Imenovala se je Koka in bila je velika kot hi\u0161a. Bila je rde\u010dkasto rjava z velikim rde\u010dim grebenom in zlatimi o\u010dmi. Nesla je po eno jajce na dan. Ampak to niso bila navadna jajca \u2013 vsako jajce je bilo veliko kot sod. Iz enega samega jajca si lahko naredil zajtrk za celo vas!”<\/p>\n\n\n\n

“To je bilo koristno,” je rekla Maja.<\/p>\n\n\n\n

“Zelo! Velikanka Jerca je bila tako dobra, da je delila jajca z ljudmi. Vsak teden je \u0161la v dolino in dala eno jajce va\u0161\u010danom. “Za vas, od moje Koke,” jim je ponosno povedala.”<\/p>\n\n\n\n

“In kaj se je zgodilo?”<\/p>\n\n\n\n

“Koka se je postarala. Vedela je, da bo kmalu umrla. Prosila je Jerco: “Poi\u0161\u010di mi mirno mesto za po\u010ditek. Kraj z lepim razgledom, kjer lahko vidim sonce vsako jutro.” Jerca je na\u0161la ta hrib. Peljala je Koko na vrh in tam je ta mirno zaspala za vedno. Jerca jo je pokopala pod hribom. “Tam po\u010diva Koka \u2013 najve\u010dja koko\u0161 na svetu. Ta hrib se mora imenovati Koko\u0161ji hrib,” so od takrat naprej so ljudje govorili.”<\/p>\n\n\n\n

“To je lepa zgodba,” je rekla Maja. “Tudi \u017ealostna.”<\/p>\n\n\n\n

“Malo,” je priznal Luka. “Ampak Koka je \u017eivela dolgo in sre\u010dno \u017eivljenje. In \u0161e danes, \u010de gre\u0161 na Koko\u0161ji hrib ob son\u010dnem vzhodu, lahko sli\u0161i\u0161 tiho kokodakanje \u2013 to je duh Koke, ki pozdravlja novo jutro.”<\/p>\n\n\n\n

Maja se je nasmehnila. “Jaz imam druga\u010dno zgodbo. Mislim, da so na tem hribu \u0161krati gojili mini koko\u0161i!”<\/p>\n\n\n\n

“Mini koko\u0161i?” je vpra\u0161al Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Ja! \u0160krati so majhni \u2013 visoki samo do kolena. In obi\u010dajne koko\u0161i so bile zanje prevelike. Potrebovali so svoje, male koko\u0161i \u2013 velike kot mi\u0161ke!”<\/p>\n\n\n\n

“To se sli\u0161i sme\u0161no,” se je smejal Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Je! Ampak bilo je tudi prakti\u010dno. \u0160krati so vzredili posebno pasmo koko\u0161i \u2013 \u0161kratovske koko\u0161i. Bile so male, pisane, zelo hitr\u0435. In nesle so mini jajca \u2013 velika kot le\u0161niki. Vsak \u0161krat je imel svojo koko\u0161. Bile so zelo razli\u010dne, rde\u010de, bele, pik\u010daste. Vsako jutro so \u0161krati \u0161li v svoj mini kurnik in pobrali mini jajca. Iz desetih jajc so naredili \u0161kratovski zajtrk.”<\/p>\n\n\n\n

“In kje je bil ta kurnik?”<\/p>\n\n\n\n

“Na tem hribu vendar! \u0160krati so si zgradili skrivni kurnik globoko v hribu. Od zunaj ni bilo videti ni\u010desar, ampak znotraj je bilo za celo vas mini koko\u0161k. Kokodakale so tako tiho, da jih ni bilo sli\u0161ati.”<\/p>\n\n\n\n

“In kaj se je zgodilo?”<\/p>\n\n\n\n

“Nekega dne je pri\u0161la lisica. Lisica je bila la\u010dna, iskala je nekaj za pod zob in na\u0161la vhod v \u0161kratovski kurnik. “Mini koko\u0161i!” je vesela ugotovila. “Kak\u0161na poslastica!” \u0160krati so sli\u0161ali njeno lajanje, prihiteli in lisico prepodili. Ampak, zdaj je lisica vedela za njihovo skrivnost in morali so hrib zapustiti, s seboj so vzeli tudi koko\u0161ke in kurnik.”<\/p>\n\n\n\n

“Torej jih ni ve\u010d tam?”<\/p>\n\n\n\n

“Ne,” je rekla Maja. “Ampak preden so od\u0161li, so sklenili: “Ta hrib naj se imenuje Koko\u0161ji hrib \u2013 v spomin na najlep\u0161e mini koko\u0161i, ki so kdaj \u017eivele.” In tako je ostalo.”<\/p>\n\n\n\n

 “Jaz imam pa zgodbo o zlatem jajcu, skritem v hribu.”<\/p>\n\n\n\n

“Zlato jajce?” je ponovila Maja z zanimanjem.<\/p>\n\n\n\n

“Ja! Neko\u010d je \u017eivela \u010darobna koko\u0161 po imenu Zlata. Ni bila navadna koko\u0161 \u2013 bila je \u010dista, bela kot sneg, z zlatim grebenom in zlatimi nogami. In enkrat je znesla zlato jajce.”<\/p>\n\n\n\n

“Resni\u010dno zlato jajce?”<\/p>\n\n\n\n

“Da! Neko\u010d, ob polni luni, je Zlata znesla eno samo zlato jajce. Seveda ni bilo u\u017eitno \u2013 bilo je \u010darobno. Kdor bi ga razbil, bi se mu izpolnila katerakoli \u017eelja.”<\/p>\n\n\n\n

In je nadaljeval: “Zlata je \u017eivela pri dobrem kmetu po imenu Miha. Miha ni bil pohlepen. Nikoli ni razbil zlatega jajca. Shranil ga je v posebno skrinjico in si mislil: “To jajce je za resni\u010dno nujnost \u2013 za \u010das, ko ga bom res potreboval.” Vendar ga ni nikoli potreboval. \u017divel sre\u010dno in dolgo \u017eivljenje. Ko je postal star, je vedel, da mora zlato jajce skriti. “Ne sme pasti v napa\u010dne roke, pohlepen \u010dlovek bi ga uporabil za sebi\u010dne \u017eelje,” si je rekel.”<\/p>\n\n\n\n

“In kam ga je skril?”<\/p>\n\n\n\n

“Na tem hribu! Poiskal je najlep\u0161e mesto \u2013 vrh z razgledom na doline, gore, nebo. Tam je izkopal globoko luknjo in skril zlato jajce. “Kdor ga najde, naj ima \u010disto srce. Sicer jajce ne bo delovalo,” je rekel.”<\/p>\n\n\n\n

Luka je zaklju\u010dil: “Od takrat naprej so ljudje iskali zlato jajce. Ampak nih\u010de ga ni na\u0161el. In hrib so poimenovali Koko\u0161ji hrib \u2013 v spomin na Zlato koko\u0161, ki je znesla eno samo zlato jajce.”<\/p>\n\n\n\n

“Morda je jajce \u0161e tam?” je vpra\u0161ala Maja.<\/p>\n\n\n\n

“Morda,” je rekel Luka. “Morda \u010daka na nekoga s \u010distim srcem.”<\/p>\n\n\n\n

Vrata so se odprla in babica je vstopila, v rokah je imela ko\u0161arico z ne\u010dim, kar je \u010dudovito di\u0161alo. Usedla se je k njima.<\/p>\n\n\n\n

“Sli\u0161ala sem nekaj o zlatih jajcih in \u0161kratih,” je rekla z nasmehom. “Kateri hrib danes raziskujeta?”<\/p>\n\n\n\n

“Koko\u0161ji hrib, babi!” sta povedala hkrati.<\/p>\n\n\n\n

Babica je prikimala: “Koko\u0161ji hrib. To ime je zelo pogosto v Sloveniji. Imamo ve\u010d Koko\u0161jih hribov, goro Koko\u0161, celo Koko\u0161jo pot. To je priljubljena pohodni\u0161ka pot na Krasu, ki vodi do razgledi\u0161\u010da, od koder lahko vidi\u0161 Triglav, Dolomite, Nanos, obalo ter celo Benetke.”<\/p>\n\n\n\n

“Ve\u010d koko\u0161i?” je vpra\u0161al Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Ja,” je potrdila babica. “To pomeni, da so bile koko\u0161i zelo pomembne za na\u0161e prednike. Koko\u0161 ni bila samo \u017eival \u2013 bila je del dru\u017eine.”<\/p>\n\n\n\n

“Zakaj?” je zanimalo Majo.<\/p>\n\n\n\n

Babica je razlo\u017eila: “Koko\u0161 je dajala jajca vsak dan. To je bila zanesljiva hrana, \u0161e posebej v te\u017ekih \u010dasih. In ni potrebovala veliko \u2013 samo nekaj koruze, malo prostora. In dajala je ne samo jajca, ampak tudi meso, perje za blazine, celo gnoj za vrt.”<\/p>\n\n\n\n

“Torej so bili kraji poimenovani po koko\u0161ih iz hvale\u017enosti?” je vpra\u0161al Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Lahko,” je rekla babica. “Ali pa zato, ker je tam res \u017eivelo veliko koko\u0161i. V\u010dasih so kmetje imeli hrib poln koko\u0161njakov. Ali pa je bila oblika hriba podobna koko\u0161i \u2013 okrogla, mehka, kot koko\u0161ji hrbet.”<\/p>\n\n\n\n

Babica je odprla ko\u0161arico: “Prinesla sem vama sve\u017e\u0430 jajca od svojih koko\u0161i. In potico, narejeno iz teh jajc.”<\/p>\n\n\n\n

“Potica!” sta vzkliknila otroka.<\/p>\n\n\n\n

“Seveda,” je rekla babica. “Koko\u0161ji hrib zaslu\u017ei koko\u0161ja jajca. In vedita \u2013 vsako jajce je mali \u010dude\u017e. Kako koko\u0161 naredi tako popolno obliko? Tako gladko lupino? Tako hranilno vsebino? To je naravna \u010darobnost.”<\/p>\n\n\n\n

Medtem ko so jedli potico, je babica \u0161e dodala: “Veste, vajine zgodbe o veliki Koki, mini \u0161kratovskih koko\u0161ih, zlatem jajcu \u2013 vse nosijo del\u010dek resnice. Koko\u0161i so res bile \u010darobne za na\u0161e prednike. Brez njih bi bilo \u017eivljenje te\u017eje.”<\/p>\n\n\n\n

“Babi,” je vpra\u0161ala Maja, “ali si kdaj videla kak\u0161no posebno koko\u0161?”<\/p>\n\n\n\n

Babica se je zamislila: “Imam eno koko\u0161 \u2013 imenuje se Pika. Vsaki\u010d, ko se pripravlja k nevihti, Pika za\u010dne nemirno hoditi naokrog in kokodakati. Kot da ve, da prihaja slabo vreme. Mogo\u010de ima res posebno mo\u010d.”<\/p>\n\n\n\n

“Torej obstajajo res posebne koko\u0161i!” je vzkliknil Luka.<\/p>\n\n\n\n

“Vse koko\u0161i so posebne,” je rekla babica. “\u010ce jih dobro pozna\u0161, vidi\u0161, da ima vsaka svoj zna\u010daj, svoje navade, svoj na\u010din kokodakanja. So kot ljudje \u2013 vsaka edinstvena.”<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu Babi bere pravljice, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta. Koko\u0161i so bile vedno del na\u0161ega \u017eivljenja. Budijo nas zjutraj s kokodakanjem, nesejo jajca za zajtrk, krasijo vsako kmetijo. Preproste \u017eivali, a tako pomembne. Ampak v\u010dasih so bile koko\u0161i ve\u010d kot samo \u017eivali. Bile so svete, \u010darobne, posebne…. Poslu\u0161aj pravljico \u2192<\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[3],"tags":[],"class_list":["post-638","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-zgodbe-iz-starega-atlasa"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/638","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=638"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/638\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1118,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/638\/revisions\/1118"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=638"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=638"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=638"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}