Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ali ste kdaj slišali za hrib, ki ponoči sveti? Ali za senco, ki je svetlejša od svetlobe? Kaj pa za veter, ki zna peti? Luka in Maja sta odprla atlas in našla hrib z imenom, ki je takoj zbudilo njuno domišljijo – Srebrni grič. Zakaj ravno to ime? Ali je tam zakopan zaklad? Ali je grič narejen iz srebra? Ali pa se tam skriva kakšna starodavna čarovnija?
V dnevni sobi je bilo živahno kot vedno.
Oče je poskušal popraviti staro svetilko, ki je utripala, kot da pošilja sporočila vesoljcem. Mama je lovila tri nogavice, ki jih je veter odpihnil z vrvi. Babica je sedela v naslanjaču, pletla neskončen šal in trdila, da jo koleno opozarja, da je nekaj posebnega v zraku.
Luka in Maja sta igrala štiri v vrsto. Maja je že tretjič zapored zmagala in Luka se je teatralno vrgel na kavč, kot da je izgubil finale svetovnega prvenstva.
Mačka je skočila na mizo, s tačko porinila eno od rdečih ploščic na tla in potem skočila za njo. Otroka sta se spogledala.
“Ne gre več,” je rekla Maja.
“Atlas Slovenije?” je vprašal Luka.
“Atlas Slovenije,” je prikimala Maja. Stekla je v svojo sobo in prinesla atlas. Položila ga je na mizo in odprla knjigo na naključni strani.
“Poiščiva kaj zanimivega,” je rekel Luka in začel s prstom drseti po karti Postojna.
In potem je Maja vzkliknila: “Glej! Srebrni grič!”
“To pa je nekaj,” je rekel Luka. “Mislim, da vem, zakaj je srebrn.”
“Jaz tudi,” je rekla Maja.
“Jaz imam tri teorije,” je rekel Luka.
“Jaz jih imam pet,” je rekla Maja.
“Ne moreš jih imeti pet!”
“Lahko!” se je uprla Maja.
“Ne moreš!”
“Lahko!”
Babica je dvignila pogled s pletenja.
“Če imata toliko teorij, potem jih pa povejta. Eno za drugo. Da vidimo, kdo ima boljšo domišljijo.”
Luka in Maja sta se spogledala.
“Najprej jaz,” je rekel Luka.
“Ne, jaz!” je vzkliknila Maja.
“Dobro,” je prepir prekinila babica. “Najprej Luka. Potem Maja. Potem Luka. Potem Maja. Potem še eden, ki ga izbereta skupaj.”
In tako se je začelo.
“Torej,” je začel Luka, “Srebrni grič je dobil ime po vetru. Ampak ne po navadnem vetru. Po Srebrnem vetru, ki je bil najbolj čaroben veter v Sloveniji.”
Maja je zavila z očmi: “Veter je veter.”
“Ta ni bil,” je rekel Luka. “Ta je znal peti.”
“Peti?”
“Ja! Ko je zapihal, je zvenelo, kot da nekdo igra na tisoč srebrnih strun. Poslušaj zdaj. Nekoč je na Srebrnem griču živela starka. Vsak večer je sedela na vrhu in čakala, da veter zapoje. In ko je zapel, je slišala zgodbe: o drevesih, ki so se prepirala; o lisici, ki je ukradla luno; o oblaku, ki je hotel postati gora. Nekega dne pa je veter utihnil.
Čisto utihnil.
Starka je vedela, da to pomeni nekaj hudega. Šla je na vrh in tam našla majhnega, prestrašenega vetriča, ki je izgubil svojo pesem.
“Pomagala ti bom,” je rekla.
In ga je učila. Dan za dnem. Najprej šepetati. Potem žvižgati. Potem peti.
Ko je vetrič spet znal peti, je zapel tako močno, da je vsa trava zasijala srebrno. In od takrat naprej je bil grič srebrn.”
Maja je prikimala: “To je kar dobra zgodba.”
“Kar dobra?” je vprašal Luka.
“No … skoraj odlična.”
Babica se je nasmehnila.
“Srebrni veter … zanimivo.”
“Zdaj pa jaz!” je rekla Maja. “Moja zgodba je o lisici. Ampak ne o navadni lisici. O srebrni lisici, ki je bila najhitrejša žival daleč naokrog.”
Luka je pripomnil: “Lisice niso srebrne.”
“Ta je bila!” je rekla Maja. “In če me boš prekinjal, bo še bolj srebrna.”
In je začela: “Nekoč je na Srebrnem griču živela lisica, ki je imela dlako, svetlečo kot mesečina. Bila je tako hitra, da si videl samo srebrn blisk, kadar je tekla mimo. Ljudje so govorili, da je to duh, ampak ni bila duh. Bila je samo zelo, zelo hitra. Vsako noč je tekla v krogih po griču. Ne zato, ker bi bila nora, ampak zato, ker je varovala nekaj. Nekaj zelo pomembnega.
Pod gričem je bil namreč skrit srebrni studenec. Če si pil iz njega, si postal pogumen. Če si se umil v njem, si postal prijazen. Če si ga poslušal, si postal pameten.
Lisica je vedela, da bi ljudje studenec izpraznili, če bi ga našli. Zato ga je varovala. In ko je tekla, je njena srebrna dlaka osvetlila travo, da je ves grič žarel. In čeprav so jo velikokrat hoteli ujeti, se je vedno izmuznila in zdaj je še vedno tam. In če ponoči vidiš srebrn blisk, je to ona.”
Luka je prikimal: “To je dobra zgodba.”
“Hvala,” se je zahvalila Maja. “Boljša je od tvoje.”
“Ni!”
“Je!”
Babica je rekla: “Lisica, ki varuje studenec … meni je všeč.”
“Zdaj sem spet jaz,” je rekel Luka. “In moja zgodba je o nečem, kar je pod zemljo.”
“Krt?” je vprašala Maja.
“Ne!”
“Zmaj?”
“Ne!”
“Krompir?”
“Maja, pusti me, da povem!” se je Luka ujezil.
In je začel: “Pod Srebrnim gričem je nekoč živela čarovnica. Ne zlobna, ampak taka, ki je rada predla. Predla je iz vsega: iz megle, iz sence, iz vetra, iz pajčevine. Ampak najraje je imela srebro.
Nekega dne je našla srebrno kapljico, ki je padla z lune. Bila je mehka kot volna in svetla kot zvezda. Čarovnica jo je vzela in začela iz nje presti nit. Predla je dan in noč, noč in dan, dokler ni spredla dolge, dolge, dolge niti, ki jo je skrila pod grič. Nit je bila živa. Ko se je zemlja premaknila, je nit zapela. Kadar je zapela, je zasijala in ves grič je srebrno zasvetil.
Ko so ljudje to videli, so mislili, da je na griču zaklad. Odpravili so se ga iskat. Kopali so, iskali, merili, a nikoli nič našli. Nit je bila pregloboko in še čarovnica je pazila nanjo. Nekega dne je na grič prišel deček, ki ni hotel zaklada. Hotel je samo slišati pesem. Čarovnica mu je dovolila. Deček je prislonil uho k tlom in slišal najlepšo melodijo na svetu. In od takrat naprej je Srebrni grič znan kot kraj, kjer zemlja poje.”
Maja je zavzdihnila: “To je pa … presenetljivo lepo.”
“Hvala,” je odvrnil Luka.
Babica je prikimala. “Zemlja, ki poje … to melodijo bi rada slišala.”
“Ampak moja naslednja zgodba bo boljša. Moja četrta zgodba,” je rekla Maja, “je o oblaku. Ampak ne o navadnem oblaku. O oblaku, ki se je izgubil.”
Luka je dvignil obrv: “Oblaki se ne izgubijo.”
“Ta se je!”
In Maja je začela:
“Nekoč je na nebu živel oblak, ki je bil bolj radoveden kot vsi drugi oblaki. Hotel je videti svet od blizu. Zato je nekega dne spustil svoje robove in se spustil nižje in nižje, dokler ni pristal na Srebrnem griču. Ko je pristal, je bil tako navdušen, da je začel plesati. Vrtel se je, se zvijal, se raztezal, se krčil. In ko se je premikal, je iz njega padal srebrni prah. Ne dež, ne sneg — nekaj vmes. Trava je srebrno zasijala. Kamenje je dobilo srebrn sij. Celo pajki so imeli srebrne mreže. Ljudje so mislili, da je to čudež. Ampak oblak se je samo igral.
Nekega dne pa je zapihal veter in rekel: “Pridi nazaj, oblak! Nebo te pogreša.”
Oblak je rekel: “Samo še malo!”
In je še enkrat zaplesal in še enkrat posul grič s srebrnim prahom.
Potem se je vrnil na nebo.
Ampak njegov prah je ostal.
In zato se grič še danes sveti.”
Luka je rekel: “To je pa … zelo oblačno.”
“Hvala,” je rekla Maja.
“Ni bil kompliment.”
“Zame je.”
Babica se je zasmejala: “Oblak, ki pleše … tudi to bi pa rada videla.”
“Zadnjo narediva skupaj,” je veselo predlagala Maja.
“Prav,” se je strinjal Luka. “Ampak jaz začnem.”
“Vedno ti začneš!”
“Ker imam boljše začetke!”
“No, prav, začni.”
In Luka je začel: “Nekoč je na Srebrnem griču živela senca. Ampak ne temna senca. Bila je srebrna.”
Maja je dodala: “In ni sledila nikomur. Bila je čisto samostojna.”
“Senca je hodila po griču in iskala svojega lastnika,” je pojasnil Luka.
Maja pa je razložila: “Ampak ga ni našla.”
“Ker je bil lastnik …”
“… duh?”
“Ne!”
“Zmaj?”
“Ne!”
“Krompir?”
“Maja, ni bil krompir!” jo je prekinil Luka: “Lastnik je bil svetlobni velikan. Hodil je po nebu in iskal svojo senco. Ko je stopil preblizu zemlje, je senca padla dol in se izgubila.”
Maja je nadaljevala: “Senca je bila žalostna. Hotela je nazaj. Zato je vsako noč svetila, da bi jo velikan našel.”
“In ko je svetila,” je rekel Luka, “je bil ves grič srebrn.”
“Nekega dne je velikan končno videl njen sij. Spustil se je nižje, jo pobral in se zahvalil griču, ker jo je čuval.”
“In zato se grič še danes sveti,” je zaključila Maja.
“Ker se spominja sence.”
Ko sta otroka zgodbo zaključila, je babica rekla: “Ta je pa najlepša od vseh. Senca, ki išče svoj dom … to razumem.”
Babica je zaprla atlas, si popravila očala in se nasmehnila tako, kot se nasmehne nekdo, ki je že veliko videl, pa ga še vedno kaj malo očara.
“Srebrni grič …” je rekla počasi, kot da okuša besede. “To ime ni tako skrivnostno, kot se zdi. Ljudje so mu ga dali zato, ker se je ob sončnem zahodu trava res svetila. Ni bilo srebro, bila je samo svetloba. Pa vendar — dovolj je bilo, da so si ljudje rekli, da je ta grič nekaj posebnega.”
Luka je vprašal: “Torej ni lisice?”
“In niti oblaka, ki pleše?” je zanimalo Majo.
Babica se je zasmejala: “Morda ne takih, kot sta si jih vidva izmislila. Ampak veste … ljudje so vedno videli malo več, kot je bilo tam. Malo čarovnije, malo skrivnosti. In prav je tako.”
Pobožala ju je po laseh: “Včasih je svetloba dovolj, da nekaj zasije. Včasih pa je dovolj, da človek verjame, da nekaj zasije. In potem res zasije — če ne na nebu, pa vsaj v glavi.”
Maja je pokimala: “Torej je Srebrni grič srebrn … ker so ga ljudje tako videli?”
“Ker so ga hoteli tako videti,” je rekla babica. “In ker je vsak grič, vsak hrib, vsaka pot — malo bolj čarobna, če ji dovoliš, da je.”
Luka je zaprl atlas: “Jaz mislim, da so vse naše zgodbe resnične.”
“Seveda so,” je rekla babica. “Vsaka zgodba je resnična, če jo nosiš s sabo.”