Zgodbi lahko tudi prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te poleg te zgodbe čaka bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Vsak deževen dan ima v sebi malo čarovnije – ko kapljice drsijo po oknih in je zunaj preveč mračno, se v toplini doma skrivnost kar sama ponuja. Maja in Luka se takrat pogosto spomnita na stari Atlas Slovenije. V takšnih trenutkih je radovednost največja – ne veš, kaj najdeš, in ne veš, kam te bo popeljala zgodba. Kot bi odprl knjigo, v kateri se na vsaki strani skriva majhna skrivnost: bo to točka na zemljevidu, ki nosi ime po nečem največkrat neopaznem ali pa morda krasi celo podobo pokrajine z nenavadnim navdihom?
Ko Maja pogleda Luko, ve, da sta pripravljena: “Danes iščeva nekaj posebnega. Nekaj, česar se ne najde na vsakdanjih poteh.”
Skrivnostna Mačka
Deževno popoldne je zavesilo okna v drobne kapljice, iz kuhinje se je slišalo babičino popevanje, ko je pekla piškote.
“Si za to, da poiščeva v Atlasu kaj posebnega? je vprašala Maja. “Mene prav mika, saj je zunaj preveč mračno.”
Luka prikima in vzdihne: “Pa poglejva, kam naju Atlas vodi.”
Maja je segla po knjigi. “Prav. Odprem in iščem!”
Oba sta se sklonila nad knjigo, Maja pa je začela s prstom drseti po strani, ki jo je naključno odprla.
“Glej, Mačka! Mačka blizu Škofljice!” je skoraj zavpila od navdušenja.
“Si lahko misliš,” se je začudil Luka, “hrib, pa ima mačje ime. Tekmujva, kdo bo našel boljšo razlago o nastanku imena. Jaz začnem prvi!
Nekoč, pred davnimi leti, je pri Škofljici živela ogromna, prelepa mačka z imenom Mici. Mici je imela zelo rada sonce in spanje. Vsak dan se je povzpela na ta hrib, tam je imela najboljši razgled in bilo je zelo udobno. Mačka je bila tako velika, da je njen rep segal v eno vas, njeni brki pa so božali hiše v drugi. Nekega dne je zaspala tako trdno, da se je njeno telo začelo stapljati v hrib, njena mehka dlaka pa je postala trava. Od takrat naprej so ljudje govorili: “Poglej, tam je mačkin hrib, kjer Mici spi!” In sčasoma so ga poimenovali preprosto Mačka.”
Maja je nekaj časa razmišljala, potem pa samozavestno rekla:
“Zanimiva zgodba, ampak moja je boljša! Dobro. Nekoč davno, ko so bili okoli Škofljice še sami gozdovi, je na robu doline stal majhen prijazen hrib. Bil je zelen, z mehkim travnatim vrhom in prijetno senco ob vznožju, kamor so ljudje pogosto vodili svoje živali na pašo. A hrib je bil žalosten.
Vsak dan je gledal proti drugim gričem in razmišljal: “Vsi imajo ime – le jaz ga nimam. Nihče me ne pokliče, nihče mi ne reče ’dober dan’.”
Nekega poletnega večera se je po dolini sprehajala majhna siva mačka. Bila je radovedna, kot so pač mačke pač in iskala je kraj, kjer bi lahko prespala. Ko je zagledala hrib, ki se je v mesečini svetil kot mehka odeja, se je počasi povzpela nanj. “Kar udobno je tukaj,” je zamijavkala, se raztegnila in zaspala. Luna je nežno sijala nanjo in na hrib in iz doline je bilo videti, kot da na hribu leži velika, speča mačka – s hrbtom, repom in mehko zaobljenim vratom. Ko so ljudje zjutraj vstali, so pokazali proti hribu: “Glej ga, zdi se, kot bi na hribu ležala ogromna mačka!” In tako je dobil ime. Od takrat naprej se hrib ponosno imenuje Mačka in pravijo, da če prideš tja ob mirni, svetli noči, še vedno slišiš tiho predenje vetra po travi — kot bi stara mačka še vedno spala na svojem hribu.”
Vrata so se odprla in babica je vstopila. Na pladnju je nosila tople, pravkar pečene piškote in zeliščni čaj.
“Kaj pa sta danes ujela?” je vprašala.
Maja je skoraj zapela: “Našla sva mačji hrib! No ja, hrib Mačka … Kako je pa zares dobil tako ime? Kdo mu je dal ime, kdo je videl mačko?”
Babica se je nasmejala: “Nekoč so ljudje radi poimenovali vzpetine in reke in doline po tem, kar so videli, po oblikah in po živalih. Tako je nastala cela “mačja družina” krajinskih imen. Mogoče je bila res tu nekoč mačka, mogoče pa je samo nekdo v šali rekel “mačka” in ime je ostalo. Zagotovo je še veliko imen v Sloveniji, ki so povezana z mačkami. Poiščita jih v Atlasu.”
“Oh, babi, kako naj pa iščeva? Veš koliko imen je na vsaki karti? To bi bil zelo dolgočasen opravek. Brskati po vseh teh straneh in iskati kot iglo v senu,” je potožila Maja.
Babica se je nasmehnila: “Zelo preprosto je. Seveda ni treba iskati po kartah kar tako, na pamet. Glej, tule na koncu knjige je imensko kazalo.”
Odprla je Atlas in pokazala na seznam. “Vidiš, tule je legenda, da veš, kaj si našla, goro, pokrajino, naselje ali vodo. Zdaj pa poskusi poiskati vse, kar je povezano z mačkami.”
Maja je odprla seznam pri črki M. “M, mac, mač … glej glej, Mačji dol, Mačji potok, Mačkov grič! Glej, koliko je teh imen! In koliko naselij Maček je, en, dva tri … deset jih je!”
Luka ji je škilil čez rame in s prstom pokazal na celo vrsto mačjih imen: “Mačkar, Mačkove Grabe pa Mačkova glava. Dajva, poiščiva, kje je Mačkova glava. Za imenom je črka g, torej je to vzpetina. Poglejva ali je gora ali hrib.”
Maja je poiskala karto številko 198 in jo odprla: “Kje pa je ta vzpetina?”
“Ne vem,” je priznal Luka. “Še enkrat poglejva seznam. Za številko je oznaka B2. Kaj to pomeni, babi?”
“Vsaka karta je razdeljena na 2 stolpca in 3 vrstice. Na 6 enakih delov. Prvi stolpec je vedno A, drugi pa B In potem iščemo po razdelkih od 1 do 3. Vzpetina Mačkova glava je v razdelku B2. Poišči jo.”
“Ja, pa res. Glej jo, prav na sredi je. In visoka je malo več kot 1000 m, torej je gora.”
Luka se je zamislil: “Si predstavljaš, da vsaka vzpetina z imenom Mačka ponoči sanja svoje mačje sanje? Ena o lovu, druga o spanju, tretja pa o skrivnostih, ki se nikoli ne izrečejo.”
V tistem Maja zapre Atlas s širokim nasmehom: “Najina Mačka danes ni več le ime – postala je začetek nove pustolovščine. In naslednjič, ko bom spet brskala po atlasu, bom iskala, ali se za še kakšnim imenom skriva pravljica o živali.”
Babica ponudi piškote: “Nikoli ne pozabita: prava lepota imen ni v tem, kako zvenijo, ampak kaj vse v sebi nosijo. Včasih zgodba zraste iz naključja, drugič iz domišljije, tretjič iz preteklosti. Naj vajin atlas nikoli ne ostane brez novih zgodb!”
Ko dež še vedno škrta po oknu in se soba napolni z zvezdnatim vonjem zelišč, Luka in Maja v mislih brskata po prihodnjih pustolovščinah. Morda je naslednji skrivnostni hrib že čisto blizu – treba ga je le najti.