Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Nik je bil star devet let, ko je prvič slišal, da lahko stvari pometeš pod preprogo. In še preden je razumel, kaj to pomeni, je to storil sam.
Bilo je sobotno dopoldne. Mama in oče sta bila v trgovini, Nik pa je bil sam doma. No, ne popolnoma sam – sestra Eva je bila v svoji sobi in poslušala glasbo. Ampak dovolj sam, da je lahko delal, kar je hotel. In kar je hotel, je bilo žoganje v dnevni sobi.
Mama je vedno rekla: “Nik, ne žogaj se v dnevni sobi. Nekaj boš razbil.”
Ampak Nik je bil prepričan, da ne bo. Bil je previden. Saj se je žogal čisto po malem. Samo nalahko. Kaj bi se že lahko zgodilo?
Zgodilo se je, kar se vedno zgodi, ko se žogaš v dnevni sobi. Nik je vrgel žogo proti steni, odbila se je, lovil jo je … in žoga je zdrsnila. Poletela je naravnost proti polici. In zadela mamino najljubšo vazo. Vaza je padla s police. In se razbila na tisoč koščkov. Nik je obstal. Gledal je koščke porcelana, ki so bili raztreseni po tleh. Modri porcelan, ki se je svetlikal na soncu. Mamina najljubša vaza, ki jo je dobila od babice.
“Oh ne,” je zašepetal. “Oh ne, oh ne, oh ne.”
Vedel je, da bo v težavah. Velikih težavah. Mama je vedno rekla, da je ta vaza posebna. Da je stara. Da je treba paziti nanjo. In zdaj je bila razbita. Nik je stal in gledal koščke. Kaj naj naredi? Kaj naj naredi? Lahko bi poklical mamo. Lahko bi povedal resnico. Ampak potem bi bil kaznovan. Najverjetneje ne bi smel ven ves teden. Mogoče celo dva tedna. Ali pa …
Pogledal je naokoli. Eva je bila še vedno v svoji sobi. Nihče ni videl, kaj se je zgodilo. Nihče ni slišal. Hitro je poiskal metlo in smetiščno. Pometel je vse koščke – velikе, majhne, drobne. Stlačil jih je v smetnjak. Na tleh ni bilo nobenih sledi več. Razen … razen da vaze ni bilo več.
Pogledal je na polico, kjer je vaza stala. Prazno mesto je zelo opazno in mama bo takoj opazila.
Kaj naj naredi? In potem ga je prešinila ideja. Na drugi polici je stala velika slika v okvirju. Če bi jo prenesel na to polico, bi prekrila prazno mesto. Mama ne bi takoj opazila. Mogoče bi mislila, da je vazo dala nekam drugam. Mogoče bi pozabila nanjo. Sliko je prenesel na prazno mesto. Zdaj je polica izgledala polna. Praznega mesta se ni videlo. Vse je bilo v redu. Nihče ne bo vedel.
Oddahnil si je. Šel je nazaj v svojo sobo in se pretvarjal, da se ni nič zgodilo.
Tisti večer so bili za večerjo špageti, Nikova najljubša jed. Ampak Nik ni imel apetita. V želodcu je imel čuden občutek – kot kamen, ki mu ni dal miru.
“Nik, kaj je?” je zaskrbelo mamo. “Ne ješ.”
“Nisem lačen,” je rekel tiho.
Mama je položila roko na njegovo čelo:” Si bolan? Imaš vročino?”
“Ne, v redu sem.”
Eva je sumničavo pogledala brata, ampak ni rekla nič.
Po večerji je oče prižgal televizijo. Gledali so novice. Poročevalec je govoril o nekem politiku, ki je nekaj zakrival.
“Tipično,” je rekel oče. “Spet so nekaj pometli pod preprogo.”
Nik je dvignil glavo: “Pod preprogo?”
“Ja,” je rekel oče. “To narediš, ko imaš problem in ga skriješ, namesto da bi ga rešil.”
“Ampak kako ga pometeš pod preprogo?” je vprašal Nik in srce mu močno bilo.
Oče se je zasmejal: “Ne gre za resnično preprogo, Nik. To se samo tako reče. Pomeni, da skriješ problem. Pretvarjaš se, da ga ni. Kot da bi ga pometel pod preprogo – ne vidiš ga več, ampak je še vedno tam.”
Nik je čutil, kako mu postaja vroče. Tudi sam je težavo pometel pod preprogo. Točno to je naredil. Pometel je koščke vaze. Skril jih je v smetnjak. Prekril prazno mesto s sliko.
“In kaj se potem zgodi?” je vprašal s tihim glasom.
Oče je pogledal vanj: “Potem? Problem se ne reši. Ostane tam, pod preprogo. In prej ali slej ga nekdo najde. In takrat je še huje, saj si pravzaprav prikrival in lagal.”
Nik je pogledal v krožnik. Špageti so mu izgledali kot rdeči kačoni.
“Oči,” je vprašal počasi, “kaj če nekdo … kaj če je nekdo že nekaj pometel pod preprogo?”
Oče je ugasnil televizijo in se obrnil k sinu: “Nik, bi mi rad kaj povedal?”
Nik je čutil solze v očeh. “Jaz … razbil sem mamino vazo.”
Tisti hip je v prostoru zavladala čista tišina. Mama je nehala pobirati krožnike. Eva je nehala gledati v telefon. Vsi so gledali Nika.
“Kdaj?” je vprašala mama tiho.
“Danes dopoldne. Žogal sem se v dnevni sobi in … in vaza je padla. Razbila se je.”
“In kaj si naredil?” je vprašal oče.
Nik je gledal v roke: “Pobral sem koščke in jih vrgel v smetnjak. In sliko sem dal čez prazno mesto, da ga ne bi bilo videti.”
“Torej si pometel pod preprogo,” je rekel oče.
Nik je prikimal, solze so mu tekle po licih. “Nisem hotel, da veste. Nisem hotel biti kaznovan.”
Mama je prišla do njega in sedla zraven: “Nik, poglej me.”
Nik je počasi dvignil glavo. Mama ni bila jezna. Bila je žalostna.
“Ta vaza je bila zame resnično pomembna,” je rekla. “Dobila sem jo od babice. Ampak veš, kaj je še bolj pomembno?”
Nik je zmajal z glavo.
“Resnica. Da mi poveš resnico. Tudi če si naredil napako. Tudi če te je strah.”
“Ampak zdaj sem še bolj v težavah, ker sem prikrival,” je rekel Nik.
Oče je prikimal: “To je res. Ko pometeš nekaj pod preprogo – ko skriješ napako, namesto da bi jo priznal – težava postane dvojna. Prva težava je razbita vaza. Druga težava je prikrivanje in laž.”
“In kazen je večja?” je vprašal Nik.
“Kazen je večja,” je potrdil oče. “Naučiti se moraš – pometanje pod preprogo ne deluje. Nikoli.”
Mama ga je objela: “Nik, vaza je samo stvar. Stvari se razbijejo. Ampak zaupanje … zaupanje je dragocenejše od vsake vaze. In ko lažeš, razbijеš zaupanje.”
Nik je jokal: “Oprostite. Resnično mi je žal.”
“Vem,” je rekla mama. “In vem tudi, da je bilo težko povedati resnico. Ampak povedal si. In to šteje.”
Tisti večer je Nik sedel v svoji sobi. Kaznovan je bil – teden dni brez televizije, brez računalnika. Ampak tisto, kar ga je najbolj bolelo, ni bila kazen. Bilo je to, kako je mama pogledala vazo – ali bolje rečeno, prazno mesto, kjer je vaza bila.
“Bila je od moje babice,” je rekla tiho. “Zdaj mi je ostala samo še na slikah.”
To je ranilo Nika bolj kot karkoli drugega.
Naslednji dan je Nik zgodaj vstal in šel v dnevno sobo. Dvignil je sliko, ki jo je dal čez prazno mesto. Pogledal je prazen prostor na polici.
Mama je prišla v sobo: “Nik, kaj delaš?”
“Gledal sem, kje je bila vaza,” je rekel. “Poskušal sem si zapomniti, kako je izgledala.”
Mama je sedla zraven njega: “Vem, da ti je žal.”
“Res mi je,” je rekel Nik. “In žal mi je tudi, ker sem pometel pod preprogo. Ker sem skril koščke. Ker sem lagal.”
“Zakaj pa?” je vprašala mama. “Zakaj nisi kar takoj povedal?”
Nik je razmišljal: “Ker sem se bal. Bal sem se, da boš jezna. Da bo oče razočaran. Da bom kaznovan.”
“In zdaj? Vseeno si kaznovan.”
“Vem. Ampak zdaj je še huje, ker sem tudi lagal.”
Mama je prikimala: “Točno tako. Če bi takoj povedal, bi bil kaznovan za nemarnost. Ampak zdaj si kaznovan za nemarnost IN za laganje. To je tisto, kar pomeni “pometati pod preprogo” – narediš problem še večji, ker ga poskušaš skriti.”
Nik je gledal na prazno polico: “Lahko bi kar takoj povedal. Bi bilo lažje.”
“Bilo bi,” je rekla mama. “Ampak vem, da ni vedno lahko povedati resnico. Še posebej ko se je napaka že zgodila.”
“Naslednjič bom,” je obljubil Nik. “Naslednjič ne bom pometel pod preprogo.”
Mama ga je objela: “To je vse, kar želim slišati.”
Teden dni pozneje, ko je Nikova kazen potekla, je sedel z očetom in gledal nogomet na televiziji. Med polčasom so bile reklame.
“Oči,” je vprašal Nik, “ali si ti kdaj kaj pometel pod preprogo?”
Oče ga je pogledal: “Zakaj me to sprašuješ?”
“Ker me zanima. Ali si tudi ti kdaj skril napako, namesto da bi jo priznal?”
Oče je vzdihnil: “Seveda. Vsi ljudje včasih to naredimo.”
“Res?” Nik ni mogel verjeti. Njegov oče je vedno deloval tako popolno.”
“Res. Ko sem bil mlad – star morda dvanajst let – sem razbil dedkov radio. Star, dragocen radio, ki ga je imel od vojne. In sem ga skril. Prestavil sem nekaj stvari na polici, da se ni videlo, da manjka.”
“In kaj se je zgodilo?”
“Dedek je iskal radio ves teden. Spraševal je vse, če smo ga videli. In jaz sem molčal. Ampak vsak dan je bil občutek v mojem želodcu hujši. Kot kamen, ki mi ni dal miru.”
“Poznam ta občutek,” je rekel Nik tiho.
“Vem,” je oče potrdil. “In na koncu sem povedal resnico. Ne zato, ker sem bil pogumen. Ampak zato, ker nisem več mogel živeti z lažjo.”
“In kaj je dedek naredil?”
Oče se je zasmejal: “Bil je razočaran. Dal mi je kazen. Ampak rekel je tudi. “Hvala, da si povedal. To šteje več kot radio.”
Nik je to razumel: “Kot mama. Rekla je, da je zaupanje dragocenejše od vaze.”
“Točno tako. Stvari se razbijejo, Nik. To je del življenja. Ampak zaupanje … zaupanje je treba graditi. In vsaka laž ga ruši.”
Nik je prikimal: “Zato ne smeš pometati pod preprogo.”
“Zato,” je potrdil oče. “Ker ko enkrat nekaj pometeš pod preprogo, tam ostane. In raste. In postane večji problem kot je bil na začetku.”
Nik se je naslonil na očeta. “Razumem. Naslednjič ne bom.”
“Upam,” je dejal oče. “Ampak če vendarle narediš napako – in jo boš – vem, da boš povedal resnico. Ker zdaj veš, kaj pomeni pometati pod preprogo. In veš, da ne deluje.”
Razlaga frazema:
Frazem “pomesti pod preprogo” ne govori o resničnem pometanju pod resnično preprogo. Gre za slikovit način, kako opisati dejanje skrivanja problema, napake ali neprijetne resnice namesto soočanja z njo.
Ko nekdo “pomete nekaj pod preprogo”, se pretvarja, da problema ni. Skriva dokaze. Zamolči resnico. Upa, da bo problem sam izginil, če ga ne bo videl.
Ampak tako kot prah, ki ga pometeš pod preprogo, ne izgine, ne izgine tudi problem. Ostane tam skrit in pogosto kasneje postane še večji. Prej ali slej mora nekdo “dvigniti preprogo” in se soočiti s tem, kar je bilo skrito.
Frazem nas uči, da je poštenost in soočanje s problemi boljše kot skrivanje – tudi če je težje. Ker ko nekaj pometeš pod preprogo, narediš dvojno napako: prva napaka je dejanje samo, druga je laž.