Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Popoldansko sonce je grelo njuni šolski torbi, ko sta se Ula in Nande vračala domov.
“Si jo videl?” se je hihitala Ula. “Tako resno nas je gledala in spraševala: ‘Otročki, ali je kdo videl moja očala? Sem mislila, da sem jih pustila na mizi, pa jih ni tam!’ Mi pa vsi v smeh, ker jih je ves čas držala v desni roki!”
Nande se je lopnil po kolenu. “In potem, ko smo se smejali in gledali v njeno roko, jih je končno opazila. In si jih nataknila s takšnim ponosom, kot bi ravnokar odkrila novo celino. ‘Ah, seveda,’ je rekla, ‘ta očala so včasih malo muhasta, pa kar izginejo.’ Res nas je nasmejala.”
Ravno ko sta hotela zaviti na domače dvorišče, se je med smrekami v gozdu močno zaiskrilo. Bila je tista znana, srebrno-modra svetloba, ki je vabila k pustolovščini. Brez oklevanja sta stekla proti njej in v trenutku so se visoka drevesa spremenila v hladne, mogočne kamnite zidove ogromnega gradu.
V grajski dvorani je bilo temno in hladno. Na tleh je sedela lepa kraljična, ob njej pa mladenič v kraljevskih oblačilih. Oba sta bila videti obupana. Pred njima pa je na tleh čepel ogromen, kosmat medved. A namesto da bi rjovel ali razgrajal, je sedel kot kup nesreče, zibal svoje telo sem in tja ter v naročju pestoval svojo desno šapo, ki je bila močno otekla.
“Kaj se dogaja?” je previdno vprašal Nande.
Kraljična je planila v jok. “Jaz sem ena od treh zakletih sester, tole pa je moj brat, ki me je prišel rešit. Da bi se urok razbil, bi ga moral moj mož, no, ta medved – ki je v resnici zaklet kraljevič – pošteno ‘premikastiti’. Tako hudo, da bi brat od strahu in utrujenosti omedlel. Ko bi se zbudil, bi bil grad odčaran, medved pa spet lep moški. Ampak poglejte ga!”
Medved je le žalostno zacvilil in pokazal šapo. “Pred tremi dnevi se mu je v šapo zadrl trn,” je jezno dodal kraljevič. “Zdaj se mu je rana zagnojila, on pa samo sedi in stoka. Če se ne bo kmalu zbral in me začel napadati, bo urok ostal za vedno in jaz ne bom mogel rešiti sester!”
Ula je stopila bližje. “Uf, tole je pa videti grdo. Nande, hitro! Dr. Brskač bo vedel, kaj storiti.”
Otroka sta stekla nazaj skozi svetlobo. Planila sta v svojo sobo in se usedla pred računalnik. “Dr. Brskač! Hitro, nujno je!” je zaklical Nande.
Na zaslonu se je prikazal Dr. Brskač. Bil je videti neverjetno srečen, kar naprej je migljal. “Živijo, ekipa! Ravnokar sem na računalniški loteriji zadel 200 GB dodatnega prostora! Zdaj bom lahko končno nadgradil svoj sistem za prepoznavanje pravljičnih bitij. To je čudovit dan!”
“Doktor, medved ima gnojno šapo!” je zavpila Ula.
Brskač se je takoj zresnil. “Gnojno šapo? V pravljici? Čakaj, čakaj …” Segel je pod pult in po dolgem brskanju potegnil na plano staro, zamaščeno knjigo z raztrganimi robovi. “Tukaj je. Moja najljubša: Priročnik za prvo pomoč zakletim kosmatincem in drugim gozdnim bitjem. Naj vidim … Slovaška pravljica O treh zakletih kraljičnah. Seveda! Brez akcije ni rešitve, brez zdrave šape pa ni akcije.”
Doktor je popravil očala. “Potrebujeta strokovnjaka, ampak tistega pravega, ki pozna nujne primere. Povedati morata tole izštevanko, da ga prikličeta iz našega sveta v pravljico: Tisto o rački in medvedu.” Na hitro je zrecitiral izštevanko, potem pa jima je pomahal in izginil z zaslona.
Ula in Nande sta stekla nazaj v grad in med potjo ponavljala izštevanko. V dvorani so še vedno vsi trije, medved, kraljevič in kraljična strmeli en v drugega, medved pa je še vedno stokal.
“Primimo se za roke in šape,” je pozvala Ula. “Bom pazila, da te ne bom preveč stisnila,” je pomirila medveda. Stopili so v krog in začeli:
Trikule trakule buc, buc, buc,
v kotu štreno prede muc,
medved se na gosko krega,
goska se smeji mu z brega:
ga ga ga ga
ga ga ga,
zdaj bo račka mižat šla!
V trenutku se je sredi dvorane pojavil moški v zelenih zdravniških oblačilih, z masko, ki mu je visela pod brado in s stetoskopom okoli vratu. Videti je bil strašno utrujen.
“Kaj je zdaj to?” je zagodrnjal zdravnik in si mel oči. “Ravno sem končal dvanajsturno izmeno na urgenci! Ljudje čakajo v čakalnici in na hodnikih, jaz pa se znajdem v gradu z medvedom? Ste vi normalni? Saj nisem veterinar! Sploh pa, z medvedi ni dobro češenj zobati. Ali grize?” je vprašal Ulo.
“Gospod doktor, prosim, res ne grize” je prosila Ula, “v šapi ima trn, pravljica se ne more nadaljevati in medved bo za vedno ostal medved.”
Zdravnik je globoko zavzdihnil, odprl svojo torbo in stopil k medvedu. “No, pokaži to svojo kraljevsko šapo … Pa menda ne bomo delali drame zaradi enega trna? Na urgenci imamo ljudi z zlomljenimi nogami, ti pa mi tukaj stokaš kot majhen otrok. Miruj, nimam časa ves teden, da bi te lovil naokrog!”
Kljub godrnjanju je bil zdravnik zelo spreten. S pinceto je bliskovito potegnil dolg, oster trn iz rane. Nato jo je poškropil z razkužilom, da je močno zašumelo. “Tako! Zdaj pa nehaj pestovati to šapo. In v bodoče pazi kod hodiš. Samo nerode pobirajo trnje naokrog. No, čez dva dni boš kot nov. Zdaj grem pa nazaj, pacienti čakajo!”
In tako, kot se je pojavil, je tudi izginil. Medved je nekajkrat previdno premaknil šapo, nato pa zmagoslavno zamahnil po zraku. Njegove oči so se spet zaiskrile. Kraljična in kraljevič sta bila presrečna. “Hvala vama, otroka! Zdaj se lahko vrnemo k našemu načrtu!”
Ula in Nande sta vedela, da je čas za odhod. Ko sta hodila po gozdni poti proti domu, je bil Nande malce zamišljen.
“Veš, Ula, tisti zdravnik je imel prav. Tudi če je majhen trn, lahko naredi veliko težavo, če se ne zmeniš zanj.”
“Res je,” je prikimala Ula. “Mami vedno pravi, da se s takšnimi stvarmi ne gre šaliti. Če se zbodeš, je treba trn takoj izvleči, preden se rana vname. Tudi Dr. Brskač v svoji knjigi pravi, da je preventiva boljša kot kurativa.”
“In nauk zgodbe?” se je nasmejal Nande. “Tudi če si velik kot medved in močan kot kralj, te lahko premaga en sam majhen trn, če nimaš dr. Brskača in pincete pri roki!”
In tako sta se, polna novih naukov o prvi pomoči in zakletih gradovih, vrnila ravno do večerje, vesela, da njuni šoli in njunim rokam ne streže noben urok.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.