Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V našem jeziku živijo posebne besede, ki se rade držijo skupaj in skrivajo pomen, ki ga ne vidiš na prvi pogled. Tem malim jezikovnim čarovnijam pravimo frazemi. Če jih vzameš dobesedno, se ti zazdi, da se nekdo šali, a ko jih razumeš prav, se odpre majhna zgodba.
Frazem “imeti maslo na glavi” pomeni, da nekdo ni nedolžen ali je ravnal nepošteno ali pa ima slabo vest. Ta frazem je verjetno izposojen iz avstrijskega ali bavarskega nemškega reka, ki pomeni “imeti slabo vest”. Nekoč so kmečke ženske na trg nosile pridelke v košari na glavi, v košari pa so imele tudi maslo. Če so dolgo hodile po soncu ali stale na njem, se je maslo stopilo in steklo po glavi, kar je kazalo na njihovo nerodnost, nepremišljenost ali krivdo. Češki frazeologi pa navajajo drugo razlago, ki pravi, da so v 15. stoletju za slabo kakovost masla prodajalko kaznovali tako, da je morala imeti maslo na glavi, dokler se ni zmehčalo in ji steklo po obrazu.
Uf, kako neprijetno!
V majhni hiši na robu vasi je živel deček Matej, ki je bil znan po tem, da je bil zelo radoveden – včasih celo preveč. Nekega torkovega popoldneva je Matej stal v kuhinji in gledal na polico. Mama je bila zunaj na vrtu, oče pa je delal v garaži.
Na polici je stala velika steklena posoda s piškoti. Čokoladnimi piškoti. Matejevimi najljubšimi piškoti.
Mama je rekla: “Matej, piškote sem spekla za jutri, teta pride na obisk. Ne smeš jih jesti!”
Ampak Matej bi rad pojedel vsaj enega. Najmanjšega. Saj ne bo nihče opazil, če vzame samo enega, kajne?
In je vzel piškot. Potem še enega. In še enega. Preden se je zavedel, je pojedel pet piškotov. Pet! Hitro je pokril posodo in odšel v svojo sobo, kot da se ni nič zgodilo, vendar z malo slabe vesti.
Zvečer so vsi sedeli v dnevni sobi. Mama je prinesla čaj, oče je bral časopis. Matej je sedel tiho in se delal, da gleda v knjigo.
“Jutri pride Vera na obisk,” je rekla mama. “Pripravila sem piškote, ki jih ima najrajši. Ko sva bili majhni, sva vedno komaj čakali, da jih je mama spekla.”
“Lepo,” je rekel oče. “Koliko jih pa imaš?”
“Naredila sem jih dvajset,” je rekla mama. “Po pet za vsakega.”
Matej je začutil, kako se mu želodec stiska.
Mama je šla v kuhinjo in pogledala proti polici, na kateri je stala steklena posoda s piškoti. »Kaj so se sesedli ali kaj,« je pomislila in na hitro preštela piškote. Seveda, niso se sesedli, izginili so! Namuznila se je. Že vem, kdo je kriv!
“Matej!” je zaklicala, “lahko prideš sem?”
Matej je počasi prišel v kuhinjo. Mama je stala ob mizi z odprtо posodo. “Matej, pet piškotov manjka. Morda veš, kdo jih je pojedel?”
Matej je pogledal v tla. “Ne, ne vem.”
“Ne veš?” je vprašala mama. “Nikogar ni tu razen nas treh.”
“Morda je bila mačka ali pa očka,” je rekel Matej.
Mama je veselo pogledala moža, ki je ravno vstopil v kuhinjo.
“Ta deček ima maslo na glavi,” je rekla.
Matej je dvignil roke in se dotaknil glave. Ničesar ni bilo. Nobenega masla. Samo njegovi lasje.
“Mama, jaz nimam masla na glavi,” je rekel zmeden.
Oče se je rahlo zasmejal: “Matej, mama ne misli na resnično maslo.”
“Ne?” je vprašal Matej. “Ampak rekla je, da imam maslo na glavi.”
Matej si je predstavljal, kako bi izgledal z maslom na glavi. Velik kos masla, rumenega in mehkega, bi mu čepelo na temenu. Počasi bi se talilo in bi mu teklo po laseh, po čelu, po nosu. Bil bi ves masten in lepljiv. Kako grozno!
“Zakaj bi imel maslo na glavi?” je vprašal. “Jaz sem jedel piškote, ne pa masla. In piškotov ne daš na glavo, daš jih v usta!”
Mama je posedla Mateja in se usedla zraven njega. Prijela ga je za roko.
“Matej, ‘imeti maslo na glavi’ ne pomeni, da imaš resnično maslo na glavi. To je stari frazem.”
“Kaj pa pomeni?” je vprašal Matej.
“Pomeni, da nekdo nekaj skriva,” je razložila mama. “Ko nekdo naredi nekaj narobe in to skriva, pravimo, da ima maslo na glavi. Maslo je mehko in se na topli glavi stopi – tako kot resnica, ki je ne moreš dolgo skrivati.”
Matej je gledal v tla. “Jaz sem pojedel piškote,” je tiho priznal.
“Vem,” je rekla mama. “In namesto da bi mi povedal po resnici, si lagal. Rekel si, da je bila mogoče mačka.”
“Oprosti,” je rekel Matej. “Res sem hotel samo enega, ampak potem sem jih pojedel pet.”
Oče je prisedel. “Matej, vsi včasih naredimo napako. Ampak pomembno je, da povemo resnico. Ko nekaj skrivaš, imaš ‘maslo na glavi’.”
“Torej, če vedno povem resnico, nikoli ne bom imel masla na glavi?” je vprašal Matej.
“Točno tako,” je rekla mama.
Matej je razmišljal o tem ves večer. Spomnil se je, kako grozno se je počutil, ko je lagal o piškotih. V želodcu je imel čuden občutek, kot da bi pojedel nekaj slabega. To ni bilo zaradi piškotov – bilo je zaradi laži.
“Mama,” je rekel Matej, ko se je odpravljal v posteljo, “obljubim, da bom vedno povedal resnico. Ne želim imeti masla na glavi.”
Mama ga je objela: “To je prava odločitev, Matej.”
“Ampak kaj pa zdaj s piškoti za teto?” je vprašal Matej. “Premalo jih bo.”
“Jutri zjutraj bova skupaj spekla nove,” je rekla mama. “Ti mi boš pomagal. In videl boš, koliko dela je treba vložiti v piškote – morda boš naslednjič bolj cenil, ko bom rekla, da so za posebno priložnost.”
Naslednji dan sta Matej in mama vstala zgodaj. Skupaj sta mešala testo, oblikovala piškote, jih pekla. Matej je videl, koliko časa je potrebno za eno samo serijo piškotov. Ko je teta Vera prišla na obisk, je Matej ponosno prinesel krožnik s piškoti.
“Matej jih je pomagal speči,” je rekla mama.
“So pa lepi!” je rekla teta. “Moji najljubši, hvala.”
Zvečer, ko je Matej ležal v postelji, je pomislil na frazem. Imeti maslo na glavi. Zdaj je razumel. Maslo je mehko, toplo, lepi se. Tako kot laž – lepi se nate in te ne spusti, dokler ne poveš resnice.
“Od zdaj naprej,” je zašepetal Matej sam sebi, “bom vedno imel hladno, čisto glavo. Brez masla.”
In zaspal je z mirno vestjo.