Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ogenj je bil vedno čaroben. Greje nas, sveti v temi, kuha hrano. Ampak ogenj je tudi nevaren – uniči vse, česar se dotakne. V davnih časih so ljudje ognju pripovedovali zgodbe, mu peli pesmi, ga častili kot svetega. In včasih je ogenj zapustil sled, saj nanj spominjajo imena, kot sta na primer imeni zaselka Požgani grič in potoka Požarnica. To so kraji, kjer je ogenj pustil svoj pečat, kraji, ki v svojem imenu nosijo spomin na plamen, dim in pepel.
Luka in Maja sta našla tak kraj. 946 metrov visok hrib Zažganovec, ki je v bližini Postojne. Zakaj je dobil tako ime? Kaj se je tam razgorelo? In ali je še danes mogoče najti sledove tistega ognja?
Zunaj je bil mrzel zimski dan. Sonce je sijalo, ampak bilo je tako hladno, da so se okna rosila. Luka in Maja sta sedela v dnevni sobi, v kaminu so gorela drva. Plameni so plesali in prasketali, toplota se je širila po prostoru.
“Lepo je gledati ogenj,” je rekel Luka in se primaknil h kaminu. “Brez njega bi zmrznil.”
“Tudi jaz,” je rekla Maja. “Ampak babica pravi, da mora vedno nekdo paziti nanj. Če se ogenj razširi, lahko požge celo hišo.”
Luka je pogledal v plamen.: “Zato so se že od nekdaj ljudje ognja bali. Bil je dober služabnik, ampak slab gospodar.”
Dolgčas jima je bilo. TV program je bil zanič, vse igre že igrane, knjige prebrane.
“Atlas?” je predlagal Luka.
“Atlas,” je prikimala Maja.
Prinesla je Atlas Slovenije in ga odprla na mizi. Stran za stranjo sta listala, dokler nista našla karte Postojne. In tam, na karti 163, v razdelku A1, sta našla ime, ki ju je takoj pritegnilo.
“Zažganovec!” sta vzkliknila hkrati.
“To mora biti o ognju,” je rekel Luka in pogledal proti kaminu.
“Zelo vroče,” je rekla Maja z nasmehom. “Morava odkriti zgodbo.”
In dolgčas je izginil kot dim.
“Jaz vem!” je vzkliknil Luka. “Na tem hribu je nekoč bilo gnezdo ognjenih zmajev!”
“Ognjenih zmajev?” je ponovila Maja.
“Ja! Pred davnimi časi, ko so še zmaji živeli v Sloveniji, je imel vsak zmaj svoj hrib. V dolini je živel zmaj Žarko – največji ognjeni zmaj v deželi. Bil je rdeč, iz nosnic mu je uhajal dim, iz ust pa plameni. Ko je dihal, so se drevesa vnemala in kamni talili.”
“To se sliši nevarno,” je rekla Maja.
“Bilo je! Ampak Žarko ni bil slab zmaj. Samo zelo vroč. Poskušal je biti prijazen, ampak česar se je dotaknil, se je zažgalo. Rože so se spremenile v pepel. Trava je pogorela. Drevesa so postala ognjeni stebri.”
“In kaj se je zgodilo?”
“Žarko je postal žalosten. “Vse, česar se dotaknem, uničim,” si je rekel. Odločil se je, da bo odšel na najvišji hrib, daleč od vasi in ljudi. Tam ne bo mogel nikomur škodovati. Odletel je na ta hrib in se ugnezdil. Ampak še vedno je oddajal tako vročino, da je zažgal vse, kar je bilo na hribu. Drevesa so gorela, trava je gorela, celo kamni so se vneli. “Poglej, Zažganovec – hrib, ki ga je zažgal zmaj.” so rekli ljudje in ime je ostalo.”
“In Žarko? Kje je zdaj?”
“Nekega dne je spoznal, da ne more živeti na Zemlji. Odletel je na sonce, kjer je tako vroče kot on sam. Tam živi še danes – zmaj, ki živi v soncu, saj se je potopil vanj.”
Maja je razmišljala: “Jaz imam drugačno zgodbo. Mislim, da je na tem hribu raslo čarobno drevo – drevo, ki je svetilo.”
“Drevo, ki je svetilo?” se je začudil Luka.
“Ja! Bilo je enkrat, pred zelo davnimi časi. Na tem hribu je raslo največje drevo v Sloveniji – tako visoko, da je segalo do oblakov. In to drevo ni bilo navadno. Bilo je Svetlobno drevo.”
“Svetlobno?”
“Da! Imelo je zlate liste in srebrno deblo. Ponoči je drevo svetilo tako močno, da so ljudje iz dolin mislili, da je na hribu ogenj. “Gori!” so kričali. “Hrib gori!” Ampak ni gorel. Samo svetil je.”
“In kaj se je zgodilo z njim?”
“Nekega dne je prišel zloben čarovnik. Drevesu je hotel ukrasti njegovo moč. Vzel je sekiro in začel sekati. Ampak ko je sekira zadela deblo, je drevo zagorelo. Čarovnik je zbežal, drevo pa je pogorelo do tal.”
“Uh, torej je bilo vse naokoli zažgano?” je pripomnil Luka.
“Ja,” je rekla Maja. “Ampak preden je pogorelo, je poslalo semena po vsej Sloveniji. In vsako seme je postalo mala lučka – kresnička. Zato so kresničke še danes majhne svetleče svetilke – spomin na Svetlobno drevo.”
“In hrib se imenuje Zažganovec?”
“Da. V spomin na drevo, ki je svetilo in potem zgorelo v plamenih.”
Vrata so se odprla in babica je vstopila, v rokah je imela majhno leseno škatlo in pokrit pladenj. Odložila je pladenj na mizo in sedla k Luki in Maji, ki sta še vedno listala po Atlasu.
“No, no,” je rekla. “Vidim, da spet raziskujeta.”
“Ja, babi, Zažganovec!” je povedala Maja. “Je res, da je tam gorel ogenj?”
“Zažganovec. To je še posebej zanimivo ime.”
“Res?” je vprašal Luka.
“Res,” je potrdila babica. “V Sloveniji imamo več zemljepisnih imen, ki so povezana z ognjem. Požgana Mlinarica, Zažganovec, Požarnica … Vsa ta imena nam povedo, da je tam nekoč gorel ogenj.”
Potem je odprla škatlo. V njej so bile slike – stare fotografije, porumenele od starosti. “Glejta,” je rekla in pokazala eno od njih. “To je bila moja babica, vajina praprababica. Stoji pred hišo, za hišo pa se kadi.”
“Dim?” je vprašal Luka.
“Ja. Nekoč, pred mnogimi leti, so ljudje kurili ogenj zunaj, na prostem, za kuhanje, za pranje perila, za ogrevanje vode. In včasih, ko je bilo suho, je ogenj prav lahko ušel izpod nadzora.”
Babica je vzela drugo fotografijo: “To je Zažganovec. Fotografija je stara skoraj osemdeset let. Poglej – vidita, kako so drevesa redkejša na vrhu? To je zato, ker je tam nekoč gorelo.”
“Resnični ogenj?” je vprašala Maja.
“Resnični,” je potrdila babica. “Leta 1952 je bila velika suša. Vročina je bila strašna, mesece ni deževalo. In nekega dne je nekdo – ne vemo kdo – pustil ogenj brez nadzora. Morda pastir, morda pohodnik. Ogenj se je razširil in požgal velik del hriba.”
“To je žalostno,” je rekel Luka.
“Seveda,” je rekla babica. “Ampak narava je močna. Že naslednje leto so začela rasti mlada drevesa, pognala je trava. Narava se vedno obnovi.”
Maja je pogledala na karto. “Babi, ali še obstajajo sledovi tistega ognja iz leta 1952?”
“Morda,” je rekla babica. “Morda, če greš na vrh in dobro pogledaš, lahko najdeš stara, ožgana drevesa. Narava ne pozabi. V kоrеninah, deblu in listih nosi spomine.”
Babica je odkrila pladenj. “Prinesla sem vam pečena jabolka s cimetom. Pečena – tako kot Zažganovec, pečen od sonca, od ognja, od življenja.”
“Pečena jabolka!” sta vzkliknila otroka.
“Jesti moramo vroča,” je rekla babica. “Kakor ogenj – greje nas dokler je vroč. Ko se ohladi, izgubi svojo moč in ni ga več.”
Segla sta po jabolkih in babica je dodala: “Vedita, ogenj je bil vedno svet za ljudi. Brez ognja ne bi preživeli. Ogenj je grel, svetil, kuhal, varoval. Zato so kraji, ki so povezani z ognjem, posebni. Nosijo spomin na moč, ki je spremenila človeštvo.”
“Torej je Zažganovec poseben?” je vprašal Luka.
“Zelo poseben,” je rekla babica. “Ne glede na to, ali ga je zažgal zmaj, meteorit ali pastir, ki je hotel preživeti – ta hrib nosi zgodbo o ognju. In ogenj je vedno posebna zgodba.”