Zgodbi lahko tudi prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te poleg te zgodbe čaka bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Radovednost je kot pogled v stari Atlas Slovenije – nikoli ne veš, kaj se skriva za naslednjo stranjo. Ko se znajdeš pred imenom, ki morda nosi dva pomena, spoznaš, da so kraji več kot le točke na zemljevidu: postanejo izhodišče za zgodbo, domišljijo in nešteto vprašanj.
Gora z dvema obrazoma
Deževen, turoben dopoldan je ovil mesto. Luka je sedel na kavču, glavo naslonil na roko in s prstom vlekel nevidne črte po rosi na oknu. Iz druge sobe se je prikradla Maja in pod pazduho prinesla zmečkan plakat – tisti veliki, skoraj raztrgani zemljevid Slovenije, ob katerem sta v zadnjih tednih preživela že nešteto ur.
»Pa saj sva ga že stokrat pretipala,« je zazehal Luka. »Poznam vse ceste, gore in reke na pamet.«
Maja se je za trenutek zamislila, nato pa pokazala na knjižno polico, kjer so bile stare, zaprašene knjige. Tja je le redko zašel sončni žarek.
»Kaj pa če bi našla kaj novega? Mogoče je še kje skrit kakšen zemljevid ali knjiga!«
Luka je zlezel s kavča in začela sta brskati po polici. Zaprašene slikanice, beležke, nekaj kock in nenadoma – »BUM!« Nekaj težkega je padlo na tla in dvignilo oblak prahu.
Na tleh je ležala debela, rdeča knjiga z naslovom napisanim z belimi črkami »Atlas Slovenije.«
Maja je vzkliknila: »Ta knjiga je pa bila od starega ata! Vedno je govoril, da v tej knjigi najdeš tisoč krajev, za katere nisi vedel, da sploh obstajajo.«
Luka je previdno odprl platnico in prikazal se je na dele razrezan zemljevid Slovenije. Na vsakem delu je bila številka in ko sta brskala naprej, sta ugotovila, da številka na platnicah pomeni podrobno zemljepisno karto.
»Glej, kdaj je izšel!« je vzkliknil, »leta1985. Takrat je bila najina mami stara 5 let! Uh, kako stara knjiga!«
Maja je listala knjigo: »Predlagam, da vsak dan izbereva novo stran, poiščeva zanimivo ime in si izmisliva najboljšo zgodbo o nastanku imena!«
Luka se nasmehne: »Se strinjam, bova tekmovala, kdo pove bolj smešno ali bolj napeto zgodbo!« Maja je že ploskala: »Ja, kar začniva. Predlagam, da izbereva naključno. Jaz bom kar mižala in odprla.«
In Maja odpre knjigo na strani 91: »Glej, v naslovu strani piše Vojnik. Aja, to je mesto, ki je sredi te karte. Poglejva, kateri del Slovenije prikazuje karta.«
Luka odpre platnico in poišče karto številka 91. »To je severno od Celja,« reče. »Daj, poišči kakšno zanimivo ime.«
Maja drsi s prstom po kvadratu B1: »Ha, sem že našla. Stenica, gora, saj je višja od 1000 metrov. Le kaj pomeni to ime.«
Začneta razglabljati.
Luka pravi: »Če rečeš z naglasom na i — Steníca, mi takoj na misel pride žuželka. Če pa poudariš e — Sténica, je to majhna stena. Zanimivo, kako lahko zaradi naglasa določena beseda pomeni nekaj povsem drugega!«
Maja se zamisli: »Ampak, če gledaš izohipse na zemljevidu, sploh ni tako majhna. Od vznožja do vrha vodi precej strma pot, kar pomeni, da je v resnici zelo izrazita stena — skoraj kot pravi naravni zid! Torej ime »majhna stena« ne opiše vsega, kar gora v resnici je. Oh, saj veš, kaj so izohipse, a ne?«
»Seveda vem,« je bil užaljen Luka. »To so črte na zemljevidu, ki vežejo kraje z isto nadmorsko višino. Če so zelo blizu ena drugi, je vzpetina strma, če so bolj oddaljene, je vzpetina položna. In pod južnim vrhom Stenice so izohipse precej zgoščene, se pravi, da se tam vzpetina strmo dviga.«
»Pa poskusiva uganiti, kako je dobila ime. Jaz začnem,« je nadaljeval Luka. »Nekoč davno je bil neki planinec tako izmučen od plezanja po strmem pobočju, da se je na vrhu zgrudil in zavpil: »Oh, stena! Kakšna stena! To je zid! Nikoli več ne bom tu plezal!« S tem je seveda mislil, da je gora tako strma kot zid.
A tam na vrhu sta sedela dva pastirja, ki nista bila vajena jamranja planincev. Mislila sta, da je to uradno poimenovanje! Pa je rekel prvi: »Si slišal? Tale je iz mesta in pravi da se naša gora imenuje ‘Stena’!« Drugi pa je menil: »Mogoče, ampak zveni lepše, če rečeš Stenica.«
In tako je po njunem Stena postala Stenica. In vem, da je to najbolj logična razlaga, pa če se zgodovinarji strinjajo ali ne!«
»Super, se je zasmejala Maja. Jaz pa mislim takole: Nekoč je bil neki pastir Tine tako ponosen na svojo goro, da ji je želel dati ime. Ves dan je sedel na vrhu in čakal na navdih. Kar naenkrat se je po Tinetovem nosu sprehodila majcena, rjava rastlinska stenica! Tine se je prestrašil, skočil v zrak in z grozo zavpil: »Stenica! Bljak, stenica!«
Planinska vila, ki je ravno letela mimo, je Tinetov krik slišala in ga razumela kot slovesno poimenovanje gore. »Odlično!« je vzkliknila. »Torej bo ta mogočna gora poimenovana po tej majhni, a vztrajni žuželki! Stenica!«
In tako je Tine svojo goro, čeprav jo je pravzaprav želel imenovati Stena ali kaj podobno mogočnega, nehote poimenoval po neznatni žuželki. Jaz pa pravim,« je zaključila Maja, »da je to opomin, da je treba paziti, kaj kričiš na vrhu gore!«
Vrata so se odprla. Vstopila je babica s pladnjem, na katerem so dišali sveži piškoti iz pečice in jabolčni sok.
»Kaj sta pa našla tokrat,« je vprašala in sedla k njima.
»Sténico ali pa Steníco, odvisno, kako prebereš,« je rekel Luka.
Maja pa je še vneto raziskovala karto: »Poglej, blizu Stenice je še Špičasti vrh – očitno gre za pokrajino, kjer so imena nastala bolj po obliki, kot po velikosti!« In pokaže na hrib na drugi strani doline.
Babica je pripomnila: »Vajina Sténica po imenu morda res pomeni ‘majhna stena’, a videti je to prava skalnata gora s širokim razgledom in strmimi potmi. Ime je včasih le namig — prava zgodba se skriva v naravi.«
Maja je na majhen samolepilni listek napisala Stenica in ga prilepila na stran 91, k razdelku B1.
Potem sta otroka obsedela ob stari izdaji Atlasa. Gora na papirju ni bila več le Stenica — postala je visoka skalna pravljica, ki v imenu nosi val naglasov, nešteto zgodb in nekaj skrivnosti tega prostora.