Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta hodila po poti domov. Nande je bil še vedno ves v včerajšnjem športnem dnevu. »Vidiš, Ula, če ne bi Marko padel ravno pred ciljem, bi morda zmagali. Res nismo imeli sreče.«
Ula je zamahnila z roko. »Ah, Nande, šport je šport. Enkrat dobiš, drugič izgubiš. Važno je, da se drugo leto spet vsi poženemo v tek.«
Nande je hotel odgovoriti, a je nenadoma obstal. »Ula, poglej! Tamle, za tisto staro vrbo!«
Med vejami je utripala znana, srebrno-modra svetloba. Ni bila ne ogenj, ne odsev sonca. Bila je svetloba, ki je vabila v drug svet. Brez besed sta stekla proti njej. Svetloba ju je objela kot topel šal in v naslednjem trenutku sta stala sredi … kuhinje.
A to ni bila moderna kuhinja z indukcijsko ploščo. Bila je stara, sajasta kuhinja z ogromno železno pečjo. Vonj po dimu in vlagi je bil skoraj otipljiv.
Tam pa – prizor, ki ga nista pričakovala. Mladenič je zdolgočaseno sedel na robu mize in z nihajočimi nogami brcal v podnožje. Velik črn pes je besno lajal na nekaj, kar je čepelo sredi kuhinje. Bila je čarovnica, a ni bila videti prav nič strašljiva. Bila je zgrbljena, njeni prsti so se mrzlično tresli, v očeh pa je imela solze.
»Joj, nesreča, velika nesreča!« je cvilila. »Moj čarobni las! Poglejte ga!«
V rokah je držala dolg, siv las, ki se je namesto v zanko zavozlal v nemogoč, sijoč klobčič. Ker je bil las čaroben in močan kot jeklena žica, se je zapletel še okoli njenih zapestij. Čarovnica je bila ujeta v lastno čarovnijo.
Nande debelo pogledal. »Ula, v kateri pravljici sva?« Ula je zmedeno skomignila z rameni. »Nimam pojma. Nobene rdeče kapice ni, nobenega volka … samo en zdolgočasen tip in zmedena čarovnica.«
Mladenič je zazehal. »Ah, tale pravljica se je ustavila. Že pol ure čakam, da me ugrabi in vrže v jamo, pa se tale stara gospa bori s svojo frizuro. Če ne priveže psa, se ne moreva kregati naprej.«
»Pomagajta mi, otročička!« je hlipala čarovnica in gledala Ulo in Nandeta s tistimi pohlevnimi, milimi očmi. »Tako sem nemočna. Če mi ne pomagata razvozlati tega vozla, bom tukaj ostala za vedno. Prosim, bodita zlata, vesta, kako sem stara in revna …«
Ker nista imela pojma, kako bi lahko pomagala, in ker je bil hrup neznosen, sta se odločila za edino pametno potezo. »Domov morava, po pomoč,« je rekla Ula. Izvila sta skozi svetlobni steber in stekla proti domu.
Nande je prižgal računalnik. Modra luč zaslona je obsijala njuna obraza. »Dr. Brskač, nujno vas potrebujemo!« je zašepetal v mikrofon.
Na zaslonu se je pojavil doktor z očali na konici nosu in gostimi belimi lasmi. Bil je videti precej zaposlen. V roki je držal velik robec in vneto brisal rjav madež s platnic svoje najljubše rdeče knjige. »Oh, otroka, ravno pravi čas! Ta kava … res ne vem, kako se mi je polila ravno po poglavju o srednjeveških gradovih. Povejta, kje gori?«
»V neki stari kuhinji!« je hitela Ula. »Mladenič se dolgočasi, čarovnica se je zapletla v svoj las, pes nori, midva pa nimava pojma, kaj naj bi se sploh zgodilo!«
Dr. Brskač je nehal brisati madež. »Mladenič, čarovnica, kuhinja in pes? Hm, počakajta …« S prsti je hitro listal po debeli knjigi, da je kar šumelo. »Stran 520 … ne … 521! Tukaj je! To je stara francoska pravljica z naslovom Riba velikanka.«
»Riba? Saj sploh ni bilo vode!« je pripomnil Nande.
»Seveda ne, ker so se zataknili v napačnem delu!« je razlagal Dr. Brskač in s prstom drsel po vrsticah. »Poslušajta: Čarovnica je prišla v kuhinjo. Tam bi morala prevarati mladeniča, češ da se boji psa, in da ga mora privezati s svojim čarobnim lasom in nato mladeniča vreči v jamo pod hišo. In privezani pes se ne more niti premakniti, da bi pomagal svojemu gospodarju. Šele potem bi lahko prišel njegov brat in ga rešil. A če psa ne privežejo, se zgodba ne more nadaljevati. Čarovnica ne more privezati psa, mladenič pa ne more v jamo. Pravljica stoji!«
“In kaj zdaj?” je zanimalo Ulo. “Počakajta malo, da najdem pravo izštevanko,” je doktor še naprej listal po knjigi. “Eci, peci … ne ne, ta ja za Rdečo kapico … aha že imam: »Ena bela hišica, kol’ko oken pa ima? En, dva, tri, pa povej število ti!. Se morate prijeti za roke in recitirati dvakrat in pol. Bo šlo?”
“Seveda,” je zatrdil Nande. Spet sta stekla v gozd in v svetlobo. Čarovnica je še vedno sedela na tleh in strmela v zapleten vozel na rokah. Mladenič je ravno zazehal.
” Dr. Brskač je rekel, da moramo izvesti izštevanko. Ampak moramo se prijeti za roke, da čarovnija deluje,« je oznanil Nande.
»Ne morem!« je zajokala čarovnica. »Roke imam čisto zavozlane v ta zoprni las!«
Ula je preudarno pogledala situacijo. »Prav, Nande, ti primi mladeniča, jaz bom pa čarovnico prijela za komolec, ker rok ne more premakniti. Mladenič, ti pa jo primi za drugi komolec.«
Tako so naredili. Sestavili so krog: Nande, mladenič, Ula, ki je čvrsto držala čarovnico za njen koščeni komolec. Čarovnica je pridno kimala in hlipala, mladenič pa je samo zavijal z očmi.
Vsi štirje so na ves glas zapeli:
»Ena bela hišica, kol’ko oken pa ima? En, dva, tri, pa povej število ti!«
»Ena bela hišica, kol’ko oken pa ima? En, dva, tri, pa povej število ti!«
»Ena bela hišica, kol’ko oken pa ima?
Ob zadnji besedi je las trznil, se zasvetil in se v hipu razpletel. Kot živa kača je švignil skozi zrak in se trdno ovil okoli vratu črnega psa. Pes je utihnil in se ulegel.
V tistem trenutku se je vse spremenilo. Pohlevne čarovnice ni bilo več. Vzravnala se je, se podprla v boke in se zlobno zarežala, da so se videli njeni trije črni zobje v ustih.
»No, končno!« je zakričala, da sta Ula in Nande odskočila. »Kaj sta se toliko časa obirala, vidva smrkavca neumna? Marš ven iz moje kuhinje, preden vaju spremenim v krastači! Sta mi čisto pokvarila ritem ugrabitve!«
Ula je ostala odprtih ust. »Pa saj sva vama ravno pomagala!«
»Pomagala?« je prhnila čarovnica in si popravljala razcapano krilo. »Sama sta se vrinila! In ti, mladenič, kaj me gledaš kot tele v nova vrata? Zdaj te bom končno vrgla v jamo, da bo mir v hiši! Nobene hvaležnosti ne pričakuj od mene, jaz sem čarovnica, ne pa vaša teta s potico!«
Mladenič je skočil z mize in ji začel jezno mahati pred nosom. »Hej, babnica nehvaležna! Če ne bi bilo njiju, bi še zdaj tamle čepela in jokala kot dež! Poglej se kakšna si, vsa razcapana in tresoča, pa še jezikaš! Lahko bi rekla vsaj hvala, preden me ugrabiš!«
»Hvala? Čarovnice ne poznamo te besede!« je vpila nazaj. »Jaz lahko mislim samo nase in na svojo jamo! Zdaj bova midva opravila, kot se spodobi, vidva pa – pot pod noge, preden vaju moj maček poje!«
Ula in Nande sta se spogledala. »Veš kaj, Nande, pojdiva,« je rekla Ula in stopila proti srebrni svetlobi. »Naj se kar sama zmenita. Res so vse čarovnice iste – ko potrebujejo pomoč, so mehke kot maslo, ko pa dobijo svoje, pa postanejo najhujše gnusobe.«
»Res je,« je pritrdil Nande, medtem ko sta v ozadju še vedno poslušala mladeniča, kako čarovnici razlaga o lepih manirah. »Samo nase mislijo in nobene hvaležnosti ni v njih.«
Stopila sta v svetlobo in se v hipu znašla nazaj na svoji poti proti domu. Slišala sta le še zadnji odmev prepira iz kuhinje, nato pa je zavladala tišina.
»No,« je rekel Nande, ko sta hodila naprej, »vsaj pravljica spet teče. Čeprav je malo zlobna.«
»Tako je v pravljicah,« se je nasmejala Ula. »Važno je, da bova midva prišla domov ravno prav za večerjo.«
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.