Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V jeziku imamo posebne besedne zveze, ki jih ne moremo razumeti dobesedno. Tem rečemo frazemi — kot majhne skrivnosti, ki jih jezik skriva v žepu. Ko jih razvozlamo, odkrijemo, da nosijo zgodbo, modrost ali pa samo dobro šalo. Zato danes poglejmo, kaj nam pripoveduje naslednji frazem.
V petek popoldne sta bila starša že doma. V dnevni sobi je prijetno dišalo po sveže pečenih vafljih, oče in mama sta ob skodelici čaja prebirala novice, osemletni Bor pa je na preprogi zavzeto sestavljal svojo novo dirkalno stezo. Vse je bilo mirno, dokler ni iz hodnika zazvenel glasen zvonec.
“Aha, poštar je najbrž prinesel paket,” se je razveselil oče..
Oče je pohitel k vratom in se čez nekaj trenutkov vrnil z večjim rjavim paketom v rokah.
»Končno!« je vzkliknil oče in z nožem previdno prerezal lepilni trak. Njegovo navdušenje pa je v trenutku ugasnilo, ko je iz škatle potegnil majhno, preprosto plastično ohišje z nekaj gumbi. Oče je globoko vzdihnil, poveznil glavo med dlani in razočarano potožil: »Pa ne no! Spet sem kupil mačka v žaklju!«
Juretu je ob teh besedah roka z dirkalnikom obvisela v zraku. Oči so se razširile v grozi. Obrnil se je k očetu in začudeno pogledal rjavo škatlo na mizi.
V glavi si je takoj naslikal strašljiv prizor. Predstavljal si je, da je nekdo v temno, tesno vrečo – torej v žakelj, kot so včasih po domače pravili velikim, grobim vrečam za krompir ali moko – zaprl živahnega, mehkega mačka. Nato pa je to zaprto vrečo stlačil v kartonsko škatlo in jo poslal po pošti! Jure si je predstavljal ubogo žival, kako prestrašeno mijavka v temi, se bori za zrak in z kremplji praska po debeli vreči, medtem ko se škatla premetava v poštnem kombiju.
Jure je skočil pokonci, pritekel do mize in očeta prestrašeno zagrabil za roke.
»Oče! Zakaj pa nismo takoj odprli lukenj za zrak?!« je vzkliknil s tresočim se glasom. »A je ubogi muc še živ? Hitro, dajmo mu malo mleka in pokliči veterinarja! Kako lahko kdo pošlje živo žival v zaprtem žaklju po pošti? Saj to je vendar hudo mučenje!«
Oče in mama sta se začudeno spogledala, nato pa sta se oba nasmehnila. Jure je užaljeno stisnil ustnice in prekrižal roke na prsih. Sploh mu ni bilo smešno, da nekdo muči živali.
Oče ga je nežno potegnil k sebi in ga posadil na koleno. »O, Jure, oprosti,« se je nasmehnil oče in ga pobožal po glavi. »V škatli ni nobene živali. Ti si moje besede razumel povsem dobesedno, kajne?«
Jure je resno pokimal in pokazal na škatlo.
»Glej, žakelj je stara beseda za veliko, neprosojno vrečo,« je začel razlagati oče. »’Kupiti mačka v žaklju’ pa je le frazem. Najbrž je nastal takole: pred davnimi časi so na sejmih kupljeno žival vtaknili v platneno vrečo, da ne bi pobegnila, medtem ko jo je kupec nesel domov. Pravijo, da je kakšen nepošten trgovec namesto pujska podtaknil v žakelj mačka. Ko je kupec doma odprl žakelj, pujska seveda ni bilo nikjer. Ven je švignil maček, ki je imel očitno precej več zdrave pameti kot nepošteni trgovec. Ali se je to res zgodilo, nihče ne ve. Morda je to le stara sejemska zgodba, ki so si jo ljudje pripovedovali tako dolgo, da je iz nje nastal frazem.”
Pa se je oglasila še mama: “Takrat ljudje o živalih niso razmišljali tako, kot razmišljamo danes. Danes vemo, da moramo z njimi ravnati prijazno in spoštljivo.”
Oče je nato pokazal na majhno plastično napravo: »Jaz sem na spletu naročil zmogljiv pametni zvočnik, ki naj bi imel odličen zvok in barvni zaslon. Ker se mi je mudilo, nisem prebral mnenj drugih kupcev. In poglej – dobil sem le poceni igračo brez zaslona, ki komaj hrešči. Kupil sem torej nekaj, česar nisem pričakoval, mačka v žaklju.«
Juretu se je odvalil kamen od srca. »Ahaaa! Noter torej sploh ni bilo prave muce!« je olajšano vzdihnil. V mislih je še enkrat premlel očetove besede, nato pa se mu je posvetilo.
»Čakaj … ampak potem sem pa jaz prejšnji teden v šoli tudi dobil mačka v žaklju!« je vzkliknil.
»Res?« ga je z zanimanjem vprašala mama. »Kako pa to?«
»Z Markom sem naredil zamenjavo nalepk za moj nogometni album,« je vneto razlagal Jure. »Njegove so bile še v ovitku in mi je zatrjeval, da so noter same najnovejše nalepke. On meni te nalepke, jaz njemu one, ki jih imam odveč. Ko pa sem ovojnico doma končno odprl, so bile noter take, kot sem jih že imel, pa še v dveh izvodih! Za moje nalepke sem dobil nekaj, kar zame nima vrednosti.«
Oče ga je potrepljal po ramenu: »Točno tako, Jure. Tudi ti si izkusil, kako je, ko verjameš le lepim besedam in kupiš nekaj ‘v zaprti vreči’, ne da bi prej preveril vsebino.«
»Od zdaj naprej bom vsako ovojnico najprej dobro pregledal!« je odločno pokimal Jure.
Spustil se je z očetovih kolen in se z nasmehom vrnil k svoji dirkalni stezi. Frazem mu je bil zdaj popolnoma jasen – ko bo naslednjič kaj kupoval ali menjaval, ne bo več nasedal praznim besedam, ampak bo raje vedno natančno preveril, kaj se v resnici skriva v žaklju.