Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Jezik je poln drobnih presenečenj, ki jih odkrijemo šele, ko se vprašamo: “Kaj pa to v resnici pomeni?” Frazemi so prav takšna presenečenja — majhne skrivnosti, ki čakajo, da jih razvozlamo. Zato danes odprimo naslednjo in poglejmo, kaj skriva.
Bil je miren sobotni večer. Družina je sedela v dnevni sobi; oče je prelistaval časopis, mama pa je ob čaju klepetala s teto Metko. Maja in Luka sta se na tleh igrala s kockami, a njuna ušesa so bila, kot vedno, pozorna na vsako besedo odraslih.
“Si slišala, kaj se je zgodilo sosedovemu Petru?” se je zasmejala mama. “Njegov starejši bratranec si ga je pošteno privoščil. Poslal ga je v trgovino po žabjo volno! Rekel mu je, da bi lahko mami za rojstni dan spletla šal in da je žabja volna letos zadnji modni krik, ker je tako lahka in topla.”
Teta Metka se je prijela za trebuh od smeha. “In je revček res šel? V tisto našo majhno trgovino na vogalu?”
“Res!” je pritrdila mama. “Prodajalka se mu je prijazno nasmihala in mu povsem resno razložila, da so ravno včeraj prodali zadnje zaloge in da ne ve, kdaj bodo spet dobili to ‘posebno’ robo. Najboljše pri vsem pa je, da se je Peter, ko je doma ugotovil, za kaj gre, tudi sam nasmejal svoji naivnosti.”
Luka je sredi gradnje stolpa otrpnil. Žabja volna? Modni šal? V njegovi glavi se je v trenutku odvrtela napeta filmska zgodba. Predstavljal si je sosedovega Petra, kako ves poklapan in razočaran stopa iz trgovine. V rokah drži prazen cekar, ramena pa ima povešena, ker ni mogel izpolniti bratrančeve želje.
V Lukovi domišljiji Peter ni šel naravnost domov. Odpravil se je proti veliki mlaki za vasjo. Tam je na z mahom preraslem kamnu sedela največja žaba, kar si jih je moč zamisliti. Bila je veličastna, po trebuhu zelena in – kar je Luko najbolj očaralo – imela je dolg, gost kodrast moder kožuh, ki se je svetil v soncu. Videti je bila kot križanec med žabo in pudljem.
Peter je stopil do mlake in spoštljivo vprašal: “Gospa kraljica žab, v trgovini so vse razprodali. Nujno potrebujem vašo volno za mamin šal. Ali mi lahko pomagate?”
Žaba ga je modro pogledala, si s tačko popravila svoje modre kodre in globoko zakreketala: “Ah, mladi mož, letos je bila zima dolga in moja volna še ni dovolj gosta. Pridi naslednji teden, ko se bo otoplilo. Takrat se bomo vse žabe v mlaki ostrigle in dobil boš polno košaro najmehkejše modre volne na svetu. Obljubim!”
Peter je odšel domov pomirjen, Luka pa se je v resničnem svetu nenadoma oglasil: “Ampak mami, ati … zakaj se smejeta? Saj Peter ni naredil nič narobe. Samo na napačnem mestu je iskal! Žaba mu je obljubila, da bo volna zrasla naslednji teden. Treba je samo počakati, da jo v trgovini spet dobijo, ali pa iti direktno k mlaki.”
V dnevni sobi je zavladala tišina, nato pa sta se oče in mama ljubeče nasmehnila. Oče je odložil časopis. Povabil ga je k sebi in ga posadil na koleno. “Povej mi, si že kdaj videl živo žabo? Morda poleti, ko smo bili ob jezeru?”
“Sem,” je prikimal Luka. “Skakala je in bila je zelo hitra. Ampak sem jo vseeno ujel.”
“In kakšna je bila na otip? Je bila mehka in kosmata kot naš Muri?”
Luka se je zamislil. Spomnil se je gladke, vlažne in svetleče kože male zelene žabice in kako je lahkotno odskakljala skozi travo, ko jo je izpustil. “Ne … bila je mokra in čisto gladka. Nobenih dlak ni imela.”
“Točno tako,” je očeta dopolnila mama. “Niti ena žaba na tem svetu nima dlake ali kožuha. Žabe so dvoživke in njihova koža je gola. In če ni dlak, ne more biti volne, kajne? Ovce nam dajo volno, ker imajo kožuh, žabe pa so … pač samo žabe.”
Luka je debelo pogledal. “Torej … žabja volna sploh ne obstaja? Tudi naslednji teden ne bo zrasla?”
“Ne bo,” se je nasmejala teta Metka. “Bratranec se je samo ponorčeval iz Petra, saj je vedel, da žabe nimajo volne. Poslal ga je po nekaj, česar sploh ni.”
Oče je videl, da Luka še vedno premleva to novo spoznanje, zato mu je razložil: “Veš, Luka, temu rečemo frazem. Ko rečemo, da smo nekoga ‘poslali po žabjo volno’, to pomeni, da smo ga poslali opravljat nesmiselno nalogo ali iskat nekaj, kar ne obstaja. To ljudje včasih naredijo za šalo, včasih pa zato, da se nekoga za nekaj časa znebijo.”
“Kot bi mene poslali po ptičje mleko?” je vprašala Maja, ki je do zdaj le poslušala.
“Točno tako, Maja!” je pritrdil oče. “Ptiči ne dajejo mleka, komarji nimajo masti in barva v pločevinki ne more biti progasta. Vse to so izrazi za stvari, ki si jih ljudje izmislijo, da bi preverili, kako lahkoveren je kdo. Peter je bil v tistem trenutku tako poln dobre volje in želje, da bi mami naredil nekaj lepega, da je pozabil na naravoslovje.”
Luka se je končno zasmejal. “Potem se je Peter v trgovini pravzaprav pogovarjal o nečem, česar ni! Verjetno se je prodajalka komaj zadržala, da ni planila v smeh.”
“Res je,” je rekla mama. “In najlepše pri vsem je, da se je Peter pozneje samemu sebi nasmejal. To pomeni, da je razumel šalo. Ni bil užaljen, ampak se je naučil nekaj novega o besedah, ki jih uporabljamo.”
Družina je preživela preostanek večera v prijetnem klepetu. Spoznali so, da so besede včasih kot majhne uganke. Če jih vzameš preveč dobesedno, se lahko znajdeš v trgovini in sprašuješ po nesmislih. Če pa razumeš njihov skriti pomen, se lahko skupaj z drugimi nasmejiš bogastvu našega jezika.
Luka je pred spanjem še enkrat pogledal v svojo knjigo o živalih. Našel je sliko žabe in se pogladil po roki. “Brez skrbi, gospa žaba,” je zašepetal sliki, “ne bom te nadlegoval s krtačo za lase. Vem, da si najbolj srečna v svoji gladki koži.”
Razlaga frazema:
Frazem “poslati koga po žabjo volno” pomeni poslati koga nekam z nesmiselnim naročilom ali ga poslati po nekaj, kar je nemogoče in neobstoječe, saj žabe nimajo volne. Izraz se uporablja tudi v povezavi z glagoli, kot so presti žabjo volno (delati kaj nemogočega) ali prodajati žabjo volno (prevarati koga ali govoriti nesmisle). Pogosto se uporablja kot oblika nedolžne šale, s katero preverjamo pozornost in lahkovernost sogovornika.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.