Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Če malo prisluhneš pogovorom okoli sebe, hitro opaziš, da ljudje pogosto rečejo nekaj, kar zveni čudno. To niso napake — to so frazemi, ki jih uporabljamo, ker lepo zaokrožijo misel.
Pa si poglejmo enega. Kako ga razume Žan in kaj pomeni v resnici.
Bil je miren sobotni večer. Oče in mama sta sedela za kuhinjsko mizo in klepetala s stricem Markom in s teto Nino. Na mizi se je kadilo iz skodelic čaja, piškoti so dišali in pogovor je tekel prijetno počasi. Mali Žan se je igral na tleh z lego kockami, že tretjič je poskušal sestaviti letalo. Z enim ušesom je poslušal pogovor odraslih – vedno se je dalo slišati kaj zanimivega.
“Kako pa gre Borutu?” je vprašala mama. Borut je Žanov že odrasli bratranec, Markov in Ninin sin. “Včeraj je bil tukaj, ampak ni kaj dosti govoril, samo za pet minut se je oglasil.”
Stric Marko je pokimal in vzdihnil: “No ja … ne počuti se prav dobro. Saj si je kar mislil, kako bo. Pri tisti novi službi si je polomil zobe.”
Žan je nenadoma prenehal sestavljati. Polomil zobe? Borut? Boruta je videl včeraj. Res je bil žalosten in tih, ampak … ni bilo videti, da bi imel polomljene zobe! Imel jih je vse, celo smehljal se je, malo, ko se je pogovarjal z mamo.
Žan se je pretvarjal, da se igra naprej, v glavi pa se mu je vrtelo. Kako si sploh polomiš zobe v službi?
V mislih se mu je začela tkati zgodba.
Borut pride v novo pisarno. Vse je čisto, urejeno, vonj po kavici in novih mapah. Šef mu pokaže mizo in reče: “Tukaj je vaša naloga. Veliko dela bo, vendar mora biti urejeno do petka. Bo šlo?” Na mizi so kupi dokumentov, vsa miza je prekrita z njimi.
“Seveda!” reče Borut pogumno in sede za mizo.
Ogleda si papirje. Zdi se mu, da kupi segajo do strop. Vzame svinčnik in začne pisati. Piše in piše. Ampak papirji se kar množijo – vsakič ko enega odloži, se pojavita dva nova.
“To ne gre,” zarenči Borut in odloži svinčnik.
Potem pa se spomni: saj ima zobe! Močne, trdne, bele zobe. Vzame en papir, ga stisne med zobe – krč! – prežveči in pogoltne. Potem drugega. In tretjega. Papirji izginjajo, Borut kima z glavo kot ptiček.
Ampak papirji so čedalje debelejši. Postajajo trdi kot karton. Borut zagrizne … in – prask! – poči mu prvi zob.
“Au!” zavpije in se prime za lice.
A to ga ne ustavi, saj mora delo opraviti pravočasno. Vzame naslednji dokument. Ugrizne. Prask! Drugi zob.
Šef stopi v sobo in ga začudeno pogleda: “Kaj pa počnete?”
“Delam!” poreče Borut z usti polnimi zobnih drobcev in papirja.
V petek sedi pri mizi. Usta ima prazna – nobenih zob več, samo dlesni. Papirjev pa je še vedno cel kup do stropa. Vstopi šef.
“No, kot vidim, ni šlo,” reče šef resno in ponovi, “ni šlo.”
“Ni šlo,” se strinja Borut žalostno in pomete koščke zob v smeti.
Naslednji dan gre k zobozdravniku. Ta mu namesti nove zobe – bele, lepe, močne. In zato je Borut včeraj imel zobe! Ker mu jih je zobozdravnik popravil čez noč!
“Ata!” je Žan nenadoma vstal in stopil k mizi. Vsi so se ozrli vanj.
“Ja, Žan?” je oče dvignil obrvi.
“Je Boruta hudo bolelo? Ko si je polomil zobe? Ampak včeraj jih je imel polna usta. Kako to? Je šel k zobozdravniku?”
Odrasli so se najprej spogledali, potem pa se začeli smejati. Teta Nina si je celo pokrila usta z roko.
“Žan, pridi sem,” je rekel oče in mu pomignil, naj sede poleg njega. “Kaj si pa mislil, ko si slišal, da si je polomil zobe?”
Žan je razložil svojo teorijo o papirjih, zobeh in zobozdravniku. Stric Marko je od smeha kar hlipal.
Oče je globoko vdihnil in rekel: “To, kar sem jaz rekel, je frazem. Polomiti si zobe na čem – to ne pomeni pravih zob.”
“Ne?” je Žan zmrdal z nosom.
“Ne. To je poseben izraz, ki ga ljudje uporabljamo, ko hočemo povedati, da nekdo ni uspel pri neki nalogi ali opravku. Da se je trudil, ampak stvar ni šla, kakor je hotel. Da je naletel na ovire, ki jih ni mogel premagati. Ali da je bila neka odločitev napačna in se zato ni izteklo kot je pričakoval. “
Žan je pomislil. “Kot kadar jaz ne morem sestaviti lego letala in se vedno poruši?”
“Nekako tako, ja!” je rekla mama. “Samo da je to za odrasle bolj usodno – pri službi, pri nekem projektu, pri kakšni veliki nalogi.”
“In zakaj pa zobje?” je Žan vztrajal. “Zakaj ne rečemo kar, da mu ni uspelo?”
Še stric Marko se je oglasil: “Ker je slika z zobmi zelo zgovorna. Zobje so trdi, trdni – mislimo, da z njimi zgrizeš vse. In če bi si ob nečem polomil te močne, trdne zobe – si res naletel na kaj res trdega, res težkega. Nekaj, česar ni bilo mogoče premagati.”
Teta Nina je dodala: “Je malo kot v tvoji zgodbi. Borut se je pri tej novi službi res trudil, pa ni šlo. Zadeva je bila pretežka, zahtevali so preveč. Zato je žalosten, ker mu ni uspelo.”
Žan je razmišljal. Potem je rekel: “Torej, da si je pri tej novi službi polomil zobe pomeni – trudil se je, a mu ni uspelo. In ni kriv, saj je bila stvar enostavno pretrd oreh?”
Oče ga je začudeno pogledal: “Čakaj – pretrd oreh je tudi frazem! Kdaj si pa to slišal?”
“Pri babici,” se je Žan skrivnostno nasmehnil. “Ona vedno tako reče.”
Potem je vstal in šel nazaj k lego kockam. Pogledal je trdovratno letalo, ki se mu je vedno sesulo in si rekel: “Jaz pa si tu ne bom polomil zob. Se bom potrudil, počasi, pa bo šlo.”
In tokrat – končno – je uspel letalo sestaviti.
Razlaga frazema:
Polomiti si zobe na čem pomeni: naleteti na hud odpor ali nepremagljivo oviro; ne uspeti pri čem kljub trudu. Frazem izhaja iz predstave, da so zobje simbol moči in vzdržljivosti – z njimi zagrizeš v trd zalogaj. Če si jih pri tem polomiš, pomeni, da je bila naloga resnično pretežka.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.