Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ko sta starša tistega popoldneva stopila skozi vrata, je Luka že po zvoku vedel, kakšen dan sta imela. Očetovi koraki so bili počasni, težki, kot da bi vsak posebej nosil njegovo skrb. Mamini pa so bili lahki, skoraj plesni, kot da bi ji nekdo prižgal lučko v notranjosti.
Luka je sedel na tleh v dnevni sobi in iz kock gradil letališče. Letala so bila razmetana naokrog, eden od pilotov je ležal pod kavčem, a Luka ga ni iskal — preveč ga je zanimalo, kakšno vreme prinašata starša.
»Živijo, Luka,« je rekla mama in mu pomežiknila.
Oče je samo zamrmral nekaj v pozdrav in odložil torbo, ki je pristala na tleh z glasom, kot da je polna mokrih kamnov.
»Kavo?« je vprašala mama.
»Prosim,« je odvrnil oče, kot bi mu ta beseda že sama po sebi prinesla malo olajšanja.
Mama je odšla v kuhinjo, oče pa se je usedel za mizo in si z dlanjo podrgnil obraz. Luka je s kotičkom očesa opazoval, kako se mu ramena počasi spuščajo, kot da bi se trudil odložiti dan z njih, pa mu še ne uspeva.
Ko je mama prinesla dve skodelici kave, se je usedla nasproti očeta. Luka je ostal na tleh, a je bil z ušesi popolnoma pri mizi.
»No,« je rekla mama, »povej.«
Oče je zavzdihnil: »Danes je bil eden tistih dni, ko bi bilo bolje, da bi ostal doma. Najprej sem moral popravljati poročilo, ki ga je nekdo drug zamočil. Potem mi je računalnik trikrat zmrznil. In ko sem končno mislil, da sem vse uredil …«
Dvignil je roke, kot bi hotel pokazati, kako velika je bila nesreča, in nadaljeval: »… mi je šef rekel, da moram vse narediti še enkrat. In kot pika na i —« tu je naredil kratek, boleč premor — »mi je tik pred odhodom še stranka poslala pritožbo. Čeprav problem, ki ga ima, sploh ni bila moja napaka.«
Mama je sočutno pokimala. Luka pa si je v glavi narisal majhno, črno, jezno piko, ki je skočila na očetov veliki I in se tam usedla kot mrko ptičje jajce. Videti je bila težka, skoraj lepljiva, kot da bi se je oče komaj znebil.
»Uf,« je rekel Luka tiho. »To je bila pa res grda pika na i.«
Oče je samo prikimal in srknil kavo.
»No, zdaj pa jaz,« je rekla mama in se naslonila nazaj, kot bi se pripravljala na nastop. »Danes sem končno dokončala tisti projekt, o katerem sem govorila. Vse je šlo gladko, ideje so kar tekle, in ko sem ga poslala urednici …«
Luka je že videl, kako se ji v očeh nabira iskrica.
»… mi je napisala, da je navdušena! Da je točno to, kar je potrebovala. In za piko na i je dodala še, da bi rada sodelovala z mano tudi pri naslednjem projektu!«
Mama je skoraj poskočila od veselja. Luka pa si je v glavi narisal drugo piko — svetlo, okroglo, veselo, kot majhno sonce, ki se je usedlo na mamin i in tam žarelo.
»Torej,« je rekel Luka, »imata oba piko na i … samo da je ena jezna, druga pa vesela.«
Starša sta se zasmejala.
»Tako nekako,« je rekla mama.
Luka je nekaj časa tiho sestavljal letališče, a misli so mu bežale drugam. Zakaj sploh rečemo pika na i? Zakaj ima mali i piko, veliki pa ne? In zakaj so lahko pike tako različne — ene temne in težke, druge svetle in poskočne? V glavi si je narisal celo vrsto pik: žalostne, jezne, utrujene, navdušene, prestrašene, pogumne. Vsaka je imela svoj obraz, svojo barvo, svoj izraz. Potem je dvignil pogled.
»A vesta« je rekel, »kje je pa moja pika na i?«
Mama se je nasmehnila: »Veš, Luka, frazem pika na i pomeni tisti zadnji trenutek, ki nekaj dokonča. Kot zadnji kamenček v mozaiku.«
Oče je dodal: »Ampak ta zadnji kamenček je lahko lep ali pa grd. Če je dan že slab, je pika na i nekaj, kar ga naredi še slabšega. Če je dan dober, pa je pika na i nekaj, kar ga naredi še boljšega.«
Mama je pokimala. »Zato lahko rečemo oboje. Pika na i je samo zadnji del zgodbe. Kakšna bo, pa je odvisno od vsega, kar je bilo prej.«
Luka je razmišljal: »Torej … če imaš slab dan, je pika na i kot … kot da ti še dežnik odpihne veter?«
»Tako!« je potrdil oče.
»Če pa imaš dober dan,« je nadaljeval Luka, »je pika na i kot … kot da najdeš še zadnji košček čokolade?«
Mama se je zasmejala: »Točno tako.«
»A potem ima vsak dan svojo piko na i?«
»Vsak,« je rekla mama. »Samo včasih je ne opazimo.«
»In včasih si jo lahko kar sami izberemo,« je dodal oče in pomežiknil.
Luka je pomislil: »Danes sem končno sestavil tisti model letala … ampak sem si pri tem malo
porezal prst. Torej … moja pika je … zelena. Malo dobra, malo slaba.«
»Zelena pika na i,« se je nasmehnila mama. »To mi je pa všeč.«
»In veš, Luka,« je dodal oče, »čeprav je bila moja pika danes črna, je zdaj že malo manj. Ker sem doma.«
Luka se je nasmehnil: »In ker smo skupaj.«
Mama je vstala: »Predlagam, da si vsak nariše svojo današnjo piko na i. Jutri pa bomo videli, kakšne bodo takrat.«
Oče je pokimal: »In mogoče bo moja jutri že svetlejša.«
Luka je stekel po barvice. Na mizi so se kmalu znašle tri pike: črna, rumena in zelena.
Vsaka drugačna, vsaka posebna, vsaka s svojo zgodbo.
In Luka je pomislil, da je včasih res neverjetno, kako lahko ena majhna pika pove tako veliko.
Kaj pomeni frazem pika na i?
Pika na i je kot zadnji košček sestavljanke. Ko ga dodaš, se slika končno pokaže — včasih zelo lepa, včasih pa malce grda. Zato ta frazem uporabljamo za oboje:
- za dobre stvari, ko se zgodi še dokončno nekaj dobrega,
- in za slabe stvari, ko se zgodi še dokončno nekaj slabega.
Pika na i je torej zadnji dogodek, ki zaključi zgodbo. In občutek, ki ga prinese, je lahko drugačen — od sončnega do nevihtnega.
To je tako kot pri pisanju: mali i brez pike ni čisto pravi, šele pika ga dokonča.
Tako tudi dnevi dobijo svojo “piko” — tisto zadnjo, ki pove: