Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V jeziku se skrivajo majhne čarovnije, ki jim pravimo frazemi.
To so besedne zveze, ki se delajo čisto običajne, a v resnici pomenijo nekaj čisto drugega, kot bi človek pričakoval.
Kot majhni škrati med besedami — če jih razumeš, ti pomežiknejo.
Zato danes odgrnimo tančico nad enim izmed njih in poglejmo, kaj pomeni.
Ko je bila Dominika stara osem let, sta bila njena brata Blaž in Mark prepričana, da ona vse ve. Dominika je bila starejša, hodila je v šolo, znala je brati in pisati in vedela je, kdaj je semafor rdeč in kdaj zelen. Torej je morala vedeti vse.
Toda nekega sobotnega jutra je Dominika prvič v življenju obmolknila in ni odgovorila.
Vsi trije so sedeli za kuhinjsko mizo in jedli žitarice, ko je mama v telefon rekla:
»Ja, ja … Nina je vzela novega kolega pod svoje okrilje. Zdaj mu kaže vse, ureja, pomaga …«
Blaž je nehal žvečiti. Mark je pogledal v svojo skledo. Dominika je odložila žlico.
Okrilje.
O-kri-lje.
»Kaj je okrilje?« je zašepetal Blaž.
»Tiho,« je rekla Dominika.
»Zakaj?«
»Ker razmišljam.«
Mark je pogledal sestro, nato brata, nato spet sestro: »A vesta, kaj je okrilje?«
»Krilo,« je rekel Blaž. »Kot pri ptičih.«
»Ali kot pri obleki,« je dodal Mark.
»Pri obleki se reče krilo, ne okrilje,« je rekla Dominika, čeprav ni bila čisto prepričana.
»Pa kaj je potem okrilje?« je vztrajal Blaž.
Dominika je resno nagubala čelo: »Nekakšno … večje krilo. Morda.«
»Koliko večje?« je vprašal Mark.
»Dovolj veliko, da greš pod njega.«
Blaž je to premislil: »Torej ima Nina zelo velika krila?«
»Morda,« je rekla Dominika, čeprav je v sebi že vedela, da to verjetno ni prav.
»Kolega je vzela pod krila kot kokoš,« je rekel Mark in se zasmejal.
»Kot kokoš!« je ponovil Blaž in se zasmejal skupaj z njim.
Dominika ni rekla nič, ker je tudi sama v glavi videla točno to: Nino, ki razpre orjaška rjava krila sredi pisarne in podse vzame majhnega, prestrašenega kolega z aktovko. Slika je bila smešna, ampak hkrati nekako ni bila čisto v redu.
Ko je mama končala klic, so se vsi trije delali, kot da se nič ni zgodilo. Žlice so se spet premikale. Žitarice so šle, kamor je bilo treba.
Toda Dominiko je misel ves dan zasledovala.
Zvečer, ko je ata bral časopis, ga je potrkala po roki. Za njo sta stala Blaž in Mark, ker sta pač hotela vedeti.
»Ata?«
»Mmm?«
»Ali ima Nina krila?«
Ata je spustil časopis in jo pogledal čez očala: »Kdo je Nina?«
»Mamina sodelavka. Tista z velikimi uhani in rdečimi lasmi. Ki se tako rada smeje..«
»In zakaj bi imela krila?«
Dominika je skomignila: »Mama je rekla, da je vzela kolega pod svoje okrilje. Mi trije smo sklepali, da gre za krila. Kot pri kokoši.«
Ata je za trenutek obstal. Počasi je odložil časopis. Nato se je nasmehnil. In potem se ni mogel več ustaviti.
»Kot kokoš,« je ponovil in se zasmejal tako, da je časopis zdrsnil na tla.
Blaž in Mark sta se spogledala. Kadar ata tako smeje, ponavadi sledi razlaga.
»Pa ni res?« je vprašala Dominika.
»Ni,« je rekel ata in si obrisal oči. »Vsaj ne dobesedno.«
»Kako pa dobesedno?« Dominika je bila zdaj sumničava. Kadar odrasli rečejo dobesedno, sledi razlaga, ki je dolgočasna.
Ata si je poravnal očala: »Veš, kaj naredi kokoš, ko so piščanci majhni in se boji, da jih bo ujel kragulj?«
Dominika je pokimala: »Razpre perutnice in jih skrije pod sebe.«
»Jih zaščiti!« je dodal Blaž.
»Jih pokrije!« je dodal Mark.
»Točno,« je rekel ata. »In ko rečemo, da je nekdo vzel drugega pod svoje okrilje, mislimo točno to. Samo brez pravih kril.«
»Brez kril?« je vprašal Blaž.
»Brez kril,« je potrdil ata. »Okrilje je stara beseda za zaščito, varstvo. Ko nekdo vzame drugega pod svoje okrilje, pomeni, da mu pomaga, ga ščiti, mu kaže, kako se stvari delajo. Kot učitelj. Ali kot starejši brat. Ali kot izkušena sodelavka, ki novincu razloži, kje je kavni avtomat, kdo je v pisarni neprijazen in kdaj je šef dobre volje.«
»Bi jaz morala imeti Blaža in Marka pod okriljem?« je vprašala Dominika.
»Midva tega nočeva,« je rekel Blaž.
»Midva nočeva biti pod krilom,« je dodal Mark.
»Pod okriljem,« je popravila Dominika.
Naslednji teden je Nina prišla na kavo. Vsi trije otroci so sedeli pri mizi in jo skrivaj opazovali. Nobenih kril. Samo tisti preveliki uhani in rdeči lasje.
Potem pa je Nina vstala, da bi si natočila še kave, in Blaž je pogledal navzdol ter potegnil Dominiko za rokav.
»Krilo,« je zašepetal.
Nina je imela krilo. Dolgo, zeleno, s črtami.
Dominika je resno dvignila roko: »Nina?«
»Ja?«
»Ali si kolega vzela pod svoje okrilje … ali pod svoje krilo?«
Nina je obstala sredi koraka in zmedeno pogledala mamo. Mama je pogledala Nino. Nato sta obe pogledali otroke.
»Kaj pa mislite?« je previdno vprašala Nina.
»No,« je rekla Dominika zelo resno, »ata pravi, da okrilje pomeni zaščita, kot kokoš s perutnicami. Ampak ti imaš krilo in ne perutnic. In kolega je majhen. Pod tvojim krilom bi se lahko skril.«
Nina je za trenutek obstala z loncem v roki. Potem je počasi pogledala navzdol na svoje zeleno krilo s črtami. Potem je pogledala mamo. Potem se je začela smejati tako glasno, da je morala odstaviti lonec, da ji ne bi ušel iz rok.
Mama se je prijela za trebuh.
Blaž in Mark sta se smejala skupaj z njima, ker sta bil vesela, ker se odrasli smejejo, čeprav nista čisto razumela zakaj.
Dominika je potrpežljivo čakala.
Ko se je Nina končno nehala smejati, se je sklonila k otrokom in jim resno pogledala v oči: »Nisem ga vzela pod krilo. To bi bilo čudno. Vzela sem ga pod okrilje. To pomeni, da sem zanj odgovorna, da mu pomagam.«
»Vemo,« je rekla Dominika. »Ata nam je razložil. Ampak krilo si pa vseeno imela.«
Nina je spet planila v smeh.
Dominika je vzela piškot, ugriznila vanj in se vrnila k svojemu risanju. Odrasli so se še malo smejali. To je bilo v redu. Naj se smejijo.
»Ata?« je rekla tisto noč pred spanjem.
»Ja?«
»Jaz sem vzela Piko pod svoje okrilje.«
»Piko? Sosedovo mačko?«
»Ne, Piko iz razreda. Je nova. Ne pozna nikogar. Jaz sem ji pokazala, kje je jedilnica, kje so stranišča in da učiteljica matematike ne mara, če žvečiš med poukom.«
Ata jo je pogledal resno: »Potem si jo res vzela pod svoje okrilje.«
Dominika je bila zadovoljna: »Ampak brez kril. In brez krila.«
»Brez kril in brez krila,« je potrdil ata.
In šla je spat z občutkom, da je ta teden ugotovila tri stvari: prvič, da Nina nima ptičjih kril. Drugič, da zeleno krilo s črtami ni isto kot okrilje. In tretjič, da ona, Dominika, osem let stara, že zna ravnati z okriljem. Celo boljše kot marsikateri odrasli.
Frazem vzeti pod okrilje ne govori o ptičjih krilih ali o krilih, ki jih nosimo. Beseda okrilje izvira iz stare slovenščine in pomeni zaščito, varstvo – podobno kot ptičje krilo, ki pokrije in ščiti nemočne mladiče. Ko rečemo, da je nekdo vzel drugega pod svoje okrilje, mislimo, da ga je sprejel pod svojo zaščito, mu pomaga, ga vodi in mu stoji ob strani. Nekdo močnejši ali izkušenejši se odloči skrbeti za nekoga mlajšega, šibkejšega ali še nevednega. Kokoši bi bile ponosne.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.