Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Na robu Kozjanskega stoji nad zelenimi dolinami hrib z nenavadnim imenom. Čeprav ni ne špičast ne strm, ampak je prijetno okrogel, že dolgo nosi to ime. Ljudje pravijo, da je nekoč res hotel imeti oster vrh, a mu ni uspelo – in zato se danes vsem nasmiha s svojo mehkobo.
Ko zapiha veter, pa se zdi, da rahlo vzdihne: »Ah, prav lepo je biti špičast po imenu in okrogel po srcu!«
Nekega poletnega popoldneva je Luka gledal skozi okno na zelene vrhove za hišo.
»Vsak hrib ima svojo osebnost,« je rekel. »Nekateri so prijazni in zaobljeni, drugi pa ostri in samosvoji.«
Maja je to slišala in takoj odprla zemljevid.
»Iščem nekaj posebnega,« je rekla. »Nekaj, kar se počuti razdvojeno.«
Njena roka je hitro našla vzpetino nad Dravo. Ko se je dotaknila zemljevida, je ta zašepetal: «Špi-ča-sti ko-gel …«
Na steni sobe se je prikazala projekcija lepega, gozdnatega hriba nad Dravo, zaobljenega kot prijazen hrbet velike zelene živali.
»Špičasti kogel!« je vzkliknil Luka. »Ampak – kogel pomeni okrogel! To je, kot bi rekli topla snežna kepa!«
»To je zato, ker se narava rada šali. Jaz začnem,² je rekla Maja in začela pripovedovati zgodbo:
»Nekoč, pred davnim časom, je ob robu Kozjanskega stal srednje visok hrib, tako lep in okrogel, da so mu rekli kar Kogel. Na njem so rasle smreke in rožice, naokoli pa so skakali zajčki in se skrivale srne.
Kogel je bil srečen, a imel je majhno željo.
»Vsi okoli mene so zanimivi – tisti tam ima skale, oni ima slap, jaz pa sem samo … okrogel,« je vzdihnil. »Rad bi bil nekaj posebnega. Mogoče … špičast!«
Ko je to zaslišal veter Švist, se je zasmejal: »Špičast? No, to pa lahko uredimo!«
In je začel pihati, brundati in vrtinčiti travo na vrhu hriba. Pihal je tako močno, da se je z neba vsul prah, z listov je odpihnil kapljice rose in za trenutek se je zdelo, da bo Koglu res zrastla čisto prava špička! A ko je veter odnehal, je Kogel pogledal svoj odsev v Dravi pod sabo.
»Hm, nič špičastega ne vidim … še vedno sem okrogel kot prej!«
Vile z bližnje jase so se zahihitale.
»Pa kaj potem, Kogel! Špičast si po imenu, ne po obliki. Vsi vemo, kdo si — tisti, ki je hotel biti špičast in se je ob tem naučil, da je najlepše biti tak, kot je!«
Kogel se je nasmehnil, si privoščil dolg spanec in od takrat naprej se ni več pritoževal.
In zato se hrib še danes imenuje Špičasti kogel, čeprav je … prav prijetno okrogel.²
Luka se je nasmehnil: »Dobro! Ampak jaz verjamem, da je tu v bližini živel praslovanski bog Perun, bog strele in groma. Kar naprej je pošiljal strele naokrog in oblikoval hribe. Pa je nekoč želel oblikovati tudi hrib nad Dravo, ki je bil lepo okrogel in se je imenoval Kogel. Perun je bil trmast in je na vsak način hotel, da bi hrib postal špičast. Pošiljal je strelo za strelo, a vsakič, ko se je vrh izostril, se je zaradi naslednje strele sesul.
Perun se je razjezil: »Pa naj bo vsaj po imenu Špičast,« je zagrmel.
In od takrat se hrib imenuje Špičasti kogel.²
Maja se je zasmejala: »Odlično. Mogoče je bilo pa takole: Pod tem hribom je v votlini živela čarovnica, ki je hotela svoj dom narediti varen in lep hkrati. Najprej je oblikovala vrh v špico, pa ji ni bilo všeč.
»Zdi se, da je tukaj nevarno,« si je rekla. »Raje bom naredila bolj prijazen vrh, da bodo na njem dobrodošli vsi obiskovalci.«
Zato ga je zgladila, da je postal lepo okrogel, da bi bil prijazen do vseh, ki prihajajo iskat mir in počitek.
Ko so jo ljudje vprašali, kaj je ustvarila, je odgovorila: »To je moj špičasti kogel – varen in lep hkrati.’«
»Všeč so mi vse tri zgodbe,« je rekel Luka, »ampak tvoja prva je najboljša. Zmagala si.«
Vrata so se odprla. Babica je prinesla dve skodelici hladne limonade in čokoladne piškote.
»Slišala sem, da nekdo govori o čarovnicah,« je rekla.
»O Špičastem koglu na Kozjanskem, babi!« sta hkrati zaklicala Luka in Maja.
»Sva poskušala ugotoviti, zakaj ima tako čudno ime,² je dodala Maja.
Babica je sedla k njima: »Špičasti kogel je visok okoli 780 metrov. Ni prav nič špičast, ampak prijetno okrogel. Tako ime so mu ljudje dali, ker beseda ‘kogel’ izhaja iz stare bavarsko-nemške besede Kogel, ki pomeni zaobljen hrib ali vrh. Pridevnik ‘špičasti’ pa je dodan opisno – da bi morda poudarili vrh.«
»Ali je to edini takšen hrib?« je vprašala Maja.
Babica je pomislila: »Takšna imena se ponavljajo. V Sloveniji je kar nekaj Koglov: Špičasti Kogel, Veliki Kogel, pa še nekaj preprostih Koglov. Kar se pa tiče Špikov, teh je pa res veliko in veliko je tudi izpeljank. Imamo Špičasto kupo, pa Špičasti grič, pa tri Špičaste hribe. Pa še tri Špičke, eno Špičico in en Špičjek. Da ne govorim o Špiku Hude police, Špiku nad Nosom in Špiku nad Policami. Zelo pestro, kajne? Ime hriba ni le beseda – pove nam zgodbo o tem, kako so ga ljudje videli skozi čas.«
»Torej, Špičasti kogel ni špičast, vendar mu ime daje osebnost? « je vprašal Luka.
»Ja,« je rekla babica. »Ime hriba nam pove, da ga je nekdo opazoval in ga povezal z lokalnim jezikom in zgodbo kraja.«
»Pa morda je Špičasti kogel tudi čaroben, ker lahko s pomočjo domišljije vsakdo vidi tisto, kar želi,« je dodala Maja.
»To je res,« je potrdila babica. »In prav to je čar imena. Vsaka gora, reka ali vas ima svojo zgodbo, čeprav se sprva zdi, da je le beseda. Imena so kot majhni čudeži. Brez njih bi svet bil le kraj, brez zgodb,« je rekla babica.
Luka in Maja sta pila limonado in gledala sliko zaobljenega hriba na steni. In spoznala, da so prav nasprotja tista, ki naredijo svet zanimivejši.
»Torej, Špičasti kogel je špičast le v domišljiji!« je ugotovila Maja.
»In okrogel v resnici,« je dodal Luka.
In tako sta Luka in Maja spoznala, da imena niso samo beseda. Imena so vrata v zgodbo, v zgodovino, v domišljijo in v spomin ljudi, ki so tam živeli. Špičasti kogel je postal njun hrib domišljije, špičast po imenu, okrogel po srcu.