Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
DRRRIIN! DRRRIIN!
Zjutraj je v babičini dnevni sobi glasno zazvonil telefon.
dr. Brihta – doktorica in profesorica za nesmiselne malenkosti in zapletene reči, nadomešča babi, ki se sprošča na zasluženih počitnicah.
Dr. Brihta si je z eno roko popravila očala, z drugo pa pomešala vroč čaj in dvignila slušalko: “Dobro jutro, tukaj B&B agencija! Pri telefonu dr. Brihta. Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Mojca tukaj. Mene pa zanima nekaj zelo čudnega. Na Kočevskem sem naletela na zemljepisno ime Mokri potok. In zapisano je dvakrat. Enkrat je Potok napisan z veliko začetnico in drugič z malo. Ali lahko razložite, zakaj je tako? So se morda zmotili?”
Dr. Brihta se je nasmehnila: “Mokri potok, pravite, Mojca. Mislim, da se niso zmotili! Kot doktorica za zapletene reči vam lahko povem, da je velika ali mala začetnica prav poseben oreh. Takoj bom poklicala dr. Brskača, da nama razloži, kaj je posebnega pri tem. Halo, dr. Brskač, si na zvezi?”
Iz zvočnika se je oglasil vesel glas dr. Brskača: “Seveda, dr. Brihta! Odlično vprašanje ima gospa Mojca! Nihče se ni zmotil! Tole je pravi pravcati jezikovni oreh, ki pa ga je zelo zabavno razvozlati. Poglejmo najprej v naravo! Mokri potok – napisan z malo začetnico pri besedi ‘potok’ – je čisto pravi vodni tok! Pravi potoček s kristalno čisto vodo, ki si utira pot po neokrnjeni naravi na Kočevskem. In ker je ‘potok’ tukaj le navadno poimenovanje za vodo, ga po naših pravilih zapišemo z malo začetnico. Pove nam le to, kaj ta voda je – navaden potok, tako kot rečemo zelena trava ali visok hrib. Na zemljevidu pa je to ime zapisano z modro barvo in s poševnimi črkami!”
»Kaj pa tisti drugi, z veliko začetnico?” je vprašala dr. Brihta.
Dr. Brskač je z navdušenjem nadaljeval: “Eee, tu pa pride do čarovnije! Mokri Potok z veliko začetnico pri besedi ‘Potok’ pa sploh ni več voda! Na zemljevidu je zapisano s črno barvo, saj je to ime prave, pravcate vasi na Kočevskem! Ena sama velika ali mala črka popolnoma spremeni pomen – enkrat stojimo na suhem sredi vasi, drugič pa smo mokri do kolen v potoku!”
»Aha!” se je zasmejala Mojca na drugi strani linije. “Torej v Mokrem Potoku živijo ljudje, v Mokrem potoku pa ribe? Ampak zakaj pa sploh Mokri potok? Saj voda ne more biti suha, ali pač?”
Dr. Brihta se je nasmehnila in odgovorila: ” Tega vprašanja pa sem prav vesela, saj sodi v moje strokovno področje: Veliko razlogov je lahko, zakaj je potok dobil tako značilno ime. Morda zato, ker je bil vedno poln vode! Vsi potoki imajo vodo, ampak ta je bil morda tisti, ki je stalno poplavljal. Mnogi potoki na Dolenjskem in Kočevskem poleti, ko je vroče, popolnoma presahnejo in postanejo ‘suhi potoki’. Tale naš junak pa je bil tako trmast, da je vodo obdržal tudi med največjo sušo! Lahko pa da je ob deževju tako močno poplavljal in namakal okoliške travnike, da so si vaščani zmočili škornje in rekli: ‘Eee, tole je pa res ta pravi MOKRI potok!’ In tako je to ime ostalo za naslednjih nekaj sto let.”
»Zanimiv tale potok,” je pripomnila Mojca. “Kaj pa vas, ki ima enako ime kot potok?”
Dr. Brihta je pojasnila še to zanimivost: “Mokri Potok je bila včasih stara kočevska vasica, ki pa je bila dolgo povsem prazna in porušena. Pred nekaj več kot desetimi leti pa so se podobno misleči ljudje odločili, da ji povrnejo življenje. Ustvarili so pravo eko vas! To pomeni, da so popolnoma neodvisni od zunanjega sveta – sami si proizvajajo svojo elektriko s sončnimi celicami, uporabljajo prefiltrirano deževnico in vodo iz izvirov ter si sami pridelujejo hrano.”
»Kako pa so zgradili hiše, če je bilo vse porušeno?” je radovedno vprašala Mojca.
»Dr. Brskač, si morda ti kaj zasledil o tem?«
Dr. Brskač je nadaljeval z razlago: “Nekaj pa se res spominjam. Gradili so izključno z naravnimi materiali – z lesom, izolirali so s konopljo in ometali z ilovico. Odločili so se za takšno življenje, ker so si želeli ubežati mestnemu hrupu in živeti bolj sproščeno ter povezano z naravo. Danes tam družine živijo sredi divjega gozda, koder opazijo medvedje stopinje in ponoči slišijo tuljenje volkov, a z živalmi odlično soobstajajo. Imajo svoje kmetije s kokošmi in kozami, enkrat na teden pa imajo skupno kosilo. Vas je razdeljena na del, kje živijo prebivalci, in na del, kamor ljudje od drugod prihajajo na oddih, meditacije ali ustvarjalne delavnice.”
»Ooo, kako čudovito!” je navdušeno rekla Mojca. “Torej to ni le pravopisna posebnost, ampak prava mala oaza miru sredi kočevskih gozdov! In mala ali velika črka nam pove, ali govorimo o tej čudoviti samozadostni skupnosti ali pa o tistem čistem potočku, ob katerem stoji. Najlepša hvala obema in lep pozdrav!”
»Z veseljem!” je odgovorila dr. Brihta.
Dr. Brskač se je še zadnjič oglasil: “Tako, pravopisna in ekološka uganka je rešena! Pozdravi Babi, ko jo slišiš, dr. Brihta! Zdaj pa grem naprej po svojih računalniških poteh. Se slišimo naslednjič!”
Na zaslonu je dr. Brskač še enkrat pomahal in prekinil povezavo.
Dr. Brihta se je nasmehnila, odložila telefon in naredila požirek vročega čaja. Kako lepo je nadomeščati Babi v tej agenciji in odkrivati kraje, ki skrbijo za naravo ter imajo tako bogate zgodbe! Le kaj bo prinesel naslednji klic?
Ni čakala dolgo.
DRRRIIN! DRRRIIN!
»Dobro jutro, tukaj B&B agencija, dr. Brihta pri telefonu! Katero ime vas zanima danes?”
“Pozdravljeni, Katja tukaj, bi mi lahko …”
Le kaj je želela slišati Katja? Prisluhnite v naslednji zgodbi!
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, B&B agencija pa bo ustvarila nove zgodbice.