Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Kokoši so bile vedno del našega življenja. Budijo nas zjutraj s kokodakanjem, nesejo jajca za zajtrk, krasijo vsako kmetijo. Preproste živali, a tako pomembne.
Ampak včasih so bile kokoši več kot samo živali. Bile so svete, čarobne, posebne. Stari narodi so verjeli, da kokoši prinašajo srečo, da njihovo kokodakanje preganja zle duhove, da zlato jajce lahko izpolni želje. Morda so prav zato ljudje včasih poimenovali kraje po kokoših – v spomin, čast in hvalo. Kokošji hrib je eno od takih imen. Ampak zakaj točno ta hrib? Kaj se je tam zgodilo?
Luka in Maja živita v majhnem naselju, nedaleč od babičine kmetije. Večkrat gresta tja na obisk živali, babica pa velikokrat pride k njim na večerjo ali kar tako, na klepet. Danes sta pri njej preživela ves dan. Igrala sta se na dvorišču, krmila kokoši, popoldne pa sta nabrala jajca iz kurnika.
Zvečer, ko sta bila doma, sta bila, kljub temu da sta bila utrujena, zadovoljna.
“Bilo je lepo,” je rekel Luka. “Babičine kokoši so tako smešne.”
“Ja,” je rekla Maja. “Posebej tista rjava, ki vedno beži, ko jo hočeš prijeti.”
“In tista bela, ki je tako mirna, da jo lahko pobožaš kot mačko.”
Mama je zaklicala iz kuhinje: “Kako naj spečem jajca, na oko ali zmešana?”
“Na oko,” sta odgovorila hkrati in se nasmehnila drug drugemu. Šla sta v kuhinjo, pojedla večerjo in potem je Maja vstala in odšla k polici.
“Atlas?” je predlagala.
“Vedno Atlas,” se je zasmejal Luka in prikimal.
Maja je odprla Atlas in začela listati in presenečena zaklicala: “Luka! Poglej! Danes sva bila pri babičinih kokoškah, zdaj pa najdeva Kokošji hrib!”
“To je pa najbrž usoda,” je rekel Luka z nasmehom.
“Jaz vem, zakaj se tako imenuje!” je vzkliknil Luka. “Na tem hribu je živela največja kokoš na svetu – kokoš velikanka!”
” Kokoš velikanka?” je ponovila Maja.
“Ja! Bilo je pred davnimi časi, ko so velikani še živeli na Zemlji. In vsak velikan je imel svoje živali – velikanske krave, velikanske svinje, velikanske koze. Ena velikanka, po imenu Jerca, pa je imela kokoš.”
“Samo eno?” je vprašala Maja.
“Ja, samo eno. Ampak ta kokoš je bila posebna. Imenovala se je Koka in bila je velika kot hiša. Bila je rdečkasto rjava z velikim rdečim grebenom in zlatimi očmi. Nesla je po eno jajce na dan. Ampak to niso bila navadna jajca – vsako jajce je bilo veliko kot sod. Iz enega samega jajca si lahko naredil zajtrk za celo vas!”
“To je bilo koristno,” je rekla Maja.
“Zelo! Velikanka Jerca je bila tako dobra, da je delila jajca z ljudmi. Vsak teden je šla v dolino in dala eno jajce vaščanom. “Za vas, od moje Koke,” jim je ponosno povedala.”
“In kaj se je zgodilo?”
“Koka se je postarala. Vedela je, da bo kmalu umrla. Prosila je Jerco: “Poišči mi mirno mesto za počitek. Kraj z lepim razgledom, kjer lahko vidim sonce vsako jutro.” Jerca je našla ta hrib. Peljala je Koko na vrh in tam je ta mirno zaspala za vedno. Jerca jo je pokopala pod hribom. “Tam počiva Koka – največja kokoš na svetu. Ta hrib se mora imenovati Kokošji hrib,” so od takrat naprej so ljudje govorili.”
“To je lepa zgodba,” je rekla Maja. “Tudi žalostna.”
“Malo,” je priznal Luka. “Ampak Koka je živela dolgo in srečno življenje. In še danes, če greš na Kokošji hrib ob sončnem vzhodu, lahko slišiš tiho kokodakanje – to je duh Koke, ki pozdravlja novo jutro.”
Maja se je nasmehnila. “Jaz imam drugačno zgodbo. Mislim, da so na tem hribu škrati gojili mini kokoši!”
“Mini kokoši?” je vprašal Luka.
“Ja! Škrati so majhni – visoki samo do kolena. In običajne kokoši so bile zanje prevelike. Potrebovali so svoje, male kokoši – velike kot miške!”
“To se sliši smešno,” se je smejal Luka.
“Je! Ampak bilo je tudi praktično. Škrati so vzredili posebno pasmo kokoši – škratovske kokoši. Bile so male, pisane, zelo hitrе. In nesle so mini jajca – velika kot lešniki. Vsak škrat je imel svojo kokoš. Bile so zelo različne, rdeče, bele, pikčaste. Vsako jutro so škrati šli v svoj mini kurnik in pobrali mini jajca. Iz desetih jajc so naredili škratovski zajtrk.”
“In kje je bil ta kurnik?”
“Na tem hribu vendar! Škrati so si zgradili skrivni kurnik globoko v hribu. Od zunaj ni bilo videti ničesar, ampak znotraj je bilo za celo vas mini kokošk. Kokodakale so tako tiho, da jih ni bilo slišati.”
“In kaj se je zgodilo?”
“Nekega dne je prišla lisica. Lisica je bila lačna, iskala je nekaj za pod zob in našla vhod v škratovski kurnik. “Mini kokoši!” je vesela ugotovila. “Kakšna poslastica!” Škrati so slišali njeno lajanje, prihiteli in lisico prepodili. Ampak, zdaj je lisica vedela za njihovo skrivnost in morali so hrib zapustiti, s seboj so vzeli tudi kokoške in kurnik.”
“Torej jih ni več tam?”
“Ne,” je rekla Maja. “Ampak preden so odšli, so sklenili: “Ta hrib naj se imenuje Kokošji hrib – v spomin na najlepše mini kokoši, ki so kdaj živele.” In tako je ostalo.”
“Jaz imam pa zgodbo o zlatem jajcu, skritem v hribu.”
“Zlato jajce?” je ponovila Maja z zanimanjem.
“Ja! Nekoč je živela čarobna kokoš po imenu Zlata. Ni bila navadna kokoš – bila je čista, bela kot sneg, z zlatim grebenom in zlatimi nogami. In enkrat je znesla zlato jajce.”
“Resnično zlato jajce?”
“Da! Nekoč, ob polni luni, je Zlata znesla eno samo zlato jajce. Seveda ni bilo užitno – bilo je čarobno. Kdor bi ga razbil, bi se mu izpolnila katerakoli želja.”
In je nadaljeval: “Zlata je živela pri dobrem kmetu po imenu Miha. Miha ni bil pohlepen. Nikoli ni razbil zlatega jajca. Shranil ga je v posebno skrinjico in si mislil: “To jajce je za resnično nujnost – za čas, ko ga bom res potreboval.” Vendar ga ni nikoli potreboval. Živel srečno in dolgo življenje. Ko je postal star, je vedel, da mora zlato jajce skriti. “Ne sme pasti v napačne roke, pohlepen človek bi ga uporabil za sebične želje,” si je rekel.”
“In kam ga je skril?”
“Na tem hribu! Poiskal je najlepše mesto – vrh z razgledom na doline, gore, nebo. Tam je izkopal globoko luknjo in skril zlato jajce. “Kdor ga najde, naj ima čisto srce. Sicer jajce ne bo delovalo,” je rekel.”
Luka je zaključil: “Od takrat naprej so ljudje iskali zlato jajce. Ampak nihče ga ni našel. In hrib so poimenovali Kokošji hrib – v spomin na Zlato kokoš, ki je znesla eno samo zlato jajce.”
“Morda je jajce še tam?” je vprašala Maja.
“Morda,” je rekel Luka. “Morda čaka na nekoga s čistim srcem.”
Vrata so se odprla in babica je vstopila, v rokah je imela košarico z nečim, kar je čudovito dišalo. Usedla se je k njima.
“Slišala sem nekaj o zlatih jajcih in škratih,” je rekla z nasmehom. “Kateri hrib danes raziskujeta?”
“Kokošji hrib, babi!” sta povedala hkrati.
Babica je prikimala: “Kokošji hrib. To ime je zelo pogosto v Sloveniji. Imamo več Kokošjih hribov, goro Kokoš, celo Kokošjo pot. To je priljubljena pohodniška pot na Krasu, ki vodi do razgledišča, od koder lahko vidiš Triglav, Dolomite, Nanos, obalo ter celo Benetke.”
“Več kokoši?” je vprašal Luka.
“Ja,” je potrdila babica. “To pomeni, da so bile kokoši zelo pomembne za naše prednike. Kokoš ni bila samo žival – bila je del družine.”
“Zakaj?” je zanimalo Majo.
Babica je razložila: “Kokoš je dajala jajca vsak dan. To je bila zanesljiva hrana, še posebej v težkih časih. In ni potrebovala veliko – samo nekaj koruze, malo prostora. In dajala je ne samo jajca, ampak tudi meso, perje za blazine, celo gnoj za vrt.”
“Torej so bili kraji poimenovani po kokoših iz hvaležnosti?” je vprašal Luka.
“Lahko,” je rekla babica. “Ali pa zato, ker je tam res živelo veliko kokoši. Včasih so kmetje imeli hrib poln kokošnjakov. Ali pa je bila oblika hriba podobna kokoši – okrogla, mehka, kot kokošji hrbet.”
Babica je odprla košarico: “Prinesla sem vama svežа jajca od svojih kokoši. In potico, narejeno iz teh jajc.”
“Potica!” sta vzkliknila otroka.
“Seveda,” je rekla babica. “Kokošji hrib zasluži kokošja jajca. In vedita – vsako jajce je mali čudež. Kako kokoš naredi tako popolno obliko? Tako gladko lupino? Tako hranilno vsebino? To je naravna čarobnost.”
Medtem ko so jedli potico, je babica še dodala: “Veste, vajine zgodbe o veliki Koki, mini škratovskih kokoših, zlatem jajcu – vse nosijo delček resnice. Kokoši so res bile čarobne za naše prednike. Brez njih bi bilo življenje težje.”
“Babi,” je vprašala Maja, “ali si kdaj videla kakšno posebno kokoš?”
Babica se je zamislila: “Imam eno kokoš – imenuje se Pika. Vsakič, ko se pripravlja k nevihti, Pika začne nemirno hoditi naokrog in kokodakati. Kot da ve, da prihaja slabo vreme. Mogoče ima res posebno moč.”
“Torej obstajajo res posebne kokoši!” je vzkliknil Luka.
“Vse kokoši so posebne,” je rekla babica. “Če jih dobro poznaš, vidiš, da ima vsaka svoj značaj, svoje navade, svoj način kokodakanja. So kot ljudje – vsaka edinstvena.”