Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
DRRRIIN! DRRRIIN!
Zjutraj je v dnevni sobi B&B agencije glasno zazvonil telefon. Dr. Brihta – doktorica in profesorica za nesmiselne malenkosti in zapletene reči, ki nadomešča babi, dokler je ta na zasluženih počitnicah – si je z eno roko popravila očala, z drugo pa pomešala vroč čaj in dvignila slušalko:
»Dobro jutro, tukaj B&B agencija! Pri telefonu dr. Brihta. Katero ime vas zanima danes?«
»Pozdravljeni, Katja tukaj! Včeraj smo se potepali ob reki Iški in opazili en hrib z zelo nenavadnim imenom: Pajkov grič. Ali mi lahko poveste, kako je nastalo to ime? Je s tem hribom povezana kakšna zanimiva zgodbica?«
Dr. Brihta se je nasmehnila: »Pajkov grič, praviš, Katja! O, za tem imenom se skriva res čudovita in neizmerno napeta stara zgodba. Takoj bova na zvezo poklicali dr. Brskača, da jo skupaj razvozlamo. Z dr. Brskačem sva uigran tim, le da jaz raziskujem iz udobne dnevne sobe, on pa se javlja s terena! Halo, dr. Brskač, si z nama?«
Iz zvočnika se je oglasil igriv glas dr. Brskača: »Seveda, dr. Brihta, tukaj sem! Pozdravljena, Katja! O, Pajkov grič je prav poseben kotiček, mimo katerega vodi celo znana Evropska pešpot E-6. A najlepša o tem griču je stara legenda o majhnem, a izjemno pogumnem pajku, ki je tam živel pred mnogimi, mnogimi leti!«
»O, majhen pajek?« je radovedno vprašala Katja. »Jaz sem si predstavljala kakšnega velikega, strašnega orjaka!«
Dr. Brihta se je zasmejala: »Kje pa! Čeprav so si ljudje v bližnji vasi mislili enako kot ti! Ko so slišali za pajka na hribu, so se ga bali. A naš junak – rekli so mu Pajko – sploh ni bil strašen. Bil je le mladi pajkec, ki se je šele učil pletenja.«
»In povem ti, na začetku mu res ni šlo najbolje!« je nadaljeval dr. Brskač. »Njegove mreže so bile vedno čudno narobe obrnjene, včasih je pletel krog namesto mreže, ali pa mu jo je prvi lahen vetrič odnesel med krošnje. Kajti kljub temu, da je imel osem oči, ni videl prav dobro.«
»In kako je potem ta neizkušeni pajkec postal legenda?« je vprašala Katja.
Dr. Brihta je prevzela pripoved: »Nekoč se je nad tiste kraje zgrnila strašna nevihta. Divji veter je lomil veje, temni oblaki so zakrili nebo in neizprosno deževje je grozilo, da bo vaščanom pod hribom popolnoma poplavilo in uničilo njihove domove. Prestrašeni ljudje so morali zbežati višje na hrib in poiskati zavetje v gozdu. Stiskali so se pod drevesi in trepetali ob majhnem ognju.«
»Ubogi ljudje!« je zavzdihnila Katja. »In Pajko jih je opazil?«
Dr. Brskač je pokimal: »Videla jih je vsa pajkova družina, a le mali Pajko je začutil njihovo hudo stisko. Vedel pa je nekaj: navadna mreža ne bi zadržala tega podivjanega vetra! Da bi moral splesti mrežo, ki bi bila dovolj močna, da bi zaščitila ljudi. Zato bi morala biti narejena iz čarobnih sestavin.«
»In Pajko se je brez oklevanja odpravil na pravi pravljični lov!« je dopolnila dr. Brihta. »Najprej se je sprehodil do najvišje smreke in ujel čisto prvo, najtežjo kapljo nevihtnega dežja. Nato je počakal na strašno bliskanje in v hrapave tačke ujel kanček modre svetlobe pravcatih bliskov. Na koncu pa je v vetru ujel še divji sunek nevihtne sape!«
»Ko je imel vse tri močne sestavine zmešane v svoji posebni nitki, je plezal od debla do debla in mrzlično poskakoval z veje na vejo,« je z napetim glasom nadaljeval dr. Brskač.
»Pa mu je uspelo splesti mrežo, čeprav mu prej nikoli ni šlo?« je vprašala Katja.
Dr. Brihta se je toplo nasmehnila: »Je! Ker je pletel z dobrimi nameni! Medtem ko je hitel, si je za ritem in pogum glasno mrmral izštevanko:
Veter, mraz in mrzla toča,
jutri pravijo bo moča,
sonce posijalo bo,
tebe odpihalo bo.«
»In poglej čudo!« je vzkliknil dr. Brskač. »Med debli se je razpela mogočna, bleščeča, a skoraj nevidna zaščitna mreža! Ko je divji veter hrumel čez hrib, se je ob tej čarobni mreži le mehko odbil in zdrsel mimo. Pod Pajkovo mrežo pa je zavladal popoln mir in postalo je prijetno toplo!«
»Kako čudovito! Vaščani so bili torej na varnem!« je bila navdušena Katja.
Dr. Brskač je dodal: »Ja, res! Ko se je zdanilo in je nevihta minila, so vaščani opazili, kako se v jutranjem soncu na krošnjah narahlo blešči čudovita srebrna mrežica, na njenem robu pa visi mali, utrujeni Pajko. Takrat so se ljudje sramovali svojega prejšnjega strahu.«
Dr. Brihta je kimaje zaključila nauk: »Spoznali so, kako narobe je bilo, da so o pajku sodili le po njegovih osmih očeh in zunanjem videzu. Spoznali so, da pod njegovim drobnim obličjem utripa plemenito in pogumno srce! Hvaležni vaščani so zato tisti poimenovali Pajkov grič. In od tistega dne naprej tam nihče več ne preganja pajkov.«
»Pravijo celo,« je še šepetaje dodal dr. Brskač, »da vsak pohodnik, ki se danes sprehaja po tistih gozdovih, še vedno začuti prav poseben mir – kot da nad njim še vedno bdi nevidna mreža malega Pajka.«
»Ooo, to pa je bila res čudovita pripoved!« je bila ganjena Katja. »Zdaj bom na tisti hrib gledala s spoštovanjem. Hvala vama za to čarobno zgodbo!«
Dr. Brskač se je na zaslonu prijazno poslovi: »Tako je! Zdaj pa odšvignem naprej raziskovat stare pravljice. Se slišimo ob naslednjem klicu!«
Dr. Brihta se je nasmehnila, popravila očala in naredila požirek čaja. Kako lepo je, da imamo v naši deželi kraje, ki nosijo tako plemenite zgodbe o pogumu, dobroti in premagovanju predsodkov. Mali Pajko je sicer imel osem oči in z njimi ni dobro videl, je pa videl tisto najpomembnejše – s svojim velikim srčkom je prvi začutil stisko drugih.
Le kaj bo prinesel naslednji klic?
Ni čakala dolgo.
DRRRIIN! DRRRIIN!
»Dobro jutro, tukaj B&B agencija, dr. Brihta pri telefonu. Katero ime vas zanima danes?«
Kaj je zanimalo naslednjega klicatelja? Prisluhnite v naslednji zgodbi!
Poznaš zanimivo krajinsko ime? Zapiši ga v komentar, B&B agencija pa bo ustvarila nove zgodbice.