Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Si kdaj videl goro s kodrastimi lasmi? Ali slišal za potok, ki je dolg kot vilinski las? Danes bosta Luka in Maja s pomočjo čarobnega zemljevida odkrivala skrivnost Kodrastega vrha na Jelovici – hriba, ki izgleda, kot da ga je narava skodrala. Pridruži se jim v pustolovščini, kjer se vsak hrib lahko skrije pod zeleno frizuro!
Nekega vetrovnega popoldneva je Luka gledal skozi okno in vprašal Majo: »Piha. Se spomniš Zupančičeve pesmi O brezi in hrastu?«
Maja je veselo odgovorila: »Se spomnim, ja, in še vedno jo znam na pamet. Ti jo povem?
»Ja, daj,« je bil Luka takoj za to.
Maja se je vzvravnala in začela:
»Breza, breza tenkolaska,
kdo lase ti razčesava,
da stoje ti tak lepo?
Ali mati, ali sestra, ali vila iz goščav?
Niti mati, niti sestra,
niti vila iz goščav,
tihi dežek opoldanji,
lahni veter iz daljav.
Hrast, hrast kodrogrivec,
kdo lase ti goste mrši,
da so kuštravi tako?
Ali mačeha hudobna
ali sto sovražnikov?
Niti mačeha hudobna,
niti sto sovražnikov,
mršijo mi jih viharji
sred noči opolnoči.«
Ko je končala, vprašala: »Kateri del ti je najbolj všeč?«
»Tisti, Kdo lase ti razčesava …« je rekel Luka in gledal skozi okno, kako se veje dreves zvijajo v vetru.
Maja je takoj razumela namig. Hitro je odprla zemljevid in začela iskati. Njen prst je drsel po Jelovici, dokler se ni ustavil pri manjšem vrhu.
»Našla sem!« je vzkliknila. »Kodrasti vrh!«
Takoj ko se je dotaknila risbe, je zemljevid zašepetal: «Ko-dra-sti vrh …«
Na steni sobe se je prikazala projekcija hriba, poraščenega z gostim gozdom, ki je resnično spominjal na bujne kodre.
»Kodrasti vrh!« je ugotovil Luka. »Kot da bi imel hrib lase. Jaz začnem pripovedovati zgodbo! Nekoč je tod živela velikanka z najlepšimi kodri na svetu. Lase ji je razčesaval veter in nekoč, ko je premočno zapihal, ji je odtrgal gost šop las in ga odnesel na ta hrib. Lasje so se spremenili v drevesa. In še danes, ko veter piha, se drevesa na hribu zibljejo kot kodri.«
»Lepo,« je priznala Maja. »Ampak jaz mislim, da so to lasje gozdne vile. Vsako pomlad si splete novo frizuro iz listja, cvetja in vejic. In na tem hribu so njeni kodri najbolj bogati – zato je to Kodrasti vrh.«
Luka se je nasmehnil. »Vila s frizuro! To je dobro. Ampak jaz imam bolj praktično razlago. Kaj pa, če so ljudje nekoč na tem vrhu pasli ovce z najbolj kodrasto volno? Ovce so se gnetle na pašniku in od daleč je bilo videti, kot da je hrib kodrast. In so ga poimenovali Kodrasti vrh.«
»Odlično!« je rekla Maja. »Ampak zdaj pa jaz zares. Kaj pa, če je to glava velikanske gozdne pošasti, ki ima namesto las gosto goščavo? In ko se pošast premika, se zdi, kot da se kodri v vetru premikajo. In otroci, ki hodijo po gozdu, slišijo šumenje njenih las.«
Luka je pomolčal, nato priznal: »Tvoja prva zgodba o vilinski frizuri je najlepša. Zmagala si.«
Vrata so se odprla. Babica je prinesla čaj in dva kosa potice. »Slišala sem nekaj o vilinjih laseh,« je rekla.
»Kodrasti vrh na Jelovici, babi!« je vzkliknila Maja. »Ugibala sva, ali so to lasje velikanke, vilinska frizura ali pa kodrasti ovčji hrib.«
Babica je sedla k njima: »Lepo sta si izmislila. Resničnost je prav tako zanimiva. Kodrasti vrh je hrib, visok 872 metrov, na planoti Jelovica v Julijskih Alpah.«
»Zakaj pa tako zanimivo ime?« je vprašal Luka.
»Ime je najbrž dobil zaradi svoje oblike,« je pojasnila babica. »Ko gledaš njegov vrh, poraščen z gostim gozdom, se zares zdi, kot da ima hrib kodraste lase.
Potem se je nasmehnila in zamižala, kot da brska po spominu.
»Kodrasti vrh ni edini, ki ima lase. Smo kar precej lasati – imamo potok Las, ki teče pod Kučibregom in si ga lahko predstavljamo kot izgubljen vilin las. In hrib Lasje, nedaleč od Celja. In kot da to ni dovolj, v Sloveniji so tri naselja, ki se imenujejo Koder!
Zasmejala se je in dodala: »V naši domišljiji bi lahko hribe in potoke česali! Morda je Slovenija pravzaprav velikansko bitje z bujnimi kodri gozdov in dolgimi lasmi rek.«
»Kaj pa Kodrasti hrib, je kaj posebnega?« je vprašala Maja.
»Seveda,« je prikimala babica. »Jelovica je zaščitena kot Naravni park Natura 2000. To pomeni, da so tudi Kodrasti vrh in njegovi kodri pod posebno zaščito. Je čudovito miren kraj, kjer lahko slišiš, kako veter prepeva skozi gozdne lase.«
Luka in Maja sta pila čokolado in gledala kodrasti vrh na steni. Zdaj ni bil več le hrib – bil je gozdnata glava z bujnimi lasmi, ki jih je veter razčesal v najlepšo naravno frizuro. In vedela sta, da bosta naslednjič na sprehodu pozorno iskala kodre na vsakem hribu.