Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
DRRRIIN! DRRRIIN!
” Dober večer, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Vera tukaj, Slišala sem, da imajo v Halozah eno glavico, pa ne vem čigavo. Lahko kaj več poveste o tem?”
“Glavica, pravite, v Halozah, seveda, seveda, naš poročevalec, Dr. Brskač je že na terenu … Halo, dr. Brskač, se slišimo?”
“Se slišimo, se slišimo! Tukaj Dr. Brskač, Seveda, Babi, se slišimo! Se opravičujem, ravno sem si s čela brisal kapljice potu, saj v teh naših Halozah sonce ne pozna šale, moji škornji pa so že pošteno prašni od hoje po teh strmih goricah! Za gospo Vero bomo to haloško uganko razvozlali hitro in slikovito, kot se spodobi za našo agencijo. Nahajam se na vrhu Kozje glavice, gospa Vera.
Najprej razjasnimo ime. Kozja glavica je hrib, ki se tako strmo in drzno vzpenja nad haloške doline, da so stari ljudje rekli: ‘Tja gor ne pride nihče, razen najbolj pogumne koze!’ Če pogledate hrib od daleč, ko se nanj nasloni večerna senca, boste videli oster rob, ki spominja na profil ponosnega kozla z brado, ki zre proti sončnemu zahodu. In tu sta dva ‘kozja’ razloga:
- Vrhunska plezalka: Koze so mojstrice strmin. In kdor je kdaj obdeloval vinograde na tem hribu, ve, da moraš imeti noge kot koza, da ne zgrmiš v dolino. Ko prideš na vrh Kozje glavice, si lahko le ‘kozje’ vztrajen, da si premagal to pot!
- Radovednost: Koze vedno splezajo na najvišjo skalo, da vidijo čez vse sosednje hribe. In razgled s tega hriba je točno takšen – odpre se ti ves svet, kot bi stal na vrhu najvišje haloške opazovalnice.
Agencija B&B, ali je to poročilo na pravem grebenu? Prejem!”
“Seveda, na pravi poti smo. Brskač, nam lahko zaupaš še tisto skrito zgodbo o nastanku tega imena?”
“Seveda, seveda! Veste, gospa Vera, v davnih časih, ko so bili ti griči še goli, je v Halozah bivala mogočna bela koza, ki so ji rekli Belonogica. Bila je kraljica vseh strmin in nobena skala zanjo ni bila previsoka. Pravijo, da je s svojimi parklji tako rahlo stopala po zemlji, da so tam, kjer je počivala, pozneje zrasle najslajše trte.
Nekega poletja, ko so bili ravno tisti najbolj vroči pasji dnevi in se je celo starim hrastom zehalo od vročine, si je Belonogica zaželela miru. Splezala je na najostrejši greben v Halozah, se udobno namestila in zatisnila oči. Njen kožuh je postal bela meglica, ki se zjutraj vije okoli vrha, njeni rogovi pa so se spremenili v trdne skale, ki kljubujejo vetru in dežju.
Ko so ljudje iz doline opazovali hrib, so videli, da je vrh dobil čisto novo obliko – obliko kozje glave, ki ponosno stoji sredi goric. Od takrat naprej so hribu rekli Kozja glavica.
A Belonogica ni le okamenela. Stari vinogradniki pravijo, da je postala varuhinja Haloz. Kadar pride huda ura s točo, se s Kozje glavice zasliši rahel ‘beee’, ki razpodi oblake. In kdor se v tišini povzpne na sam vrh in tam poje jabolko, mu Belonogica podari neizmerno vzdržljivost, da ga noge nikoli več ne bolijo, na nobenem hribu.
Danes Kozja glavica ne straši, ampak vabi vse tiste, ki si upajo ogledovati lepoto pokrajine z višine. In če boste na vrhu začutili rahel piš, to ni veter, ampak Belonogica, ki še vedno v spanju piha na vroče haloško sonce, da bi ohladila trte pod seboj.
Tako, Babi, zdaj smo uganko razrešili in gospa Vera lahko mirno odide na pot!”
“To je pa spet ena taka, ki bi jo moral slišati vsak pohodnik. Jaz sem mislila, da se imenuje tako, ker so tam koze vedno našle najboljšo pašo.”
“Tudi to je res! A najlepša paša na Kozji glavici je tista za oči. Ko si enkrat tam zgoraj, pozabiš na vse skrbi v dolini. Upam, da nas gospa Vera sliši in da bo na svoji poti našla vsaj delček tistega miru, ki ga tam zgoraj čuva stara Belonogica!”
“Tako je. Agencija B&B svetuje: Vera, na Kozjo glavico pojdite s pogumom pohodnice in srcem popotnice. In ne pozabite – na vrhu se globoko zadiha! Hvala, Brskač, za tole slikovito poročilo.”
Ko se je gospa Vera poslovila in so zadnje besede o Kozji glavici utihnile, je v sobi ostal le še topel mir. Večer se je prevesil v globoko noč, misli pa so me počasi zazibale v spanec, kjer zgodbe dobivajo svoja nevidna nadaljevanja.
Toda vsaka tišina je le premor pred novim začetkom. Komaj se je prvo jutranje sonce dotaknilo okenske police in je dišalo po sveži kavi, je tišino prekinil dobro znan zvok. Telefon je znova oživel in z njegovim zvonjenjem se je odprlo novo poglavje, pripravljeno, da ga spet pišemo skupaj.
DRRRIIN! DRRRIIN!
” Dobro jutro, tukaj B&B agencija, babi pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?” …
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, B&B agencija pa bo ustvarila nove zgodbice.