Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Zunaj je rahlo deževalo, tisti droben dež, ki ne zmoti, ampak vseeno vztraja. Luka je poslušal kapljanje in se spraševal, ali bi lahko tudi besede kdaj padale tako vztrajno.
»Danes ne bo šlo,« je rekel. »V glavi imam samo meglo.«
Maja se ni strinjala. »Megla je dobra. V megli se stvari pokažejo drugače.«
Položila je Atlas na sredo mize, kot bi pogrinjala za nekaj pomembnega.
»Glej,« je rekla. »Imena so kot stari lonci. Na videz prazni, a če jih segreješ, začne dišati.«
Luka se je nasmehnil in odprl knjigo.
»Poskusiva,« je rekel. »Samo pogledava. Brez obljub.«
Ravno ali ukrivljeno, le kaj je prav?
Brskala sta po Atlasu in odkrivala vedno nova in nova zanimiva imena. Pa je Maja naenkrat postala pozorna na res nenavadno ime. S prstom je pokazala na Ravni hrib.
»Kje pa to je?« Je vprašala in pogledala je na številko karte. »86. Kje je to?«
Luka je odprl platnico in poiskala sta številko karte. »Oho, to je v Kamniško-Savinskih Alpah«. Spet sta odprla karto št. 86 z naslovom Luče ob Savinji.
»Veš, da je Ravni hrib v resnici zelo visok?« je vprašala Maja. »Še nikoli nisem bila tam, mogoče je pa res raven?«
Luka se je zasmejal: »Na karti v Atlasu je videti kot prava gora – in zakaj bi se gora imenovala ravna? Kot če bi slonu rekli, da je miš!«
Oba sta se zastrmela v zemljevid. Luka je začel po svoji stari navadi razmišljati naglas: »Morda je bila včasih tu ravnina. Si predstavljaš, da je bil Ravni hrib v resnici nekoč popolnoma raven, a je potem nek škrat ponoči s svojo lopato vsako leto dodal plast kamenja, dokler ni zrasel v pravo goro? Čarovnija je tam pustila samo ime!«
Maja zaploska: »Ali pa je bilo ime zgolj šala – pastirji so se radi norčevali iz popotnikov. Ko je kdo spraševal, ali je pot težka, so rekli: »Ah, Ravni hrib, to je kot sprehod po travi!« In kdo bi si upal priznati, da se je zadihal že na pol poti!«
V tistem zaslišita babičin glas iz kuhinje: »Sta že izbrala današnjo uganko? Bo kdo jedel cimetove piškote?«
Babica je vstopila in na pladnju prinesla sveže pečene piškote in čaj.
Usedla se je v naslonjač. »Ravni hrib je zanimivo ime, ni res? Mnogokrat so imena krajev zares nenavadna.«
Maja je zaprosila: »Pa nama ti povej kakšno zgodbo!«
»Morda pa Ravni hrib ni dobil imena zato, ker je bil raven,” je rekla babica,” ampak zato, ker so si ljudje želeli, da bi bil pot na vrh lažja. Včasih je že želja po lahkem pohodu dovolj velik razlog za lepo ime! Jaz pa mislim, da je ime Ravni hrib spomin na stare čase, ko je bil tam pašnik ali poljana za igro in druženje. Sčasoma je narava storila svoje in »ravnina« je postala prava planina.«
Luka začne sanjariti: »Lepo je imeti kraj z nelogičnim imenom – vedno vzpodbudi vprašanja, nove zgodbe in domišljijo.«
Maja doda: »In če bi lahko odpotovala v čas nazaj, bi morda srečala škrata, ki je Ravnemu hribu podtaknil grbo, da ne bi bil popoln. Potem bi še danes vsak radovedni otrok sanjaril, kaj še manjka, da hrib postane res raven.«
»Joj,« reče Luka, »kaj pa če je bilo takole: Pod to goro je živel Jože z ženo Mici. Imela sta sedem otrok. Jože je bil znan po tem, da je bil izredno len, ko je šlo za obdelovanje strmih njiv. Njegova žena Mica mu je ves čas prigovarjala, naj poseje koruzo na tistem hribu, kjer je veliko sonca.
Jože je odvrnil: “Bi, Mica, ampak vrh ni raven!”
Mica, naveličana Jožetovega jamranja, je ponoči zbrala vse otroke in jim naročila, naj z grabljami zravnajo vrh hriba, da bo Jože končno pričel z delom. Jože je bil zjutraj presenečen in je res začel sejati, vaščani pa so hrib poimenovali Ravni hrib, v spomin na Micino premetenost.«
Babica se je nasmehnila: »Dobro si si zamislil. Imena v Atlasu niso nikoli tako preprosta, kot se zdijo – in vsako ime je vabilo, da odkrijemo zgodbo, ki se skriva za njim.«
Ko se dan prevesi v popoldne, je Ravni hrib več kot le točka na zemljevidu. Ime nosi veliko zgodb, vabi v domišljijo in odpira svet tistim, ki si upajo sanjati. Vsak kraj je mogoče prebrati na novo – bodisi kot šalo, bodisi kot resničnost, bodisi kot pravljico.
In ko bosta naslednjič brskala po starem Atlasu, se bosta gotovo spomnila: na Ravnem hribu nikoli ni zares ravno – ampak tam domišljije nikoli ne zmanjka!