Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Kaj če bi se danes podali na izlet na Kamrico?
V bližini Lisce, znanega pohodniškega cilja, se dviga vzpetina, ki jo marsikdo spregleda, a nosi svojo zgodbo. Prisluhnimo Luki in Maji, ko razmišljata o nastanku imena te vzpetine.
V dnevni sobi je potekala prava mala drama. Luka ni mogel najti druge nogavice, Maja je ni hotela iskati namesto njega, babica pa je prisegala, da je nogavica »pobegnila v boljši svet«.
Ko je Luka končno našel nogavico (Pod hladilnikom! Le kako je lahko zašla tja), sta se oba sesedla na kavč od smeha. Njihova oranžna mačka se je smukala okli njunih nog in se ni prav nič počutila krivo.
»Kako je pa prišla tja?« je vprašala Maja in božala Pufija.
»Nimam pojma,« je rekel Luka. »Ampak mislim, da bi moral kdo napisati knjigo o tem.«
»Ali pa atlas,« je rekla Maja, ki ga ni pozorno poslušala in je že razmišljala o nenavadnih imenih.
Luka je dvignil obrvi: »Atlas nogavic?«
»Ne, ne, na pravi atlas mislim. Tisti najin.«
In tako sta po jutranji nogavični katastrofi odprla Atlas Slovenije, ker je bil to edini predmet v stanovanju, ki se ni izgubljal.
Listala sta po knjigi in iskala zanimivo ime.
»Glej,« je zaklicala Maja, »tukaj, severno od Sevnice. Zraven Mirčevega hriba je Kamrica.«
Pokazala je s prstom na vzpetino v razdelku A2 na karti 133, Sevnica.
Luka je pokimal. »Res nenavadno ime. Že kamra je zelo majhna soba v kmečki hiši, ponavadi spalnica na podstrešju, kamrica pa … le kako majhna mora biti taka spalnica.«
»Saj je vseeno«, je vzkliknila Maja. Jaz sem prva, si že sestavljam zgodbico. Na tem hribu je imela velikanka svojo spalnico!«
»Velikanka?« je vprašal Luka. »Velikanka bi vendar potrebovala ogromno spalnico!«
»Prav zato je zgodba smešna,« je rekla Maja. »Velikanka Marta je bila najvišja velikanka v Sloveniji – visoka trideset metrov! Ampak imela je skrivnost – rada je spala v majhnih prostorih. Velike sobe so se ji zdele preveč prepišne, preveč odprte. Varneje se je počutila v majhnih, tesnih prostorih.«
»Torej si je zgradila majhno spalnico?«
»Točno! Poiskala je še kar visok hrib, čez 800 m. Na pobočju je izdolbla majhno votlino – komaj dovolj veliko, da se je lahko zvila vanjo. Za velikanko je bila to resnična kamrica – drobcena spalnica. Ampak Marta je tam spala najbolje. Zvila se je kot mačka in spala kot dojenček.«
Luka je podvomil. »No ja, jaz ne morem spati ves zvit.«
Maja pa je nadaljevala: »Ona pa. Drugi velikani so se nočevali iz nje. »Marta ima najmanjšo spalnico v velikanovski zgodovini!« so govorili. Ampak Marta se ni zmenila zanje. Vsak večer se je zvila v svojo kamrico in sanjala sladke sanje.«
»In ljudje so izvedeli za to?« je zanimalo Luka.
»Ja! Vaščani so videli velikanko, kako gre v hrib vsak večer. Rekli so: »Poglej, Marta gre v svojo kamrico spat!« In od takrat naprej je hrib dobil ime Kamrica – po majhni spalnici v velikem hribu.«
Luka je pomislil. »Jaz imam svojo zgodbo. V tem hribu so škrati imeli svojo skrivno kamrico – sobo za shranjevanje zakladov!«
»Zakladov?« je ponovila Maja.
»Ja! Škrati iz okoliških vasi so zbirali najdragocenejše stvari – zlatnike, bisere, kristale. Ampak kje naj bi jih shranili? Škratje nimajo bank! Potrebovali so varno mesto.«
»In izbrali so ta hrib?« je uganila Maja.
»Točno! Izkopali so majhno sobo globoko v hribu. Bila je tako majhna, da je vanjo lahko vstopil samo po en škrat naenkrat. To je bila njihova kamrica – majhna zakladnica,« je dejal Luka in razložil: »Vsak škrat je imel ključ od kamrice. Ko je hotel nekaj shraniti, je moral počakati, da drugi škrat izstopi. Notranjost je bila polna zlatih kovančkov, srebrnih pladnjev, dragih kamnov. Ampak prostor je bil tako majhen, da so se stvari nakopičile do stropa.«
»In kaj se je zgodilo?«
»Nekoč je škrat Miha prinesel prevelik zaklad – velik zlat kelih. Ko ga je hotel potisniti v kamrico, je ta počila! Vse zlato se je razsulovpo hribu. Škrati so bili obupani.
“Tam je bila škratova kamrica – majhna soba, ki je bila prepolna zakladov,” so od tistega dne naprej ljudje govorili.«
»Torej je zaklad še tam?« je vprašala Maja.
»Morda,« je rekel Luka z nasmeškom. »Morda še vedno leži pod travo.«
Maja se je nasmehnila. »Bova šla gledat? Zdaj pa poslušaj še mojo zgodbo o vili, ki je imela sobico za utrujene popotnike.«
»Vila je imela hotel?« je vprašal Luka.
»Oh, ne hotel – samo eno sobico. To je bila Vila Zora, ki je na tem hribu živela. Bila je prijazna in vedno ji je bilo hudo, ko je videla utrujene popotnike, ki so hodili mimo. “Kam greste?” jih je spraševala. “Na drugo stran hriba,” so rekli. “Ampak, tako smo utrujeni. Vsaj malo bi se radi spočili.” No, Vila Zora je imela čarobno moč – pa je ustvarila sobico v hribu. Rekla je: “Tukaj, počivajte v moji kamrici!” In s čarobnim rekom Flumidarakarumba je v hribu nastala majhna soba z mehko posteljo, toplimi odejami in vonjem po sivki.«
»Samo ena soba?« je vprašal Luka.
»Ja, samo ena. Vila ni bila bogata, lahko je ustvarila samo eno sobico. Ampak bila je najlepša kamrica v Sloveniji – topla, mirna, varna. Popotniki so spali kot angeli.«
»In še obstaja?«
»Morda,« je rekla Maja. »Govorijo, da če si resnično utrujen in iščeš počitek, lahko najdeš kamrico vile Zore. Ampak vanjo lahko prideš samo, če imaš čisto srce.«
Vrata so se odprla in babica je vstopila z nasmehom. »Slišala sem nekaj o velikankah in vilah,« je rekla. »Kateri hrib raziskujeta?«
»Kamrico, babi!« je povedala Maja. »Zakaj se imenuje kot majhna soba?«
Babica je sedla zraven njiju in vzela atlas. »Kamrica. To je res posebno ime. In povezano je z besedo, ki jo danes skoraj ne uporabljamo več – kamra ali kamrica, kar pomeni majhna soba, pogosto spalnica.«
»Ampak zakaj bi hrib poimenovali po sobi?« je vprašal Luka.
»Ker je morda na hribu ali v hribu bila prava majhna sobica,« je pojasnila babica. »Včasih so ljudje imeli v hribih majhna zavetišča – votline, jame, majhne koče. Tja so se zatekli, ko jih je ujela nevihta. Tam so prenočili, ko so potovali čez hribe.«
»Torej je bila to kot hotelska soba?« je vprašala Maja.
»Tako nekako,« se je nasmehnila babica. »Samo veliko bolj preprosta je bila. Morda je bila to samo votlina, dovolj velika za enega ali dva človeka. Ljudje so ji rekli »kamrica« – majhna soba v hribu. In tako je hrib dobil ime.«
»Ali pa je hrib sam majhen, kot sobica?« je predlagal Luka.
»Tudi to je možno,« je prikimala babica. »Skoraj vsak kraj, voda ali vzpetina v Sloveniji ima dvojnika ali izpeljanko svojega imena. Kamrica je ena sama.« Vstala je in dvignila košarico, ki jo je prej odložila na tla. »Prinesla sem vama nekaj posebnega.«
V košarici so bili mini, komaj za grižljaj veliki kolački.
»Mini kolački!« je vzkliknil Luka.
»Seveda,« je rekla babica. »Kamrica je majhna, zato sem prinesla majhne kolačke. Vsak je kot majhna sobica – majhen, ampak popoln.«
Maja je vzela mini kolaček. »Babi, ali je na tem hribu res še kakšna votlina ali jama?«
»Tega pa ne vem,« je rekla babica odkrito. »Morda je, morda ni. Ampak ime je ostalo – in spominja nas, da so bile včasih tudi majhne stvari zelo pomembne. Majhna soba je pomenila varnost, toploto, počitek.«
»Kot soba za goste vile Zore,« je rekla Maja.
»Točno tako,« je potrdila babica. »Vajine zgodbe nosijo resnico – ne v vilah in velikankah, ampak v ideji, da je kamrica prostor varnosti. In to je najlepše – ko majhen prostor postane največje zavetje.«