Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ste že kdaj slišali, da je nekoga kdo »dal na čevelj«? Ste si ob tem predstavljali, da sedite ali stojite na velikanskem čevlju, ali pa da koga nosijo kot nagrado na šolskem copatu? Danes bomo ugotovili, kaj si o tem misli Filip.
Pri družini Korbar je mama ravno kuhala kosilo, oče pa se je jezil nad poročili v časopisu. Medtem je desetletna Tinka v sobi preizkušala baletne korake, štiriletni bratec Filip pa je poskušal na skrivaj potegniti čevlje s police in jih napolniti s kamenčki.
Oče je v kuhinjo zaklical: »Saj ni res, poglej tega igralca, kako je slabo igral! Trener ga je moral kar dati na čevelj. Takih lenuhov pa res ne rabijo v ekipi.«
Mama je dodala: »No, zanimivo, da si uporabil ravno ta frazem. Namreč, ravno včeraj je sodelavca direktor dal na čevelj – vedno zamuja, ne posluša navodil.«
Tinka se je ustavila sredi piruete in vprašala: »Kaj pa pomeni dati koga na čevelj? A ga posadijo na velik čevelj ali ga obujejo kot nogavico? Če je kdo na čevlju, ali je potem visoko ali nizko?«
Filip je za zabavo vzel plišastega medvedka, ga vtaknil v očkov star čevelj in zavpil: »Tinka, glej! Jaz sem dal medvedka na čevelj. Ali zdaj ne more več v vrtec?«
Tinka se je zahihitala.
Mama se je nasmehnila in razložila: »To pomeni, da je nekdo izgubil službo. Če te dajo na čevelj, pomeni, da ti rečejo, da si odpuščen. Ali pa v kakšni športni ekipi, ko kdo ne igra po pravilih. Izraz pomeni, da moraš oditi, ker niso zadovoljni s tem, kar si delal ali kako si se vedel.«
Tinka je pogledala očeta: »Torej, ni dobesedno? Saj bi bilo najbrž zelo težko najprej koga posaditi na čevelj in ga potem še dvigniti in pa paziti, da se ne prevrne dol.«
Mama jo je pobožala po laseh: »No, čeprav je frazem duhovit, pomeni pa nekaj resnega – da se moraš posloviti od službe ali ekipe. Nikoli ni prijetno, lahko je tudi krivično. Izhaja pa iz starih časov, ko so koga, ki ni delal tako kot bi moral, kar porinili z nogo skozi vrata, ga brcnili. Tega zdaj seveda ne počnemo več, izraz je pa ostal.«
Popoldne sta se otroka igrala »dati koga na čevelj« – medvedek je moral v star čevelj, če je pozabil pospraviti igračke, a sta ga hitro vzela ven, takoj ko je »popravil neumnost«.
Ob večerji je Tinka pogledala mamo in rekla: »Torej, ko bom naslednjič rekla sošolcu »Dam te na čevelj!«, mu bom s tem povedala, da naj gre stran.«
Mama je pokimala: »Vendar ni prijazno komu reči kaj takega, to ga lahko zelo užalosti. In najboljše je, če narediš vse, da nikoli ne boš imela razloga »dati koga na čevelj«. Prijaznost in trud veliko pomagata, in želim ti, da boš v življenju le redko slišala ta frazem.«
Pregovor »dati koga na čevelj« pomeni, da nekoga odslovimo ali se odločimo, da z njim ne bomo več sodelovali ali se igrali. To je kot da rečeš: »Zdaj grem naprej brez tebe«. Kot na primer, ko skupina otrok ali odraslih igra nogomet in nekdo ne želi deliti žoge in se igralci odločijo, da ne bodo več igrali z njim. Takrat lahko rečemo, da so ga dali na čevelj.