Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
DRRRIIN! DRRRIIN!
” Dober večer, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Ludvik tukaj, Slišal sem, da je v bližini Logarske doline neka zijalka, ne vem, kako se imenuje. Kaj pa sploh je zijalka? In kako je dobila to ime?”
“Zijalka, pravite, seveda, seveda, naš poročevalec, Dr. Brskač je že na terenu … Halo, dr. Brskač, se slišimo?”
“Se slišimo, se slišimo! Tukaj Dr. Brskač, javljam se neposredno s terena – no, trenutno si popravljam nahrbtnik in brišem roso s čelade, saj so poti tukaj v Logarski dolini precej strme, a za gospoda Ludvika bom to uganko takoj razvozlal!
Najprej razjasnim besedo zijalka. V svetu jamarstva in ljudskega izročila je “zijalka” jama, ki ima zelo širok, visok in opazen vhod – kot bi gora na tistem mestu na široko odprla usta in zazijala. In ta naša, o kateri sprašuje Ludvik, se imenuje Hribarska zijalka, pravijo ji pa tudi Huda zijalka.
No, zakaj bi ji nekdo rekel “huda? Jaz sem se domislil dveh možnih razlogov.
Prvi: Strma in naporna pot. Kajti pot do nje ni ravno sprehod po parku. Nahaja se visoko nad Okrešljem, pot pa zahteva močne noge in dobro sapo. Ko prideš do tistih velikih ust v skali, si lahko le še “hudo” vesel, da si končno na cilju in si lahko privoščiš malo sence.
In drugi: “Hudo” lep razgled. Ko stojiš v zavetju te zijalke in pogledaš nazaj proti dolini, se ti odpre razgled na Kamniško-Savinjske Alpe, ki je tako lep, da človek samo “zija”. Od tod verjetno tudi ime – gora zija v dolino, ljudje pa zijajo v gore.
Agencija B&B, ali je poročilo ustrezno? Prejem!”
“Seveda, odlično. Nam lahko poveš še tisto zgodbo, ki si jo izvedel o morebitnem nastanku imena?”
“Seveda, seveda. Veste, Ludvik, v tistih časih je v teh stenah živel mogočen velikan, ki so mu vsi rekli preprosto – Hribovc. Zakaj? Ker v dolino sploh ni hodil. Bil je pravi hribovec po duši in telesu; njegove noge so bile močne kot stoletne bukve, njegova koža pa trda in razpokana kot apnenčaste skale. Namesto postelje je imel travnike z gorskimi cvetlicami, namesto odeje pa meglo, ki se je zjutraj vila okoli vrhov.
Nekega dne je sedel visoko nad Logarsko dolino in občudoval zelene travnike. Bil je tako miren in zadovoljen, da ga je premagal tisti pravi, popoldanski spanec. In ker je bil velikan, ni le malo zaprl oči, ampak je tako močno zeval, da se je celo Ojstrica stresla.
‘Oooooo-aaaaaaa-huuuuu!’ je zazeval na ves glas.
Zevnil je tako silovito, da so se skale pred njim ustrašile in se razmaknile. Njegova usta so ostala na široko odprta, on pa je v tistem trenutku preprosto okamenel in zaspal za večno. Njegova odprta usta so postala jama – zijalka.
Sprva so se ljudje bali in govorili: ‘Pazi, tam je tista huda zijalka, ki požira oblake!’ A kmalu so ugotovili, da je Hribovc v resnici ostal prijazen. Njegova jama je postala najboljše zavetje za pastirje, ko je pritisnila nevihta, in za gamsje mladiče, ko je sonce premočno pripekalo. Postala je ‘hudo’ varno skrivališče. In če danes v njej čisto tiho sediš, pravijo, da še vedno slišiš rahel piš – to ni veter, ampak Hribovc, ki še vedno v spanju rahlo pihlja skozi svoja kamnita usta.
Ker pa je pot do tega okameneloga hribovca tako strma in neizprosna, so ljudje rekli: ‘Uf, do tiste zijalke je pa hudo priti!’ In tako je sčasoma dobila dodano ime Huda zijalka.
Še danes, ko stopiš vanjo, ne stopiš le v jamo, ampak v usta tistega starega hribovca. Tam ni strašno, ampak diši po gorskem miru, ki ga je on tako rad užival. Tako, Babi, zdaj je zgodba dobila tisti pravi hribovski značaj!”
“To je pa spet ena taka, ki je ne najdeš v nobenem uradnem vodniku. Jaz sem mislila, da je ‘huda’ zato, ker so v njej morda živeli medvedi.”
“Ah, kje pa! Medvedi imajo rajši mirnejše brloge, Hribarska zijalka pa ima rada obiskovalce, ki spoštujejo gore. Ko stopiš vanjo, se počutiš, kot bi te gora objela. In stari planinci pravijo, da kdor v Hribarski zijalki pusti svojo slabo voljo, mu gora v zameno podari najbolj svež zrak, kar ga obstaja. Upam, da nas Ludvik sliši in da mu bodo te informacije prišle prav, ko si bo nadel planinske čevlje!”
“Tako je. Vendar Agencija B&B svetuje: Ludvik, pot v gore ni dirka. Vzemi si čas, opazuj rože ob poti in ko prideš do zijalke, ne pozabi tudi ti malo ‘zazijati’ od lepote. Hvala, Brskač, za tole slikovito poročilo.”
Komaj sem odložila slušalko in hotela končno spiti tisti čaj …
DRRRIIN! DRRRIIN!
” Dober večer, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Vera tukaj, Slišala sem, da imajo v Halozah eno glavico, pa ne vem čigavo. Lahko kaj več poveste o tem?”
“Glavica, pravite, v Halozah, seveda, seveda, naš poročevalec, Dr. Brskač je že na terenu … Halo, dr. Brskač, se slišimo?”
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, B&B agencija pa bo ustvarila nove zgodbice.