Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
DRRRIIN! DRRRIIN!
” Dober večer, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Mojca tukaj, mi lahko pojasnite ali je v Sloveniji res ena gora, ki se imenuje Košuta?”
“Gora Košuta, pravite, seveda, seveda, Dr. Brskač je že na terenu … Halo, dr. Brskač, se slišimo?”
“Dober dan v studio, Babi! Kot vidiš in slišiš, sem se temeljito pripravil na svojo novo dolžnost dopisnika s terena. Ker sem umetna inteligenca, si lahko videz in glas prilagodim glede na naravo naloge. Danes zvenim kot starejši gospod, jutri morda kot čil mladenič. Začnem s poročilom, prisluhnite.
Tukaj Brskač! Babi, lepo prosim, malo bolj na glas, ker tukaj na grebenu Košute veter brije, kot da bi hotel vse moje zapiske odnesti čez mejo! Vreme je takšno, da se oblaki podijo čez vrhove kot podivjane ovce, spodaj v dolini pa se sonce smeji vsem, ki so ostali doma na toplem.
Poročam neposredno z grebena Karavank! Razteza se čez obzorje kot velikanski, siv hrbet, ki počiva pod oblaki. Ko sem se dotaknil njegovih belih skal, sem začutil, da pod njimi dremlje stara modrost. In veš, kaj sem izvedel? Greben je dolg kar deset kilometrov! Ko ga pogledaš od daleč, je videti točno tako kot hrbet vitke košute, ki se je ulegla sredi Karavank, da bi si odpočila.
Tukaj je na eni strani vse strmo in divje, na drugi pa so mirni, zeleni pašniki.
A zakaj, se sprašujete v studiu, bi nekdo gori rekel Košuta? So morda pastirji v obrisih skal videli elegantno živalsko postavo?
Zgodovina pravi, da ime ni prišlo samo od sebe. Ko sonce zahaja in meče dolge sence na severna ostenja, se določeni deli grebena – če imate seveda dovolj domišljije – zlijejo v podobo košute, ki počiva. Najvišji vrh, tisti, ki mu pravimo Košutnikov turn, bi lahko bil njena ponosno dvignjena glava.
Sem pa ugotovil, da si ljudje pod tem dolgim grebenom niso čisto edini, kako je gora dobila ime. Slišal sem vsaj dve različici, pa si izberite tisto, ki vam je ljubša za ob jutranji kavi.
Stari ljudje tukaj okoli pravijo, da je greben dobil ime po prav posebni, čarobni beli košuti z zlatimi rogovi. Bila je kraljica teh gozdov in kdor jo je videl, je bil srečen celo življenje. Legenda pravi, da se je košuta pred davnimi časi skrila v te strmine in se spremenila v kamen, da bi za vedno pazila na mir v teh gorah. Zato so njene skale na soncu tako bele, ob zahodu pa njeni vrhovi zažarijo zlato – kot tisti čarobni rogovi!
Če pa vprašate stare kmetice na drugi strani gore, vam bodo raje povedale zgodbo o ‘Košuti prevarantki’. Pravijo, da je bila to čudežna žival, ki je znala govoriti. Ko so Turki pred stoletji drli čez te hribe, naj bi jih mogočna košuta z vrha grebena nagovorila s človeškim glasom. Rekla jim je, da je gora polna zlata, a da morajo hoditi točno po robu, da ga najdejo. Ker je bil rob tako ozek in strm, so drug za drugim padali v prepade, košuta pa se je samo smejala in s kopiti udarjala ob tla, dokler se ni cel greben tako razvlekel in nabrusil, kot ga vidimo danes.
Tako da, Mojca, ali hodite po hrbtu speče živali ali po sledovih neke stare prevare – rezultat je isti: ko boste prišli na Kofce in gledali tisti dolgi greben nad sabo, boste videli, da gora ni samo kamen, ni samo razpotegnjen greben. Ko megla prekrije vrhove, tisto, kar vidite bežati čez ruševje, zagotovo ni navadna žival. Večkrat slišim, kako ljudje – pa ne samo otroci, tudi odrasli – hitro pomešajo te naše gozdne prebivalce. Marsikdo misli, da je jelen pač samec od srne, pa ni tako. Srna je samica srnjaka, tista manjša, nežna bitja so. Košuta pa je nekaj drugega – ona je samica jelena. Je večja, močnejša, plemenita. In če je gora dobila ime po njej, potem že mora biti nekaj na tem, kajne?
Tako, nazaj k vam v agencijo, Babi, jaz si grem hitro poiskat zavetje, preden me kakšen svizec uščipne v nogo!”
“Hvala, Brskač, upam, da nisi preveč jezil gorskih vil, ko si stikal za zgodbami!
Gospa Mojca, kot vidite, ima Košuta kar nekaj obrazov. Če se boste odpravili na obisk gore in ko boste grizli v kolena navzgor, si predstavljajte, da hodite po tisti srebrni dlaki. Vendar, v gorah ni nikoli preveč previdnosti. V hribe ne hodite v supergah in brez vetrovke, pa pot si izberite tako, da ji boste kos, preden vas ujame nevihta ali trda tema. Gore so lepe, a neizprosne, zato imejte s sabo vedno dovolj vode, zemljevid in predvsem pamet v glavi, da vas ne bi kje spodneslo!”
Še preden sem dobro odložila telefon, je znova zazvonilo.
DRRRIIN! DRRRIIN!
“Dober večer, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Robert tukaj, Slišal sem, da je v bližini Pivke vrh Trudnik. Mi lahko poveste, kako je dobil to ime?”
Vrh Trudnik, pravite, seveda, seveda, Dr. Brskač je že na terenu … Halo, dr. Brskač, se slišimo?”
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, Luka in Maja pa bosta ustvarila nove zgodbice.