Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Popoldansko sonce je mehko svetilo na domačo pot, ko sta Ula in Nande počasi korakala proti domu.
Si videla, kako je Nace pogrnil s kolesom?” je rekel Nande in z rokami mahal po zraku. “Še dobro, da je imel tisto čelado, sicer bi se lahko zgodilo kaj hujšega!”
“Res je imel srečo,” je odvrnila Ula in zamišljeno gledala v gozd ob poti. “Ampak zlomljena noga ni šala. Zdaj bo moral počivati. Dolgčas!”
Nenadoma je med gostimi bukvami nekaj zažarelo. Ni bila navadna sončna svetloba, ampak močna, zlata luč, ki je utripala, kot bi nekdo odpiral in zapiral čarobna vrata. Spogledala sta se. “Pravljica,” je zašepetal Nande in stekla sta v grmovje. Nenadoma pod nogami nista več čutila suhega listja ampak suh pesek. Zrak je postal vroč, zadišalo je po začimbah in pečenem kruhu. Znašla sta se pred preprosto hišo, zgrajeno iz na soncu sušene gline, stene so bile pobeljene z apnom. Vstopila sta skozi vegasta vrata in se znašla v nenavadnem prostoru. Na tleh so ležale pisane preproge s tisočerimi vzorci. Ob steni je stala dolga lesena klop, prekrita z mehkimi blazinami, na njej pa je ležal starček z dolgo belo brado in modro kapico, imenovano tjubetejka. Napeto je opazoval dogajanje.
Na sredini sobe je stala nizka lesena miza, na njej pa je kraljeval osamljen lonček. Bil je nekaj posebnega: okrogel, s trebuščkom kot zrela melona, narejen iz rdečkaste gline in okrašen s pisanimi, ročno poslikanimi vijugami v turkizni in zlati barvi.
Domačin, možakar z bujnimi brki, je mahal z rokami in se prerekal s svojo ženo: “Ampak kje je?! Jaz vem, da imam tak lonček! Kako naj zamenjam njegov čudežni lonec, če pa mojega ni nikjer? To je enkratna priložnost, bogata bova.”
Žena mu je s prekrižanimi rokami vračala: “Ljubi moj, res sva ga imela, ampak sam si ga razbil pred tremi dnevi, ko si lovil tisto muho! Ali naj grem zdaj iskat podobnega k sosedom ali kaj?”
Ula je previdno vprašala: “Kaj se dogaja?”
Možak je planil v razlago, komaj se ga je dalo razumeti. “Ta starček … on ima lonček, iz katerega se usujejo zlatniki!” je zavpil domačin. “In jaz moram njegov lonček zamenjati za svojega navadnega, da se bo pravljica lahko nadaljevala! Če ne bosta enaka, bo starček takoj opazil prevaro in čarovnije bo konec! No, pravljice bo konec.”
Starček na klopi je glasno zazehal in z dlanjo udaril po blazini. “Rad bi šel spat! No, ali sta že našla tisti lonec? Moje kosti so utrujene, pot domov pa dolga. Dajta no, zmenita se že enkrat!”
Ula in Nande sta vedela, da potrebujeta pomoč. “Prideva nazaj,” je zavpil Nande in ucvrla sta se domov. V trenutku sta bila v svoji sobi in ob računalniku.
Ekran se je zasvetil in pojavil se je dr. Brskač. V roki je držal muhalnik in mahal z njim naokrog. Videti je bilo eno samo muho, ki je vztrajno letala okoli njegove glave. “No, tale muha je pa iz prejšnje pravljice,” je godrnjal, “le kje se zadržuje tisti pajek? No, otroka, kaj bo dobrega?”
“Domačin ne najde lončka. In nimam pojma, katera pravljica bi to bila. Veš ti?” Dr. Brskač si je popravil očala na nosu in začel listati po ogromni knjigi z nenavadnim naslovom na svetlomodrem ovitku: “Enciklopedija pozabljenih loncev in skritih poti”.
“No, lonček, ni lonček kuhaj, lonček za pojedino, ne, ne, ta lonček dela zlatnike, aha tukaj je, na strani tisoč sto devet,” je mrmral, medtem ko je s prstom drsel po zaprašeni strani. “Tukaj je! To je uzbeška pravljica ‘Gorjača bij’. Zgodba pravi, da mora domačin zamenjati čudežni lonček, iz katerega padajo zlatniki, za popolnoma enakega, a navadnega. Starček mora naslednji dan oditi domov, ne da bi opazil zamenjavo, šele kasneje v zgodbi pa pride na vrsto tista gorjača, ki bo vse postavila na svoje mesto.”
“Ampak nimata enakega lončka!” je zaskrbljeno rekel Nande.
“Nič ne skrbita, za vsak problem se najde rešitev. Uporabita izštevanko o krokodilu iz Nila, pa bo mojster priskočil na pomoč:”
Potem se je ekran zatemnil, slišati je bilo le še en udarec muholovca.
Ula in Nande sta se vrnila v uzbeško hišo. “Imava rešitev,” je rekla Ula. “Podajmo si roke, stopiti moramo v krog in zrecitirati izštevanko.” Vsi so stopili v krog – tudi starček je nejevoljno vstal s klopi in mrmral: “Kaj se zdaj spet greste, jaz bi rad samo mirno spal!”
Odločno so recitirali:
“Leze, leze krokodil, krokodil iz reke Nil. Že se bliža – cmok na usta, pazi, da te ne pohrusta!”
Ob zadnji besedi se je sredi sobe dvignil oblak prahu in iz njega je izvil lončar. Na hrbtu je imel velikanski usnjen nahrbtnik, iz katerega so štrleli vratovi vrčev in ročaji skled. Bil je ves umazan od gline in vidno razburjen.
“Pa kaj je z vami?!” je zaripel lončar glasno godrnjal in si brisal čelo. “Tako na hitro ste me potegnili iz delavnice, da sem mimogrede razbil tri najboljše lončke! Kdo bo to plačal? Kdo?!”
Domačin mu je hitro razložil težavo in lončar je začel brskati po svoji torbi. “Iščete lonček s turkiznimi vijugami? Naj vidim … to ni ta … ta je preveč okrogel … Če bi vedel, da bom moral sredi večera reševati uzbeške pravljice, ne bi ostal v svoji delavnici, bil bi že doma in jedel riž. Vedno isto! Vsi bi radi čudeže, nihče pa ne bi počakal, da se glina posuši! No, pa sem ga našel!”
Izvlekel je lonček, ki je bil popolnoma enak starčkovemu. Domačin ga je previdno vzel v roke in si oddahnil, starček je le še enkrat zazehal, si popravil kapico in se končno ulegel na klop. V trenutku ga je zmanjkalo. Domačin je takoj izkoristil priložnost: starčkov čudežni lonec je skril v skrinjo, na mizo pa postavil lončarjevega. Pravljica se je lahko nemoteno nadaljevala.
Ula in Nande sta se tiho splazila ven. Svetloba je ugasnila in spet sta stala na gozdni poti.
“Kje sploh je ta Uzbekistan?” je vprašal Nande, ko sta korakala proti domu.
“Nekje daleč v Aziji,” je odvrnila Ula. “Dr. Brskač mi je enkrat pravil o Aralskem jezeru, ki je tam. Veš, da je to jezero skoraj izginilo. Včasih je bilo tretje največje jezero na svetu.”
“Izginilo?” se je začudil Nande.
“Ja, voda se je umaknila, ker so reke, ki so tekle v to jezero skoraj izsušili zaradi namakanja. In zdaj je tam puščava. Tam kjer je bilo včasih dno jezera, ležijo velike zarjavele ladje. Videti je kot pokopališče velikanov sredi peska. Pravijo, da je to ena najbolj nenavadnih stvari na svetu.”
“Ladje sredi peska … in jezero, ki ga ni več. Kakšna škoda,” je zamrmral Nande.
Zadovoljna, ker sta uspela rešiti še eno zataknjeno pravljico, sta se počasi odpravila proti domu.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.