Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V Karavankah stoji gora, ki je dobila zanimivo ime – Palec. Dvignjen palec pomeni, da ti je nekaj všeč, da je nekaj zelo dobro opravljeno ali da je cilj dosežen. Zakaj so torej goro ljudje poimenovali tako? Ali je to res palec velikana, izgubljena rokavica ali skrivnostni smerokaz? Luka in Maja bosta raziskovala to nenavadno goro s pomočjo čarobnega zemljevida, pa tudi babica jima bo povedala kaj zanimivega o tem. Pridruži se jim v novi gorski pustolovščini!
Na večer pred počitnicami sta Luka in Maja komaj čakala, da znova razvijeta čarobni zemljevid.
Tokrat je Maja iskala nekaj posebnega.
»Iščem goro, ki bo kazala pot v počitnice,« je rekla. Njena roka je drsela po Karavankah, dokler se ni ustavila na zanimivem, kratkem imenu.
»Palec!« je vzkliknila.
Takoj ko se je dotaknila imena, je zemljevid zašepetal: «Pa-lec … Pa-lec …«
Na steni sobe se je prikazala projekcija gore z značilno okroglo, blago konico, ki je resnično spominjala na palec.
»Palec!« je rekel Luka. »Kakšen palec? Ali je to velikanov palec, ki štrli iz zemlje?«
»Jaz mislim, da je to palec, ki kaže pot,« je hitro odvrnila Maja. »Jaz začnem z zgodbo! Nekoč je tod živel velikan, ki je ljudem kazal pot čez gore. Zmeraj je dvignil palec in pokazal, kje je najvarnjša pot. Ko je za večno zaspal, je njegov palec ostal, štrli iz tal kot spomin, da nas narava vedno vodi na pravo pot.«
»Lepo,« je priznal Luka. »Ampak preveč resno. Jaz mislim, da je tukaj nekoč živel velikan. Bil je precej zmrzljive sorte, kar ni čudno, saj je tako visokih gorah hudo mraz. Zato je vedno nosil rokavice. In nekoč je izgubil eno rokavico in ni je več našel. Od starosti je razpadla, ostal pa je le še palec, ki je se je zrasel z goro. In zato je ta vrh tako okrogel in prijazen.«
Maja se je nasmehnila: »Rokavica! To je dobro. Ampak jaz imam bolj skrivnostno. Kaj pa, če je to kazalec skrivnostne ure? Ko sonce obsije vrh, meče senco kot urin kazalec. In ta palec-kazalec kaže na skrit zaklad, ki je skrit nekje v dolini. Kje točno je zaklad, nihče ne more ugotoviti, saj se senca kar naprej premika. Ljudje so goro poimenovali Palec, ker bo nekomu res pokazal pot do zaklada.«
»V redu!« je rekel Luka. »Ampak zdaj pa jaz zares. Kaj pa, če so velikani nekoč imeli zelo pomemben sestanek na tem območju? In ko so se dogovorili, so vsi dvignili palec v zrak, in s tem pokazali, da se strinjajo. Večina velikanov je odšla nekam po svoje, ostal je en sam, še vedno z dvignjenim palcem, ki še zdaj štrli v nebo.«
Maja je pomolčala, nato se nasmehnila: »Všeč so mi vse, ampak moja prva zgodba o velikanu, ki kaže pot, je najboljša. Zmagala sem.«
Vrata so se odprla. Babica je prinesla sok in cimetove kolačke.
»Slišala sem, da nekdo dviga palec,« je rekla.
»Ne palec, goro Palec, babi!« je vzkliknila Maja. »Ugibala sva, ali je to palec velikana, izgubljeni palec rokavice ali pa kazalec, ki kaže na zaklad.«
Babica je sedla k njima: »Lepe zgodbe sta si izmislila. Resnična zgodba je tako preprosta kot lepa. Palec je gora v Karavankah, visoka 2096 metrov in stoji prav na meji z Avstrijo.«
»Zakaj pa se tako imenuje?« je vprašal Luka.
»Ime je dobila zaradi svoje značilne oblike,« je pojasnila babica. »Če gledaš goro z določene strani, je njen vrh resnično podoben velikanskemu palcu, ki štrli v nebo, gore okoli nje pa so kot stisnjena pest. In še zanimivost: pod Pohorjem obstaja majhen zaselek, hiša ali dve, ki se imenuje Palček. Tako imamo pri nas goro Palec v višavah in Palčka v dolini. No, morda to ni majhen palec na roki ampak ljubek škrat z raztrganim klobukom in sivo brado.«
»Torej ima morda gora malega bratca?« je vprašala Maja.
»Tako lahko rečemo,« se je nasmehnila babica. »V naravi je veliko sorodnikov – tudi med gorami in vasicami. In Palec je gotovo pokazal marsikateremu planincu pravo smer.«
»Ali res kaže pot?« je vprašala Maja.
»Vsaka gora kaže pot,« je rekla babica. »Eno pot navzgor, do vrha, drugo pot pa v naše srce, kjer se skrivajo najlepše zgodbe.«
Luka in Maja sta se sladkala s kolački in gledala projekcijo gore Palec na steni. Zdaj ni bila več le gora – bila je prijazen palec, ki ju je vabil na novo potovanje. In naslednjič, ko bosta šla na potep, bosta pozorno gledala, kam kažejo vsi palci narave.