Včasih se pravljice zataknejo in potrebujejo pomoč. Kako se je vse skupaj začelo, lahko prebereš v prvi zgodbici ✨Ko se utrne prva iskrica.
Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ula in Nande sta se vračala iz šole. “Nande, ti povem, danes je bil pa najboljši dan v šoli!” je navdušeno poskočila Ula. “Si videl tiste majhne, rumene piščančke, kako so čivkali v košari? Kako so bili puhasti!«
“Ja, čisto mehki! Kot male rumene žogice,” se je nasmejal Nande. “Meni pa so bile najbolj všeč račke. Kako so smešno racale za mamo raco in tisto njihovo ‘kvak-kvak’, ko sem jih božal!«
“Ampak najboljša je bila pa tista mala kozica!” je vzkliknila Ula. “Si videl, kako je poskakovala po leseni klopi in navihano meketala? ‘Mee-ee-ee!’ Kot da bi se nam smejala! Ko sem jo pobožala po hrbtu, se je pa hotela z glavo zaletavati v moj nahrbtnik, kot da bi se hotela igrati!«
“Res je bila zabavna,” je kimal Nande in poskušal posnemati njeno poskakovanje. “Če bi jo lahko, bi jo kar odnesel domov na vrt!«
Ravno ko sta korakala mimo gozda, se je med krošnjami nenadoma močno zabliskalo. Svetloba je bila topla, zlato-modra iskra. Ula in Nande sta se spogledala in takoj stekla naravnost proti izvoru svetlobe, saj sta vedela, da se je v pravljičnem arhivu spet nekaj zataknilo.
Ko sta razmaknila vejevje, sta se znašla pod hribom, v njegovem pobočju so bila odprta velika lesena vrata. Tam je vladala prava zmešnjava. Pred vrati je stal zaskrbljen, s sajami pokrit kovač in skupina nenavadnih vilinskih bitij. Ni šlo za običajne pravljične vile; to so bili majhne vile in vilenjaki, nekateri z drobnimi, prosojnimi perutnicami, oblečeni v razcapana oblačila iz posušene trave in mahu. Vsi po vrsti so se hudo jezili na kovača.
“Pa kako si lahko bil tako neroden!” je kričala ena od razcapanih vil. “Nož si izpustil naravnost v tiste pekoče koprive ob vratih! Brez noža v podboju se bodo vrata lahko zaprla in pravljica se ne more nadaljevati!«
Kovač pa je le obupano zmajeval z glavo in kazal svoje roke: “Saj sem ga poskušal poiskati, pa poglejte moje dlani! Polne mehurjev od teh kopriv! Ne bom več iskal, pa če se svet podre!«
Nande je vprašal: “Kaj je pravzaprav narobe? Vam lahko kako pomagava?”
Vsi vprek so začeli razlagati, da je nož padel med koprive, da ima kovač že čisto opečene roke in da se pravljica ne more nadaljevati, dokler noža ne najdejo. Otroka sta se spogledala. “K Brskaču morava,” je rekla Ula in zagotovila zbranim: “Ne skrbite, midva bova našla rešitev! Takoj se vrneva!«
Dvojčka sta se zasukala, stekla nazaj skozi prehod in v nekaj minutah že sedela pred računalnikom ter priklicala dr. Brskača.
Brskač je bil tokrat videti izjemno sproščen. Udobno je sedel v svojem naslanjaču, na nosu je imel očala, v rokah pa je držal svinčnik in risal zapleten labirint. “O, Ula, Nande! Ravno prav. Sem že skoraj gotov. Kaj bo dobrega?«
Nande mu je pojasnil težavo z nerodnim kovačem, opečeni rokami in nožem v koprivah pred vhodom v hrib.
Dr. Brskač se je zamislil, vstal in s police za sabo potegnil debelo, temno zeleno knjigo z naslovom Botanika za pravljične nerode ali kako ukrotiti koprive. Prelistal jo je in na strani 703 zmagoslavno pokazal s prstom. “Aha! To je stara škotska pravljica o kovaču in vilah! Poslušajta, v knjigi piše, da morajo vsi pred vrati stopiti v krog in na glas povedati čarobno izštevanko. To bo priklicalo rešitev. Zapomnita si jo!«
Ula in Nande sta si zapomnila izštevanko, se zahvalila Brskaču in pohitela nazaj k hribu. Kovača in razcapana vilinska bitja sta takoj postavila v krog. Vsi so se prijeli za roke in z jasnim glasom povedali izštevanko.
“Mi se z vlakom peljemo,
dobro voljo meljemo,
ko pa se ustavi vlak,
hitro se prešteje vsak.
1, 2, 3, vlak si ti.”
Komaj so izrekli zadnjo besedo, se je izza bližnje skale zaslišalo glasno in veselo meketanje. Na prizorišče je priskakljala natanko tista razposajena kozica, ki sta jo otroka prej božala na kmetiji!
Kozica se je ustavila, jih pogledala in navihano vprašala: “Meee! Kaj pa vi vsi tako zaskrbljeno gledate? Hitro povejte, kaj bi radi, ker sem bila ravnokar na letnem srečanju vaških koz in se mi hudo mudi nazaj! Če me ne bo, mi bodo druge koze pojedle vse najboljše bilke!«
Ko so ji pojasnili, da je nož padel v koprive in da si ga nihče ne upa pobrati, se je kozica ponorčevala iz občutljivih ljudi in vil: “Meee! Kaj res? Zaradi malo pekočih lističev takšen preplah? Kako ste ljudje nežni! Saj so koprive nekaj najboljšega. No ja, vsaj za nas, koze!«
Vsa vesela se je zapodila naravnost v grm kopriv. Z velikim užitkom je začela hrustati steblo za steblom. Ni porabila veliko časa, da je posmukala koprive do tal. Na goli zemlji se je prikazal izgubljeni nož.
Kovač ga je z olajšanjem pobral in ga zabodel v podboj na vratih. Vsi so si oddahnili in pravljica se je lahko nadaljevala. Ula in Nande sta se poslovila in odšla proti domu.
Ko sta korakala po gozdni poti, sta premišljevala o tem, kar sta pravkar doživela.
“Ula, veš kaj?” je rekel Nande. “Kdo bi si mislil, da bo tista majhna kozica z tako lahkoto pojedla nekaj, kar je kovaču tako hudo opeklo roke.«
“Res je,” se je nasmejala Ula. “Ampak koze so res nekaj posebnega. Na kmetiji so nam povedali, da imajo koze na zgornji čeljusti namesto zgornjih zob le zelo trdo, usnjato oblogo. Poleg tega imajo zelo hrapav jezik in popolnoma drugačen želodec, zato lahko brez težav jedo pekoče koprive, trnje in celo suho vejevje!«
“Pa še nekaj sem opazil,” je dodal Nande. “Si videla njene oči? Koze imajo pravokotne zenice, kar jim omogoča, da vidijo skoraj vse okoli sebe, ne da bi veliko premikale glavo.«
“Tako je,” je kimala Ula. “Vsaka žival ima svoje posebne supermoči. In tista naša kozica je z njimi danes celo rešila pravljico!«
Zadovoljna sta stopila skozi domača vrata, pripravljena na vse prihodnje dogodivščine.
Kateri pravljici iz Babi bere pravljice se lahko zatakne in kaj? Predlagaj, dr. Brskač, Ula in Nade pa bodo zaplet razpletli.