Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
V našem jeziku živijo majhni škratki, ki radi skrivajo pomen za vogalom besed. Ko jih ujameš skupaj, nastane frazem — besedna zveza, ki pomeni nekaj čisto drugega, kot bi si človek mislil. Danes bomo enega takih škratkov ujeli za kapo in ga vprašali, od kod je prišel in kaj nam želi povedati.
Pozno petkovo popoldne je v stanovanje prineslo tisti značilni vonj po koncu tedna. V kuhinji je dišalo po sveže skuhani kavi. Mama in oče sta sedela za masivno leseno mizo, utrujena od dolgega tedna, a hvaležna za skupne trenutke. Nekaj korakov stran, na preprogi sredi dnevne sobe, se je osemletni Jure poglobljeno igral s svojimi najljubšimi kockami. Tokrat je gradil nekaj posebnega – vesoljsko postajo z zapletenimi prehodi in satelitskimi krožniki. Čeprav je bil popolnoma osredotočen na spajanje plastičnih delov, so njegova ušesa nezavedno lovila zvoke pogovora odraslih.
Oče je z obema rokama objel skodelico kave, globoko vzdihnil in pogledal mamo z izrazom neizmerne izčrpanosti. »Ne moreš si predstavljati, kakšen dan je za mano,« je potožil z nizkim, utrujenim glasom. »Popolnoma sem izpraznjen.«
Mama ga je sočutno pogledala in ga spodbudila, naj pove, kaj se je zgodilo. Oče, arhitekt, je začel razlagati o težavi pri novem projektu. Riše namreč načrt za veliko sodobno hišo.
»Zataknilo se je pri garaži in stopnicah,« je razlagal oče in z žlico mešal kavo. »Naročnik si je zamislil ogromno garažo za tri avtomobile, hkrati pa hoče imeti ravno nad njo široke stopnice, ki vodijo v prvo nadstropje. Ves dan sem sedel pred računalnikom in poskušal zarisati te stopnice. Vsakič, ko sem jih zarisal, so bile tako nizke, da bi se človek z glavo udaril v strop, ali pa so bile tako strme, da bi z njih padel. Sedem ur sem popravljal eno in isto črto na zaslonu, jo brisal in risal znova, pa se ni izšlo. Počutil sem se, kot da cel dan nosim vodo v rešetu. Popolnoma brez uspeha. Vse delo je šlo v nič, nobenega rezultata. Ampak jutri moram nadaljevati, načrt mora biti narejen.«
Jure se je ob besedah »nosim vodo v rešetu« zamislil. Roka s kocko, ki jo je ravno želel pritrditi na vesoljsko postajo, je obstala v zraku. Glavo je obrnil proti jedilni mizi in nato je njegov pogled zdrsel malo višje, naravnost proti steni ob kuhinjskem pultu. Tam, med sodobnimi bleščečimi aparati, je visel prav poseben predmet – staro, leseno rešeto.
To rešeto je bila družinska dediščina iz babičine stare kmečke hiše, ko je ta zapustila svoj dom. Bilo je okroglo, zamolklo rumeno, ročno izdelano iz upognjenega lesa, na dnu pa je imelo napeto gosto mrežo iz tankih žic. Mama ga je ponosno obesila na steno kot spomin na pretekle čase in kmečko tradicijo. Juretu sta oče in mama večkrat razlagala, kako pomembno je spoštovati dediščino in stvari, ki so jih ljudje nekoč izdelovali z lastnimi rokami. Rešeto je babi včasih uporabljala za sejanje moke, da so bili kruh in potice bolj rahli, ali pa za čiščenje zrnja.
A zdaj si je Jure v glavi naslikal popolnoma drugačen prizor. Predstavljal si je svojega očeta – odraslega, resnega arhitekta v srajci – kako stoji v kuhinji ob lijaku. Odpre pipo, sname tisto leseno rešeto s stene in vanj natoči vodo. Voda seveda z močnim šumom brizga skozi tisoče majhnih luknjic v lijak, oče pa kljub temu, da vode ni v rešetu poskuša hitro steči skozi hodnik do svoje pisalne mize, da bi to vodo nekam zlil. Jure se je v mislih skoraj nasmehnil: saj to vendar ne gre! Samo parket je bil pokapljan, rešeto pa prazno.
Nato si je zamislil še drugi poskus: oče najprej zapre odtok v lijaku, ga napolni z vodo do roba, nato pa z rešetom kot z veliko zajemalko zajame vodo in spet poskuša teči proti mizi. Rezultat v Juretovi glavi je bil enak – luža na hodniku, na cilju pa niti ena sama kapljica. Jure je resno razmišljal, kako je lahko njegov pametni oče počel nekaj tako nenavadnega in zakaj se ni spomnil preproste rešitve.
Jure je vstal s preproge, stopil do mize in očeta pogledal z velikimi, zaskrbljenimi očmi.
»Oče? Zakaj pa nisi uporabil polivinil vrečke?« ga je povsem resno vprašal.
Oče je začudeno pomežiknil, mama pa je odložila skodelico kave. »Kakšne polivinil vrečke? Za kaj bi jo pa potreboval?« je bil zmeden oče.
»Ja, za rešeto!« je Jure pokazal s prstom na steno. »Če bi v rešeto vtaknil navadno plastično vrečko, ti voda ne bi sproti utekla skozi luknjice. In bi jo lahko brez težav prinesel do pisalne mize!«
V kuhinji je za sekundo zavladala tišina, nato pa sta se oče in mama glasno in od srca nasmejala. Jure je užaljeno prekrižal roke na prsih, saj ni razumel, kaj je tu smešnega. Oče ga je nežno potegnil k sebi in ga posadil na koleno.
»O, Jure, oprosti,« je rekel oče in si obrisal solzo smeha. »Ti si me razumel dobesedno, kajne? Misliš, da sem res lovil vodo v tole babičino rešeto?«
Jure je pokimal.
»Ne, sinko. ‘Nositi vodo v rešetu’ je star frazem,« je začel razlagati oče. »To pomeni, da opravljaš delo, ki je popolnoma nesmiselno, nekoristno in nima nobenega učinka ali rezultata. Pomeni, da zaman tratiš čas in se trudiš z nečim, kar sploh ne deluje – tako kot ne bi delovalo prenašanje vode v luknjičasti posodi. Moje delo z računalniškim programom je bilo danes takšno: ves dan sem se trudil, rezultat pa je bil na koncu enak ničli.«
Jure je nekaj trenutkov tiho premišljeval o očetovih besedah. Pogledal je svoje kocke na tleh in nenadoma se mu je posvetilo. Spomnil se je dogodka izpred nekaj dni.
»Aha! Potem sem pa jaz prejšnji teden tudi nosil vodo v rešetu!« je vzkliknil Jure.
»Res? Kako pa?« ga je vprašala mama.
»Z Jonom sva zunaj popravljala mojo staro plastično pištolo na vodo, ki je počila na ročaju,« je vneto razlagal Jure. »Vsakič, ko sva vanjo nalila vodo, je na dnu kapljalo ven. Jaz sem luknjo poskušal zamašiti z navadnim šolskim lepilom v tubi. Celo uro sem stiskal lepilo, ga sušil s pihanjem, Jon pa je vlival vodo – in vsakič je znova steklo ven. Zapravil sem celo tubo lepila, učinka pa ni bilo nobenega! Lepilo se je v vodi takoj stopilo.«
»In kako si potem rešil to svojo ‘vodo v rešetu’?« ga je z nasmehom podražil oče.
»Odmislil sem lepilo in šel v garažo po tisti debeli, močni izolirni trak, ki ga uporabljaš ti. Trikrat sem ovil okoli ročaja in pištola je bila spet kot nova! Niti kapljice ni bilo več.«
Oče je Jureta potrepljal po ramenu. »No, vidiš. Namesto nesmiselnega truda si našel pravo rešitev. In veš kaj? Tvoja ideja z vrečko sploh ni bila slaba. Ti si hotel spremeniti orodje, da bi delovalo. Tudi jaz moram jutri zamenjati pristop do tistih stopnic, pa bom problem rešil enako hitro kot ti svojo pištolo.«
Jure je zadovoljno kimal, se spustil z očetovih kolen in se vrnil k svojim kockam. Frazem mu je bil zdaj popolnoma jasen – ko naslednjič nekaj ne bo delovalo, ne bo več brezglavo vztrajal, ampak bo raje takoj poiskal ustrezno rešitev.
Tvoj namig za novo zgodbo: predlagaj zanimiv frazem, pa bomo iz njega spletli zgodbico.