Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Nekega sončnega jutra je Luka brskal po zemljevidu okrog Tolmina in zmajeval z glavo.
“Tole so se pa zmotili, ko so tiskali zemljevid,” je rekel. “Tukaj piše Skalca. Najbrž je napaka, moralo bi pisati Skalica, kajne?”
Maja se je prikradla za njegov hrbet in pogledala.
“Ne, oboje je pravilno, saj obstaja še en hrib, ki se imenuje Skalica,” je rekla. “Skalca je v Julijskih Alpah, Skalica pa na Bohorju.”
Dotaknila se je najprej Skalce nad Sočo.
Zemljevid je zašepetal: “Ska-l-ca …“
Na steni sobe se je prikazala projekcija strmega, skalnatega hriba nad turkizno reko. Nato se je dotaknila Skalice na pogorju Bohorju. “Ska-l-i-ca …” Na steni se je poleg prve slike prikazala nova slika, na kateri je zablestel še drug vrh, bolj gozdnat in zaokrožen.
“Skalca in Skalica!” je vzkliknila Maja. “Kot brat in sestra. Jaz začnem s Skalco!”
Usedla se je bolj udobno.
“Nekoč je bila Skalca čisto navadna skala, ki se je mirno sončila na eni strani Soče, tik pred votlino, v kateri je živel bradati velikan. Nekoč ga je golobradi velikan, ki je živel na drugi strani Soče, začel izzivati. Vpil je, ga zmerjal in se krohotal. Bradati velikan je pograbil skalo, ki se je pred njegovo votlino imela čisto fino, in jo vrgel čez Sočo, meril je seveda v golobradega. Pa ga ni zadel. Uboga skala se je zarila v zemljo skoraj do polovice in golobradež se je začel še bolj krohotati: “Glej ga, reva, a s takole skalco misliš, da me boš zadel.” Skalo je sčasoma prerasel gozd, ime Skalca pa je ostalo.”
“Lepo,” je priznal Luka. “Ampak Skalica na pogorju Bohor je bolj prijazna. V davnih časih, ko so bile gore še mlade in majhne, je nad Bohorjem kraljeval prijazen, a osamljen velikan, po imenu Sivoglavi. Rad je zbiral nebeško roso. Vsako jutro se je povzpel na najvišji vrh in z velikimi dlanmi zajemal kapljice, ki so padale z zvezd.
A nekega jutra se je zbudil prepozno. Sonce je že vzhajalo in roso posušilo. Velikana je zajela neizmerna žalost in jeza. Z dlanjo je udaril ob vrh hriba. V trenutku se je kos gore odlomil, se zakotalil po pobočju in pristal ob vznožju. In nastal je hrib, ki so ga ljudje poimenovali Skalica, saj je nastal iz velike skale.”
Maja je nadaljevala: “Ampak zakaj sta si imeni tako podobni? Mogoče pa sta nekoč skupaj rasli, potem pa ju je reka Soča ločila? In zdaj kličeta druga drugo: “Skal-ca!” “Skal-i-ca!””
Luka se je nasmehnil. “Jaz pa mislim, da je to jezikovna uganka. Ljudje so poimenovali hrib po tem, kako je bil videti. Eden je bil kot majhna skala – Skalca. Drugi je bil kot manjša ljubka skala – Skalica. In vsi so imeli prav.”
“Všeč mi je,” je rekla Maja. “Tvoja razlaga o jeziku je najbolj zanimiva. Ti si zmagal.”
Vrata so se odprla. Babica je prinesla krožnik svežih jagod.
“Slišala sem, da raziskujeta kamnita dvojčka,” je rekla.
“Skalco in Skalico, babi!” sta vzkliknila hkrati. “Sta mogoče brat in sestra?”
Babica je sedla k njima. “Lepo sta si izmislila zgodbe o Skalci in Skalici. Resnična zgodba je prav tako zanimiva. Skalca je hrib, visok 596 metrov, v Julijskih Alpah nad Sočo. Skalica pa je višja, visoka je 951 metrov in leži v pogorju Bohor.”
“Zakaj pa sta si imeni tako podobni?” je vprašal Luka.
“Ker iz besede “skala” izhajata oba,” je pojasnila babica. “V našem jeziku imamo veliko besed, ki se končajo na “-ica” – to je pomanjševalnica. Skalica bi tako lahko pomenila “manjšo skalo”. A v resnici je Skalica višja od Skalce!”
“Je to edina Skalca pri nas?” je vprašala Maja.
“Ne!” se je nasmehnila babica. “Na Pohorju imamo celo slap Skalco – čudovit slap, ki pada po skalnih stopnicah. Ko smo že pri slapovih, v pogorju Bohor so slapovi z zanimivimi imeni: Božji slap, Pekel, Ubijavnik in Bojanca. Vsi so povezani s skalami in kamnito podlago. Kamor koli gremo v Sloveniji, povsod najdemo skale in slapove – vsakega s svojo zgodbo.”
Luka in Maja sta jedla jagode in gledala projekciji dveh hribov. En strm je in robat nad Sočo, drugi, ki je porasel in višji, je na Bohorju. In vedela sta, da sta pravkar odkrila, kako lahko ena samo beseda – skala – rodi toliko različnih, a vseeno podobnih zgodb.