Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Se ti je že kdaj zgodilo, da si stal pred vhodnimi vrati, v eni roki držal kozarec soka, v drugi pa nič, ključi pa so bili seveda v žepu? In ker je bila desna roka zaposlena s sokom, si se odločil, da boš z levo roko poiskal ključ v desnem žepu. Malo si se zvijal, malo nagibal, sok je nevarno pljuskal proti robu kozarca, prsti so tipali vse mogoče, le ključa ne. In takrat si se morda vprašal: ali to sploh gre? Ali si si pravkar dokazal, da nekatere stvari postanejo zapletene samo zato, ker jih skušamo narediti na napačen način?
Prav takšne drobne življenjske zagate so tisti tihi oder, na katerem se frazemi počutijo kot doma. Eden takih je tudi “iti z levo roko v desni žep”.
Pri družini Kotnik se je ta frazem nekega nedeljskega popoldneva razcvetel v vsej svoji lepoti.
Bila je klasična nedelja. Miza je bila obložena s pečenko, krompirjem in solato, v zraku je dišalo po domačem kosilu in malo po kavi, ki je čakala na svoj trenutek. Zbrala se je širša družina, tete, strici, babica, dva bratranca in seveda domača otroka, ki sta že po prvih petih minutah kosila zdrsnila s stolov na tla in si tam ustvarila svoj svet.
Klepet je tekel lahkotno, sem ter tja je kdo koga malo podražil, predvsem pa je bil tarča dobrodušnega norčevanja gostitelj, gospod Kotnik. Ta je ravno vstal, vzel v roke steklenico vina in samozavestno rekel, da ima nekaj posebnega.
“Nov odpirač,” je povedal z rahlim nasmehom, kot bi napovedoval tehnološki čudež. “Čisto nova zadeva, zelo moderna.”
Odpirač je položil na mizo, si ga ogledal, obrnil, nekaj pritisnil, nato še enkrat. Nič. Poskusil je drugače, malo je zavzdihnil, pogledal v navodila, ki so se skrivala v škatlici. Ostali so se že rahlo muzali.
“Počakajte,” je rekel in šel v kuhinjo po krpo, ker je menda boljši oprijem pomemben. Vrnil se je, si obrisal roke, spet prijel steklenico, spet odpirač. Zdaj se je že malce potil.
“Ta odpirač ima več stopenj,” je razlagal, čeprav ga ni nihče nič vprašal. “Treba je pravilno nastaviti kot.”
V tem času sta se na tleh Igor in Mojca igrala z avtomobilčki in figuricami. Sicer nista spremljala dogajanja, a smeh odraslih je vseeno pritegnil njuno pozornost.
Ko je gospod Kotnik še tretjič odložil steklenico in rekel, da bo samo še nekaj preveril, je njegova žena mirno vstala, odprla predal, vzela čisto navaden odpirač in v nekaj sekundah odprla steklenico. Pokrovček je mehko poknil, kot da bi hotel poudariti, kako preprosta je bila rešitev.
Za mizo je završalo od smeha.
“No, no,” je nekdo rekel, “ti je uspelo iti z levo roko v desni žep.”
Smeh se je še okrepil, gospod Kotnik pa se je vdal in se zasmejal sam sebi.
“Kaj pomeni iti z levo roko v desni žep?” je vprašal Igor, petletnik z resnim obrazom, kot da je pravkar slišal zelo pomembno skrivnost.
Mojca, osemletnica, je bila takoj pripravljena pomagati. “Leva roka je ta,” je rekla in mu jo pokazala. “Desni žep pa je tukaj.”
Igor je pogledal svoje hlače, se zamislil in poskusil. Roko je premikal sem in tja, se malo zvijal, nato pa se zasmejal. “Ne gre,” je rekel. “Kako pa to narediš?”
Mojca se je krohotala. “Saj ne gre zares,” je rekla, a Igor se ni dal.
“Ali moraš sleči hlače?” je vprašal in pogledal proti mami. “Ali pa obrniti hlače narobe? Ali imaš posebne hlače za to?”
Odrasli so se zasmejali, mama pa se je sklonila k Igorju.
“Veš,” mu je nežno razložila, “to ni nekaj, kar bi naredil zares. To pomeni, da nekaj delaš zelo zapleteno in nerodno, čeprav bi lahko opravil veliko enostavneje.”
Igor je malo pomislil, Mojca pa je že imela pripravljen svoj primer.
“Jaz vem,” je rekla ponosno. “Ko sem hotela odpreti jogurt, sem to poskušala s prsti, pa ni šlo. Potem sem vzela pinceto, pa ni delovalo. Poskusila sem tudi s škarjicami, vendar še vedno ni šlo. Na koncu pa mi je mama pokazala, da samo potegneš za rob. To pomeni, da sem poskušala iti z levo roko v desni žep.”
Igor je prikimal, zdelo se mu je, da je razumel.
Medtem so se odrasli pogovarjali naprej, steklenica je bila odprta, kosilo je teklo svojo pot. Na tleh pa sta otroka iskala nove primere.
“Ko si zavezuješ čevlje z rokavicami, ker te zebe v prste,” je rekel Igor.
“Ali ko iščeš očala po vsej sobi in prevračaš papirje na mizi, pa jih imaš na glavi,” je dodala Mojca.
Smejala sta se in tekmovala, kdo bo našel boljši primer, povsem zadovoljna s tem, da sta ujela pomen besed.
In prav v tem je lepota frazema “iti z levo roko v desni žep”. Ne govori o nesposobnosti, temveč o človeški nagnjenosti, da si včasih stvari po nepotrebnem zapletemo. Poskušamo rešiti kakšen problem ali nalogo, pa ne izberemo najkrajše poti, namerno ali po nesreči. Namesto preprostega odpirača vzamemo tehnološki čudež. Namesto jasne rešitve izberemo zaplet.
Frazem nas zato ne graja, temveč nasmehne. In nas tiho opomni, da je včasih dovolj, če preprosto zamenjamo roko. Ali pa pogled na problem.