Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala iz šole. Dan je bil sončen in prijeten, a hodila sta z nenavadno resnimi in previdnimi koraki. Tema njunega pogovora je bila namreč današnja ura naravoslovja, kjer so izvajali poskus z ognjem.
“Se spomniš, Nande, tista mala iskrica je v sekundi spremenila vato v plamen,” je rekla Ula. “Snov o gorljivih snoveh in varnosti je res pomembna. Dovolj je le en majhen trenutek nepozornosti, pa je ogenj že gospodar, ne pa sluga!”
“Se popolnoma strinjam,” je kimal Nande. “Učiteljica je lepo povedala, da je ogenj čudovit, ko nam streže in nas greje, a izjemno nevaren, če z njim ne ravnamo s spoštovanjem. To bi si morali zapomniti vsi, ne le mi v šoli.”
Tedaj se je med mogočnimi krošnjami bližnjega gozda nenadoma močno zasvetilo. Tokrat ni šlo za sončni žarek. Bila je svetla, topla rožnato-zlata luč, ki je prijazno utripala med debli. Ula in Nande sta se spogledala. Brez oklevanja sta zavila s poti in stekla naravnost proti skrivnostni svetlobi. Vedela sta: nekje v pravljičnem arhivu se je spet zataknilo in nekdo nujno potrebuje njuno pomoč.
Ko sta prestopila mejo svetlobe, sta se znašla na mehki gozdni jasi. Na velikem štoru je sedel Pripovedovalec. Okoli njega je v polkrogu čepela gruča otrok, vsi pa so bili videti zelo zaskrbljeni. Pripovedovalec je imel v rokah dve suhi veji, na tleh sta ležala dva kamna. Vztrajno je drgnil les ob les, a se ni prikazala niti sled dima.
“Ne bo šlo!” je obupano potožil eden od otrok. “Veja je od rose prevlažna, kamen pa očitno ni pravi kresilni kamen! Brez ognja ni juhe in zgodba je obstala!”
Ula in Nande sta se spogledala. “Nekaj je hudo narobe s to zgodbo,” je šepnil Nande. “S takšnim divjim drgnjenjem mokrih vej ne bo ognja, le žulj na prstu se bo pojavil. To morava takoj raziskati!”
“Greva domov vprašat dr. Brskača!” je odločno kimala Ula.
Zasukala sta se na petah, stekla nazaj skozi svetlobni prehod in se v hipu znašla v svoji domači sobi. Nande je z mrzličnimi prsti zagnal računalnik in priklical njunega zvestega arhivista.
Na zaslonu se je kmalu prikazal dr. Brskač. A tokrat je bil videti naravnost smešno. Stal je na glavi, očala so mu drsela na čelo, noge pa so krčevito opletale v zraku.
“O, Ula! Nande!” je zadihano vzkliknil dr. Brskač in se nespretno zasukal nazaj na noge. “Ravno izvajam izjemno pomemben eksperiment! Poskušam izumiti nov način branja, saj menim, da so črke od spodaj navzgor veliko bolj prijazne do možganov! A to lahko počaka, vidim, da imata vprašanje. Kaj se dogaja?”
Nande mu je hitro opisal prizor z gozdne jase – obupanega Pripovedovalca, premokre veje in otroke, ki čakajo na juho.
Dr. Brskač je resno kimal in si popravil očala. “Ah, seveda! Zaplet s kresilom! Pripovedovalec želi prižgati ogenj, a uporablja povsem napačno metodo. Počakajta, da poiščem pravo knjigo.”
Z enim klikom je v svojem arhivu odprl starodavno knjigo z izjemno zanimivim naslovom: O varnih iskrah, pravljičnih plamenih in umetnosti kurjenja brez žuljev. Hitro je preletel vrstice in zmagoslavno dvignil kazalec.
“Tukaj je!” je vzkliknil dr. Brskač. “Vlažne veje ne bodo zagorele, udarjanje navadnih kamnov pa lahko polomi prste. Za pravo, varno iskro in strokovno pomoč morata storiti naslednje: vrnita se na jaso, vsi skupaj se primite za roke – da, tudi Pripovedovalec se mora držati – in glasno zrecitirajte izštevanko, tisto o Marku, saj jo poznata.”
Ula in Nande sta pokimala, se zahvalila dr. Brskaču in stekla nazaj skozi prehod.
Znova sta se znašla na gozdni jasi. Pripovedovalec je še vedno žalostno opazoval vlažne veje. Ula je pogumno stopila zraven: “Ne skrbite, midva vam bova pomagala. Primimo se za roke!”
Vsi skupaj – Ula, Nande, Pripovedovalec in otroci – so sklenili krog. Z jasnimi, glasnimi glasovi so začeli recitirati izštevanko:
Marko padel je na nos,
hitro po rešilni voz.
En, dve, tri,
po rešilni voz greš ti.
Komaj so izrekli zadnjo besedo, se je izza mogočne smreke zaslišal glasen PUFF in narahlo je zadišalo po dimu. Ko se je meglica razblinila, je sredi jase stal moški v popolni, svetleči se gasilski opremi – s težko čelado na glavi, velikimi škornji in svetlobnimi trakovi na zaščitni jakni.
Gasilec se je začudeno ozrl okoli sebe, si popravil težki pas in se popraskal po čeladi. “Sveti Florjan in vsi gasilski zaščitniki!” je začudeno vzkliknil. “Pa kje sem se jaz to znašel? Še sekundo nazaj sem v gasilskem domu preverjal pritisk v ceveh! Kako sem prišel v ta gozd? Ampak no… saj veste, gasilci smo vedno na preži in pripravljeni pomagati v vsaki stiski! Pa naj gre za velik požar, poplavljeno klet ali pa za tisto ponedeljkovo kuro, ki je padla v globok kanal in smo jo morali reševati z zložljivo mrežo za metulje!”
Vsi na jasi so se veselo zasmejali, gasilec pa je postal resnejši, ko je videl kupe suhega listja in mokrih vej. “Čakajte, čakajte! Ogenj v naravi? Brez ustrezne priprave? No, potem moramo takoj narediti stvar varno!”
Gasilec je iz žepa potegnil majhen, zanesljiv vžigalnik, a preden ga je uporabil, je odločno rekel: “Preden prižgemo, veljajo stroga pravila! Prvič: kurišče moramo vedno očistiti suhega listja in vejevja. Drugič: okoli ognja moramo položiti krog iz velikih, močnih kamnov, ki preprečijo, da bi se žerjavica skotalila v travo. In tretjič: poleg ognja mora biti vedno vedro z vodo ali posoda s peskom! Tudi v pravljicah moramo spoštovati naravo in ogenj.”
Otroci so z veseljem priskočili na pomoč. Zbrali so velike kamne in okoli kurišča naredili trden varovalni obroč. Gasilec je nato iz svojega žepa potegnil nekaj suhih trsk, z vžigalnikom varno prižgal majhen ogenj in stopil korak nazaj.
Plamenček je veselo zaplapolal, ogrel zrak in obsijal nasmejane obraze. Pripovedovalec se je hvaležno priklonil, prisedel k ognju in pravljica se je končno lahko nadaljevala.
“Hvala vam, gospod gasilec!” sta vzkliknila Ula in Nande.
“Ni za kaj, mladina! Pravilno pripravljen ogenj reši vsako pravljico – in obvaruje gozd!” se je nasmejal gasilec, pomahal v slovo in odkorakal nazaj med drevesa.
Ula in Nande sta vedela, da je njuno delo opravljeno, zato sta se potihoma poslovila in se vrnila skozi prehod nazaj v svoj svet.
Ko sta spet hodila po poti proti domu, je v njunih mislih še vedno svetila podoba varnega ognja.
“Nande, veš kaj?” je rekla Ula in zamišljeno opazovala krošnje. “Tale najina pustolovščina me je res pripravila do razmišljanja. V šoli smo se učili teorijo o nevarnosti ognja, ampak v praksi vidiš, kako pomembno je, da poznamo zaščitne ukrepe in delo gasilcev.”
“Res je,” je kimal Nande. “Gasilci niso tam le zato, da gasijo, ko je že hudo, ampak nas učijo, kako nesrečo sploh preprečiti. To je res plemenit in odgovoren poklic.”
“Zato pa moramo takšna pravila ohranjati in spoštovati njihovo delo,” je sklenila Ula, ko sta stopila pred domači prag. “Morda pa lahko pri naslednji uri naravoslovja sošolcem razloživa prav to – kako se pravilno obda kurišče s kamni in kako pomembno je biti previden!”
“Odlična ideja!” se je nasmejal Nande. “Ampak najprej naju jutri čaka ponavljanje za kontrolno nalogo!”
Zadovoljna, polna novih spoznanj in z lepim občutkom v srcu, da sta rešila še eno pravljično stisko, sta stopila v toplo hišo, medtem ko je nad gozdom prijetno sijalo popoldansko sonce.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.