Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Popoldne je bilo tiho, tisto pravo mirno popoldne, ko se zdi, da se celo listje na drevesih ne upa premakniti. Ula in Nande sta sedela na stopnicah pred hišo in čakala. Nista vedela, kdaj se bo prikazala svetloba, a v zraku je bilo čutiti tisto znano ščemenje, kot takrat, ko se pripravlja na nevihto, pa se namesto dežja obeta čarovnija.
In res – med dvema starima smrekama na robu gozda je zažarelo.
“Greva!” je zašepetal Nande in že sta bila na poti. Hitela sta naravnost v mehko bleščanje. Ko sta vstopila, se je svet okoli njiju spet spremenil v tiste močne, flomastrske barve.
Na jasi pa ju je pričakal nenavaden prizor. Hišica iz medenjakov je bila gola kot star skedenj. Ob njej so na hlodu sedeli trije liki in vsi so bili videti, kot da so pravkar izgubili najljubšo igračo.
“To je katastrofa,” je rekla čarovnica in si s koščeno roko popravljala očala, ki so ji lezla na nos. “Sraka je bila tako hitra, da nisem utegnila niti zamahniti z metlo. Brez okrasja na hiši sploh ne izgledam srhljivo. Izgledam le kot… stara gospa, ki živi v gozdu.”
Janko je vzdihnil: “In midva z Metko sploh ne veva, kje bi začela. Morala bi biti lačna in očarana nad sladkarijami, zdaj pa gledava le v lesene deske.”
“Ne skrbi,” ga je potolažila Ula. “Bova uredila.”
Dvojčka sta hitro stekla domov. V dnevni sobi sta se usedla za računalnik in kliknila na ikono dr.B. Na zaslonu se je takoj prikazal dr.Brskač. Njegov obraz iz svetlobnih pikic je danes valoval modrikasto, kar je pomenilo, da globoko razmišlja.
“Doktor!” je začel Nande. “Čarovnica je obupana. Sraka ji je pojedla celo hišo, Janko in Metka pa nimata kaj početi.”
Brskač je počasi pokimal. “Ah, srake. One ne razumejo dramatične strukture pravljic. Vidijo le nekaj bleščečega in sladkega, pa to odnesejo. Vesta, pravljice niso le besede, so tudi čokolada in medenjaki. Če hiša ne diši po medu, se Janko in Metka ne ustavita. Če se ne ustavita, ne srečata čarovnice. In če ne srečata čarovnice, se nikoli ne naučita, kako biti iznajdljiva in pogumna.”
“Torej mora hiša spet oživeti?” je vprašala Ula.
“Natančno tako,” je rekel dr. Brskač. “Toda pozor. Ko bo hiša spet takšna, kot mora biti, bo pravljica zahtevala svoje. Igralci bodo morali prevzeti svoje vloge. Čarovnica ne bo več vajina prijateljica, ampak bo morala postati strašna. Sta pripravljena na to?”
Dvojčka sta odločno pokimala. Brskač je razširil svoje svetlobne roke in na zaslonu so se pojavile besede:
“Za to potrebujeta ritem igrivosti, ki bo sraki vzel moč in jo vrnil hišici. Ponavljajta za mano: Ani bani, ani bani…“
Ko sta se vrnila na jaso, so se vsi trije z upanjem obrnili k njima. Dvojčka sta sedla k njim na hlod in razložila, kaj bodo morali storiti.
“Prijeli se bomo za roke, je rekla Ula in skupaj bomo zrecitirali tisto o Cenetu. In hiša bo spet taka kot mora biti.”
Vsi so vstali in se prijeli za roke, čarovnici je bilo malo nerodno pa je vseeno stisnila roko Uli. Prijazno se ji je nasmehnila, čeprav je bila tako nestrpna, da je kar poskakovala. Seveda, če hiša spet dobi nazaj medenjake in čokolado, bo lahko zredila fantiča in ga pohamala kot se spodobi.
“Pripravljeni?” je vprašal Nande.
“Pripravljeni,” so pritrdili vsi.
Skupaj so zapeli v en glas:
“Ani bani, ani bani,
zdaj za igro vsi smo zbrani,
ene bene, ene bene,
brž iz kroga steci Cene,
eci baš, eci biš,ti si zadnja, ti loviš!”
Za tistim “loviš!” je nad jaso švignil topel veter, ki je dišal po pečenem sladkorju. In nato se je začelo. Na lesene stene so začeli leteti ogromni pisani bomboni in se lepili nanje kot magneti. Na streho so se s hrupom “pljask!” zložili sveži, mehki medenjaki z belimi srčki. Okrog oken so se ovile sladkorne korenike, ki so se svetile v soncu.
“To je to!” je vzkliknila čarovnica in njene oči so nenadoma dobile drugačen sij. “Zdaj pa bo! No, kje sta?” je zavpila Janku in Metki.
V trenutku, ko se je hišica dokončno spremenila v najslajšo stvar na svetu, se je vzdušje na jasi ohladilo. Čarovnica je smuknila v hišo in za seboj zaprla vrata, a že čez trenutek se je na oknu prikazal njen obraz. Toda to ni bila več tista zaskrbljena gospa z očali. Njeni lasje so bili razmršeni, nos se je zdel daljši, njen smeh, ki je odmeval izza stekla, pa je bil visok in hripav: “Hihihi! Kdo grize mojo kočo?”
Janko in Metka sta v trenutku pozabila na Ulo in Nandeta. Stopila sta k hišici, njune oči so se razširile od začudenja.
“Poglej, Metka!” je zavzdihnil Janko in odlomil košček strehe, ki je bil videti kot največji piškot na svetu. “Saj to so pravi medenjaki! In tamle… poglej tista okna, iz čistega sladkorja so!”
“Tako sem lačna, Janko,” je rekla Metka in z dlanjo podrsala po čokoladnem robu vrat. “Še nikoli nisem videla česa tako lepega. Mislila sem, da bova v gozdu zaspala lačna, zdaj pa imava celo goro dobrot!”
Ula in Nande sta stala ob strani in opazovala, kako sta se otroka posvetila medenjakom in čokoladi. Čarovnica na oknu pa se je le še zvito smehljala in jima z dolgo roko kazala, naj vstopita.
“Uspelo nama je,” je zašepetal Nande. “Pravljica teče naprej.”
Barve so začele bledeti, svet se je počasi raztapljal in ko sta dvojčka spet stala na starem grajskem tlaku, je bila v zraku le še tišina.
“Veš kaj,” je rekla Ula, ko sta hodila proti domu. “Naslednjič, ko bom jedla medenjake, bom vedno pomislila na tisto srako.” “Pa kako je oropala vse, do zadnje drobtinice. In hiša je res bila videti kot navadna lesena koča,” je rekel Nande. “Upajmo, da jo je izštevanka pregnala za vedno in bo pravljica lahko tekla v miru.”