Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Jezik je kot velik zemljevid, poln skritih poti in nenavadnih krajev.
Med njimi se skrivajo frazemi — posebne besedne postaje, kjer pomen zavije v čisto drugo smer.
Zato danes razgrnimo ta jezikovni zemljevid in raziščimo, kam nas popelje naslednji frazem.
Eva je bila stara deset let, ko je prvič slišala, da lahko nekdo išče nekaj z lučjo pri belem dnevu. Ne v temi. Ne v kleti. Ne ponoči. Ampak pri belem dnevu – ko sonce sije in je zunaj svetlo kot na dlani.
Bilo je sobotno dopoldne. Eva je sedela za mizo v kuhinji in delala domačo nalogo. Mama je z babico klepetala po telefonu in med drugim povedala, da je izgubila eno od zelenih nogavic.
“… ja, vem, da sem jo obesila na vrv. Ampak zdaj je ni več,” je govorila mama. “Veter jo je verjetno odnesel. Iskala sem povsod po vrtu.”
Iz telefona se je zaslišal babičin glas: “Zeleno nogavico? To lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu! Če jo je veter odnesel, je lahko kjerkoli!”
Eva je nehala pisati. Počasi je dvignila glavo in pogledala mamo.
Z lučjo? Pri belem dnevu? Zunaj je bilo popolnoma svetlo – sonce je sijalo, bilo je jasno poletno jutro. Zakaj bi mama potrebovala lučko za iskanje na dvorišču sredi dneva?
V glavi se ji je zavrtel film:
Zunaj je sijajen poletni dan. Sonce sije z jasnega neba. Ni niti oblačka. Vse je osvetljeno – trava je zelena in svetleča, rože barvite, vsak kotiček vrta je viden.
Ampak mama vseeno stoji na sredi vrta in drži v roki prižgano žepno svetilko – eno tistih velikih, rumenih, s krmilnim svetlobnim žarkom. Majhen rumen žarek svetlobe poskuša konkurirati soncu, ampak je tako šibek, da ga skoraj ni videti.
Mama se skloni k travi. Sveti z lučko na trato. Ampak sonce že sveti na trato – veliko močneje kot njena lučka. Lučka naredi samo majhen rumen madež na svetlo zeleni travi, skoraj ga ni opaziti.
Potem gre mama do grmovja. Sveti z lučko med veje. Ampak sonce že prodira skozi liste, vse je vidno.
Sosed, ki ravno kosi travo, jo opazi. Ustavi se in jo gleda. “Dobro jutro, gospa! Kaj pa iščete?”
“Zeleno nogavico,” reče mama, še vedno svetleč z lučko po grmu.
“Ah,” reče sosed. “Pa… ali vam lahko pomagam?”
“Ne, hvala,” reče mama. “Samo iščem z lučjo.”
Sosed pogleda gor na sonce, ki močno sije. Potem pogleda na mamino lučko, ki komaj sveti. “Ampak… zunaj je bel dan. Sonce sije. Lučke ne potrebujete. Vse je vidno.”
“Vem,” reče mama resno. “Ampak babica mi je rekla, da moram iskati z lučjo pri belem dnevu.”
Sosed zmaje z glavo, ne more verjeti. “Če pravite…” In odide naprej s svojo kosilnico.
Mama nadaljuje. Sveti pod grmičevje. Sveti med rože. Sveti na ograjo. Povsod ta majhna rumena svetloba poskuša tekmovati z velikim, močnim soncem – in seveda izgublja. Kako bi lahko majhna žepna svetilka konkurirala soncu?
Eva se je morala zasmejati nad . Mama z lučko v sončnem dnevu! To je smešno! In nesmiselno.
Ko je mama zaključila pogovor, je Eva vprašala: “Mama, zakaj bi iskala z lučjo pri belem dnevu? Ali sonce ne sveti že dovolj močno?”
Mama jo je pogledala zmedeno. “Kaj?”
“Babica je rekla, da lahko iščeš zeleno nogavico z lučjo pri belem dnevu. Ampak zunaj je sonce. Lučka ne bi pomagala.”
Mama se je za trenutek zamislila, potem pa se ji je obraz razlezel v nasmeh.
“Aaaa, to!” je rekla. “Ne, Eva, ne bom resnično hodila z lučko po vrtu sredi dneva.”
“Ne?” Eva je bila zmedena. “Ampak babica je rekla…”
Mama je sedla zraven nje. “To je frazem. Ko rečeš, da lahko nekaj iščeš z lučjo pri belem dnevu, ne misliš resnične lučke in resničnega belega dne.”
“Ne?” Eva je bila še bolj zmedena. “Ampak kaj pa pomeni?”
“Pomeni, da je nekaj zelo težko najti. Skoraj nemogoče. Lahko bi iskal ves dan, z lučko ali brez, in še vedno ne bi našel.”
Eva je počasi prikimala. “Aha. Torej je zeleno nogavico tako težko najti, da je skoraj ni mogoče najti?”
“Točno tako,” je rekla mama. “Tudi če bi jo iskala zelo, zelo temeljito – kot da bi uporabljala lučko za osvetlitev vsakega kotička – je še vedno ne bi našla. Ker če jo je veter odnesel, je lahko kjerkoli. Pri sosedih, v potoku, na drugi strani vasi…”
“Ampak zakaj ravno z lučjo?” je vztrajala Eva. “Zakaj ne rečemo samo ‘tega ni mogoče najti’?”
Mama je razmišljala. “Mislim, da zato, ker lučka pomeni zelo temeljito iskanje. Če iščeš z lučko, iščeš v vsakem kotu, vsaki razpoki, vsakem temnem prostoru. Ampak če moraš uporabljati lučko celo pri belem dnevu – ko sonce že močno sije in je vse vidno – potem res iščeš nekaj, kar skoraj ne obstaja. Ker lučka sploh ne pomaga, če je že tako svetlo.”
“Je kot… dodajanje vode v morje?” je vprašala Eva.
Mama se je zasmejala. “Točno! Lučka pri belem dnevu je kot dodajanje ene kaplje vode v morje. Ni pravega učinka.”
Razlaga frazema:
Frazem “iskati z lučjo pri belem dnevu” ne govori o resnični lučki in resničnem dnevu.
Danes ta frazem uporabljamo, ko hočemo povedati, da lahko iščeš kolikor hočeš, s kolikor truda hočeš, ampak ne boš našel – ker tega, kar iščeš, preprosto ni.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.