Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Si kdaj tako utrujen ali pa samo len, da bi kar poležaval, strmel v lepo drevo ali sončni zahod in ne počel nič, prav nič. Skratka, da bi počival. Počitek je vedno prijetno opravilo in marsikateri pohodnik nadvse uživa, ko lahko počiva na vrhu vzpetine. Prisluhni Maji in Luki, kaj bosta odkrila tokrat.
Počivalnik ali Počivavnik ali Počivalniški vrh
Nekega lenega popoldneva, ko se je sonce pocedilo skozi oblake, je Luka vzdihnil: “Danes bi se rad kar nekam usedel in počival.”
Maja, ki je ravno brskala po zemljevidu, se je nasmehnila: “Potem imava srečo! Poglej, koliko počivališč imamo!”
Njena roka je drsela zahodno od Cerknice do meje z Italijo in nato proti Pohorju. Dotaknila se je najprej Počivalnika.
Zemljevid je zašepetal: “Po-či-val-nik …”
Na steni sobe se je prikazala prva projekcija – majhen, gozdnat hrib. Zemljevid je zašepetal: “Počivalski vrh” in projekcija je prikazala manjšo vzpetino.
Ko se je Majin prst ustavil na gori Počivalski vrh, je takoj, ko je izgovoril to ime, zemljevid projiciral visoko, dostojanstveno goro s prelepim Pohorjem v ozadju.
“Trije!” je vzkliknila Maja. “Kot oče, mama in otrok. Jaz začnem z največjim – Počivalskim vrhom!”
Usedla se je bolj udobno in začela: “Nekoč je tod živel velikan, ki je ljubil mir. Ko se je utrudil od hoje po Pohorju je Iskal primeren prostor, kjer bi si lahko odpočil. Zagedal je kar visoko goro, ki se mu je zdela kot nalašč za podporo. Usedel se je in se naslonil. Dremal je in dremal in se počasi stapljal z goro. In ker tam večno počiva, se je gore prijelo ime Počivalski vrh. Še danes lahko slišiš, kako velikan smrči pod zemljo.”
“Lepo,” je priznal Luka. “Ampak Počivalnik zahodno od Cerknice je bolj zanimiv. Na tem hribu je živel prvi pravi počivalniški škrat na svetu. Bil je zelo ustrežljiv škrat. Ko so ljudje prihajali na ta hrib, da bi občudovali pogled na jezero, se je škrat prikazal iz svoje votline in ko je utrujen popotnik hotel sesti na tla, je škrat pograbil mehko blazino iz mahov in jo ponudil. In ljudje so rekli: ‘Ta hrib je pravi počivalnik!'”
Maja je nadaljevala: “Ampak najlepša je zgodba o hribu Počivalo ob italijanski meji. Nekoč je bil oblak, ki je potoval iznad morja proti notranjosti. Letel je in letel in nenadoma postal zelo utrujen. Počivati moram, si je rekel, se ozrl naokrog in zagledal prijetno vzpetino. Usedel se je nanjo in si rekel: “To je res pravo počivalo.” In še danes, ko veter piha čez Počivalo, se zdi, da oblak vzdihuje od olajšanja.”
Luka se je nasmehnil. “Všeč so mi vse, ampak zdaj pa jaz, zares! Morda so vsi ti hribi nekoč bili del ene same velike postelje, v kateri je spala zelo prijazna čarovnica. Počivalski vrh je bil vzglavje, Počivalnik ležišče, Počivalo pa odeja. To je bila res velika čarovnica.”
Maja je priznala: “Tvoja zgodba o čarovni postelji je najboljša. Ampak tudi moja o oblaku ni kar tako.”
Vrata so se odprla. Babica je prinesla lonček dišečega rožmarinovega čaja in čokoladne piškote. “Slišala sem, da potrebujeta počitek,” je rekla.
“Počivalnik, Počivalo in Počivalski vrh, babi!” sta vzkliknila hkrati. “Ali so to res počivališča za velikane, škrate in čarovnice?”
Babica je sedla k njima.
“Lepo sta si to izmislila,² se je nasmehnila.
“Zakaj pa so vse te vzpetine, čeprav so na tako različnih koncih Slovenije poimenovane tako podobno?” je vprašal Luka.
“Ljudje vedno iščejo mesto za počitek,” je pojasnila babica. “Na poti čez hribe so se ustavili na vrhu, se usedli in rekli: “Počijmo malo.” In tako so nastala ta imena. Po Sloveniji pa je tudi kar nekaj zaselkov z enakim ali podobnim imenom, imamo Počivavnika in pet Počivalnikov. Ta imena pričajo, da so naši predniki znali ceniti trenutke počitka.”
“Pa je na vseh teh vzpetinah res tako mirno?” je vprašala Maja.
“Ponekod je,” je prikimala babica. ” Počivalski vrh je velik in samoten, Počivalnik je majhen in skrit, tretji, Počivalo pa leži ob meji, kjer se srečujeta dve deželi. In vsaka vzpetina nam lahko ponudi to, kar morda tisti trenutek najbolj potrebujemo – počitek.”
Luka in Maja sta pila rožmarinov čaj in gledala tri počivališča na steni. In čutila sta, kako lenobno popoldne postaja lepše, saj imamo toliko prijaznih hribov, ki vabijo k počitku.