{"id":689,"date":"2026-02-06T11:11:34","date_gmt":"2026-02-06T10:11:34","guid":{"rendered":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=689"},"modified":"2026-02-08T08:17:54","modified_gmt":"2026-02-08T07:17:54","slug":"%f0%9f%94%b8pomesti-pod-preprogo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/skrinjica.si\/?p=689","title":{"rendered":"\ud83d\udd38Pomesti pod preprogo"},"content":{"rendered":"\n

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu\u00a0Babi bere pravljice<\/em>,<\/a> kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/div>\n\n\n

  Nik je bil star devet let, ko je prvi\u010d sli\u0161al, da lahko stvari pomete\u0161 pod preprogo. In \u0161e preden je razumel, kaj to pomeni, je to storil sam.<\/p>\n\n\n\n

  Bilo je sobotno dopoldne. Mama in o\u010de sta bila v trgovini, Nik pa je bil sam doma. No, ne popolnoma sam \u2013 sestra Eva je bila v svoji sobi in poslu\u0161ala glasbo. Ampak dovolj sam, da je lahko delal, kar je hotel. In kar je hotel, je bilo \u017eoganje v dnevni sobi.<\/p>\n\n\n\n

  Mama je vedno rekla: “Nik, ne \u017eogaj se v dnevni sobi. Nekaj bo\u0161 razbil.”<\/p>\n\n\n\n

  Ampak Nik je bil prepri\u010dan, da ne bo. Bil je previden. Saj se je \u017eogal \u010disto po malem. Samo nalahko. Kaj bi se \u017ee lahko zgodilo?<\/p>\n\n\n\n

  Zgodilo se je, kar se vedno zgodi, ko se \u017eoga\u0161 v dnevni sobi. Nik je vrgel \u017eogo proti steni, odbila se je, lovil jo je … in \u017eoga je zdrsnila. Poletela je naravnost proti polici. In zadela mamino najljub\u0161o vazo. Vaza je padla s police. In se razbila na tiso\u010d ko\u0161\u010dkov. Nik je obstal. Gledal je ko\u0161\u010dke porcelana, ki so bili raztreseni po tleh. Modri porcelan, ki se je svetlikal na soncu. Mamina najljub\u0161a vaza, ki jo je dobila od babice.<\/p>\n\n\n\n

  “Oh ne,” je za\u0161epetal. “Oh ne, oh ne, oh ne.”<\/p>\n\n\n\n

  Vedel je, da bo v te\u017eavah. Velikih te\u017eavah. Mama je vedno rekla, da je ta vaza posebna. Da je stara. Da je treba paziti nanjo. In zdaj je bila razbita. Nik je stal in gledal ko\u0161\u010dke. Kaj naj naredi? Kaj naj naredi? Lahko bi poklical mamo. Lahko bi povedal resnico. Ampak potem bi bil kaznovan. Najverjetneje ne bi smel ven ves teden. Mogo\u010de celo dva tedna. Ali pa …<\/p>\n\n\n\n

Pogledal je naokoli. Eva je bila \u0161e vedno v svoji sobi. Nih\u010de ni videl, kaj se je zgodilo. Nih\u010de ni sli\u0161al. Hitro je poiskal metlo in smeti\u0161\u010dno. Pometel je vse ko\u0161\u010dke \u2013 velik\u0435, majhne, drobne. Stla\u010dil jih je v smetnjak. Na tleh ni bilo nobenih sledi ve\u010d. Razen … razen da vaze ni bilo ve\u010d.<\/p>\n\n\n\n

Pogledal je na polico, kjer je vaza stala. Prazno mesto je zelo opazno in mama bo takoj opazila.<\/p>\n\n\n\n

  Kaj naj naredi? In potem ga je pre\u0161inila ideja. Na drugi polici je stala velika slika v okvirju. \u010ce bi jo prenesel na to polico, bi prekrila prazno mesto. Mama ne bi takoj opazila. Mogo\u010de bi mislila, da je vazo dala nekam drugam. Mogo\u010de bi pozabila nanjo. Sliko je prenesel na prazno mesto. Zdaj je polica izgledala polna. Praznega mesta se ni videlo. Vse je bilo v redu. Nih\u010de ne bo vedel.<\/p>\n\n\n\n

  Oddahnil si je. \u0160el je nazaj v svojo sobo in se pretvarjal, da se ni ni\u010d zgodilo.<\/p>\n\n\n\n

  Tisti ve\u010der so bili za ve\u010derjo \u0161pageti, Nikova najljub\u0161a jed. Ampak Nik ni imel apetita. V \u017eelodcu je imel \u010duden ob\u010dutek \u2013 kot kamen, ki mu ni dal miru.<\/p>\n\n\n\n

  “Nik, kaj je?” je zaskrbelo mamo. “Ne je\u0161.”<\/p>\n\n\n\n

  “Nisem la\u010den,” je rekel tiho.<\/p>\n\n\n\n

  Mama je polo\u017eila roko na njegovo \u010delo:” Si bolan? Ima\u0161 vro\u010dino?”<\/p>\n\n\n\n

  “Ne, v redu sem.”<\/p>\n\n\n\n

  Eva je sumni\u010davo pogledala brata, ampak ni rekla ni\u010d.<\/p>\n\n\n\n

  Po ve\u010derji je o\u010de pri\u017egal televizijo. Gledali so novice. Poro\u010devalec je govoril o nekem politiku, ki je nekaj zakrival.<\/p>\n\n\n\n

  “Tipi\u010dno,” je rekel o\u010de. “Spet so nekaj pometli pod preprogo.”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je dvignil glavo: “Pod preprogo?”<\/p>\n\n\n\n

  “Ja,” je rekel o\u010de. “To naredi\u0161, ko ima\u0161 problem in ga skrije\u0161, namesto da bi ga re\u0161il.”<\/p>\n\n\n\n

  “Ampak kako ga pomete\u0161 pod preprogo?” je vpra\u0161al Nik in srce mu mo\u010dno bilo.<\/p>\n\n\n\n

  O\u010de se je zasmejal: “Ne gre za resni\u010dno preprogo, Nik. To se samo tako re\u010de. Pomeni, da skrije\u0161 problem. Pretvarja\u0161 se, da ga ni. Kot da bi ga pometel pod preprogo \u2013 ne vidi\u0161 ga ve\u010d, ampak je \u0161e vedno tam.”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je \u010dutil, kako mu postaja vro\u010de. Tudi sam je te\u017eavo pometel pod preprogo. To\u010dno to je naredil. Pometel je ko\u0161\u010dke vaze. Skril jih je v smetnjak. Prekril prazno mesto s sliko.<\/p>\n\n\n\n

  “In kaj se potem zgodi?” je vpra\u0161al s tihim glasom.<\/p>\n\n\n\n

  O\u010de je pogledal vanj: “Potem? Problem se ne re\u0161i. Ostane tam, pod preprogo. In prej ali slej ga nekdo najde. In takrat je \u0161e huje, saj si pravzaprav prikrival in lagal.”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je pogledal v kro\u017enik. \u0160pageti so mu izgledali kot rde\u010di ka\u010doni.<\/p>\n\n\n\n

  “O\u010di,” je vpra\u0161al po\u010dasi, “kaj \u010de nekdo … kaj \u010de je nekdo \u017ee nekaj pometel pod preprogo?”<\/p>\n\n\n\n

  O\u010de je ugasnil televizijo in se obrnil k sinu: “Nik, bi mi rad kaj povedal?”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je \u010dutil solze v o\u010deh. “Jaz … razbil sem mamino vazo.”<\/p>\n\n\n\n

  Tisti hip je v prostoru zavladala \u010dista ti\u0161ina. Mama je nehala pobirati kro\u017enike. Eva je nehala gledati v telefon. Vsi so gledali Nika.<\/p>\n\n\n\n

  “Kdaj?” je vpra\u0161ala mama tiho.<\/p>\n\n\n\n

  “Danes dopoldne. \u017dogal sem se v dnevni sobi in … in vaza je padla. Razbila se je.”<\/p>\n\n\n\n

  “In kaj si naredil?” je vpra\u0161al o\u010de.<\/p>\n\n\n\n

  Nik je gledal v roke: “Pobral sem ko\u0161\u010dke in jih vrgel v smetnjak. In sliko sem dal \u010dez prazno mesto, da ga ne bi bilo videti.”<\/p>\n\n\n\n

  “Torej si pometel pod preprogo,” je rekel o\u010de.<\/p>\n\n\n\n

  Nik je prikimal, solze so mu tekle po licih. “Nisem hotel, da veste. Nisem hotel biti kaznovan.”<\/p>\n\n\n\n

  Mama je pri\u0161la do njega in sedla zraven: “Nik, poglej me.”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je po\u010dasi dvignil glavo. Mama ni bila jezna. Bila je \u017ealostna.<\/p>\n\n\n\n

  “Ta vaza  je bila zame resni\u010dno pomembna,” je rekla. “Dobila sem jo od babice. Ampak ve\u0161, kaj je \u0161e bolj pomembno?”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je zmajal z glavo.<\/p>\n\n\n\n

  “Resnica. Da mi pove\u0161 resnico. Tudi \u010de si naredil napako. Tudi \u010de te je strah.”<\/p>\n\n\n\n

  “Ampak zdaj sem \u0161e bolj v te\u017eavah, ker sem prikrival,” je rekel Nik.<\/p>\n\n\n\n

  O\u010de je prikimal: “To je res. Ko pomete\u0161 nekaj pod preprogo \u2013 ko skrije\u0161 napako, namesto da bi jo priznal \u2013 te\u017eava postane dvojna. Prva te\u017eava je razbita vaza. Druga te\u017eava je prikrivanje in la\u017e.”<\/p>\n\n\n\n

  “In kazen je ve\u010dja?” je vpra\u0161al Nik.<\/p>\n\n\n\n

  “Kazen je ve\u010dja,” je potrdil o\u010de. “Nau\u010diti se mora\u0161 \u2013 pometanje pod preprogo ne deluje. Nikoli.”<\/p>\n\n\n\n

  Mama ga je objela: “Nik, vaza je samo stvar. Stvari se razbijejo. Ampak zaupanje … zaupanje je dragocenej\u0161e od vsake vaze. In ko la\u017ee\u0161, razbij\u0435\u0161 zaupanje.”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je jokal: “Oprostite. Resni\u010dno mi je \u017eal.”<\/p>\n\n\n\n

“Vem,” je rekla mama. “In vem tudi, da je bilo te\u017eko povedati resnico. Ampak povedal si. In to \u0161teje.”<\/p>\n\n\n\n

  Tisti ve\u010der je Nik sedel v svoji sobi. Kaznovan je bil \u2013 teden dni brez televizije, brez ra\u010dunalnika. Ampak tisto, kar ga je najbolj bolelo, ni bila kazen. Bilo je to, kako je mama pogledala vazo \u2013 ali bolje re\u010deno, prazno mesto, kjer je vaza bila.<\/p>\n\n\n\n

  “Bila je od moje babice,” je rekla tiho. “Zdaj mi je ostala samo \u0161e na slikah.”<\/p>\n\n\n\n

  To je ranilo Nika bolj kot karkoli drugega.<\/p>\n\n\n\n

  Naslednji dan je Nik zgodaj vstal in \u0161el v dnevno sobo. Dvignil je sliko, ki jo je dal \u010dez prazno mesto. Pogledal je prazen prostor na polici.<\/p>\n\n\n\n

  Mama je pri\u0161la v sobo: “Nik, kaj dela\u0161?”<\/p>\n\n\n\n

  “Gledal sem, kje je bila vaza,” je rekel. “Posku\u0161al sem si zapomniti, kako je izgledala.”<\/p>\n\n\n\n

  Mama je sedla zraven njega: “Vem, da ti je \u017eal.”<\/p>\n\n\n\n

  “Res mi je,” je rekel Nik. “In \u017eal mi je tudi, ker sem pometel pod preprogo. Ker sem skril ko\u0161\u010dke. Ker sem lagal.”<\/p>\n\n\n\n

  “Zakaj pa?” je vpra\u0161ala mama. “Zakaj nisi kar takoj povedal?”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je razmi\u0161ljal: “Ker sem se bal. Bal sem se, da bo\u0161 jezna. Da bo o\u010de razo\u010daran. Da bom kaznovan.”<\/p>\n\n\n\n

  “In zdaj? Vseeno si kaznovan.”<\/p>\n\n\n\n

  “Vem. Ampak zdaj je \u0161e huje, ker sem tudi lagal.”<\/p>\n\n\n\n

  Mama je prikimala: “To\u010dno tako. \u010ce bi takoj povedal, bi bil kaznovan za nemarnost. Ampak zdaj si kaznovan za nemarnost IN za laganje. To je tisto, kar pomeni “pometati pod preprogo” \u2013 naredi\u0161 problem \u0161e ve\u010dji, ker ga posku\u0161a\u0161 skriti.”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je gledal na prazno polico: “Lahko bi kar takoj povedal. Bi bilo la\u017eje.”<\/p>\n\n\n\n

  “Bilo bi,” je rekla mama. “Ampak vem, da ni vedno lahko povedati resnico. \u0160e posebej ko se je napaka \u017ee zgodila.”<\/p>\n\n\n\n

  “Naslednji\u010d bom,” je obljubil Nik. “Naslednji\u010d ne bom pometel pod preprogo.”<\/p>\n\n\n\n

  Mama ga je objela: “To je vse, kar \u017eelim sli\u0161ati.”<\/p>\n\n\n\n

  Teden dni pozneje, ko je Nikova kazen potekla, je sedel z o\u010detom in gledal nogomet na televiziji. Med pol\u010dasom so bile reklame.<\/p>\n\n\n\n

  “O\u010di,” je vpra\u0161al Nik, “ali si ti kdaj kaj pometel pod preprogo?”<\/p>\n\n\n\n

  O\u010de ga je pogledal: “Zakaj me to spra\u0161uje\u0161?”<\/p>\n\n\n\n

  “Ker me zanima. Ali si tudi ti kdaj skril napako, namesto da bi jo priznal?”<\/p>\n\n\n\n

  O\u010de je vzdihnil: “Seveda. Vsi ljudje v\u010dasih to naredimo.”<\/p>\n\n\n\n

  “Res?” Nik ni mogel verjeti. Njegov o\u010de je vedno deloval tako popolno.”<\/p>\n\n\n\n

  “Res. Ko sem bil mlad \u2013 star morda dvanajst let \u2013 sem razbil dedkov radio. Star, dragocen radio, ki ga je imel od vojne. In sem ga skril. Prestavil sem nekaj stvari na polici, da se ni videlo, da manjka.”<\/p>\n\n\n\n

  “In kaj se je zgodilo?”<\/p>\n\n\n\n

  “Dedek je iskal radio ves teden. Spra\u0161eval je vse, \u010de smo ga videli. In jaz sem mol\u010dal. Ampak vsak dan je bil ob\u010dutek v mojem \u017eelodcu huj\u0161i. Kot kamen, ki mi ni dal miru.”<\/p>\n\n\n\n

  “Poznam ta ob\u010dutek,” je rekel Nik tiho.<\/p>\n\n\n\n

  “Vem,” je o\u010de potrdil. “In na koncu sem povedal resnico. Ne zato, ker sem bil pogumen. Ampak zato, ker nisem ve\u010d mogel \u017eiveti z la\u017ejo.”<\/p>\n\n\n\n

  “In kaj je dedek naredil?”<\/p>\n\n\n\n

  O\u010de se je zasmejal: “Bil je razo\u010daran. Dal mi je kazen. Ampak rekel je tudi. “Hvala, da si povedal. To \u0161teje ve\u010d kot radio.”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je to razumel: “Kot mama. Rekla je, da je zaupanje dragocenej\u0161e od vaze.”<\/p>\n\n\n\n

  “To\u010dno tako. Stvari se razbijejo, Nik. To je del \u017eivljenja. Ampak zaupanje … zaupanje je treba graditi. In vsaka la\u017e ga ru\u0161i.”<\/p>\n\n\n\n

  Nik je prikimal: “Zato ne sme\u0161 pometati pod preprogo.”<\/p>\n\n\n\n

  “Zato,” je potrdil o\u010de. “Ker ko enkrat nekaj pomete\u0161 pod preprogo, tam ostane. In raste. In postane ve\u010dji problem kot je bil na za\u010detku.”<\/p>\n\n\n\n

  Nik se je naslonil na o\u010deta. “Razumem. Naslednji\u010d ne bom.”<\/p>\n\n\n\n

  “Upam,” je dejal o\u010de. “Ampak \u010de vendarle naredi\u0161 napako \u2013 in jo bo\u0161 \u2013 vem, da bo\u0161 povedal resnico. Ker zdaj ve\u0161, kaj pomeni pometati pod preprogo. In ve\u0161, da ne deluje.”<\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

Razlaga frazema:<\/strong><\/p>\n\n\n\n

  Frazem “pomesti pod preprogo”<\/strong> ne govori o resni\u010dnem pometanju pod resni\u010dno preprogo. Gre za slikovit na\u010din, kako opisati dejanje skrivanja problema, napake ali neprijetne resnice namesto soo\u010danja z njo.<\/p>\n\n\n\n

  Ko nekdo “pomete nekaj pod preprogo”, se pretvarja, da problema ni. Skriva dokaze. Zamol\u010di resnico. Upa, da bo problem sam izginil, \u010de ga ne bo videl.<\/p>\n\n\n\n

Ampak tako kot prah, ki ga pomete\u0161 pod preprogo, ne izgine, ne izgine tudi problem. Ostane tam skrit in pogosto kasneje postane \u0161e ve\u010dji. Prej ali slej mora nekdo “dvigniti preprogo” in se soo\u010diti s tem, kar je bilo skrito.<\/p>\n\n\n\n

  Frazem nas u\u010di, da je po\u0161tenost in soo\u010danje s problemi bolj\u0161e kot skrivanje \u2013 tudi \u010de je te\u017eje. Ker ko nekaj pomete\u0161 pod preprogo, naredi\u0161 dvojno napako: prva napaka je dejanje samo, druga je la\u017e.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Zgodbi lahko prisluhne\u0161 v podkastu\u00a0Babi bere pravljice, kjer te \u010daka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.   Nik je bil star devet let, ko je prvi\u010d sli\u0161al, da lahko stvari pomete\u0161 pod preprogo. In \u0161e preden je razumel, kaj to pomeni, je to storil sam.   Bilo je sobotno dopoldne. Mama in o\u010de sta… Poslu\u0161aj pravljico \u2192<\/a><\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[4],"tags":[],"class_list":["post-689","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-slovenski-frazemi-v-zgodbah"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/689","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=689"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/689\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":702,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/689\/revisions\/702"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=689"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=689"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/skrinjica.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=689"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}