Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Luka in Maja sta odprla Atlas in med krajema Podtabor in Žvirče, v Suhi krajini našla hrib, ki ima zanimivo ime. Pa ni tako majhen. Zakaj ravno to ime? Ali so tam res živele posebne miši? Ali pa je bil hrib včasih tako majhen kot miška? Ali morda oblika hriba spominja na mišje ušesce? Pridružite se jima na potovanju v svet podzemnih dvorcev, neustrašnih malih junakov in mišje glasbe, ki je očarala cel gozd.
Zunaj je pihalo tako močno, da so se drevesa klanjala kot plesalci. Oče je popravljal ograjo na vrtu, ki jo je veter skoraj odnesel, mama je lovila rjuhe, ki so zbežale z vrvi, babica pa je mirno pletla in pripovedovala, da “bo vetrovno še do večera, potem bo pa mir”. Luka in Maja sta bila v sobi, kjer sta poskušala sestaviti sestavljanko, ampak veter je kar naprej odpiral okno in razpihal delčke po tleh.
“Tako ne gre več,” je rekel Luka in pobral še en delec s tal.
“Atlas Slovenije?” je predlagala Maja.
“Atlas Slovenije,” je prikimal Luka. Vsaj zemljevidi ne odletijo skozi okno.
Maja je prinesla Atlas in usedla sta se na preprogo. Luka je naključno odprl karto in začela sta iskati. Maja je pokazala s prstom: “Poglej – Mišji hrib! To mora biti pravzaprav hribček, če se imenuje po miših.”
Luka se je nasmehnil: “Meni se zdi, da vem, zakaj se tako imenuje. Na tem hribu je nekoč živela mišja kraljica!”
“Mišja kraljica?” je ponovila Maja z začudenim glasom.
“Ja! Imenovala se je Pisklja in bila je najmanjša kraljica na svetu, ampak tudi najpametnejša. Nosila je zlato krono, ki so jo stkale pajčevke iz najfinejših zlatih nitk. Bila je tako majhna, da je stala na mandeljnu.”
Majo je zanimalo: “In kaj je počela ta mišja kraljica?”
“Vladala je vsem mišim v tistem predelu. Pod hribom je bil velik podzemni grad z dvoranami in sobami. Stene so bile obložene z mehkim mahom, tla pokrita s cvetnimi listi. V veliki dvorani je stal prestol iz orehove lupine.”
Luka se je ustavil, se popraskal po glavi in nadaljeval: “Kraljica Pisklja je vsak dan sprejemala druge miši, ki so prihajale s težavami. Ena miš je povedala, da ji grozi sova. Pisklja je namignila, naj si izkoplje več izhodov iz brloga. Druga miš je povedala, da ne najde dovolj hrane za zimo. Pisklja ji je pokazala skrivno shrambo pod starimi bukvami.”
“Torej je bila dobra kraljica?”
“Najboljša! Ampak nekega dne je prišla velika nevarnost. Gozdar je začel sekati drevesa na hribu. Vse miši so bile prestrašene. Kaj zdaj? Kje bodo živele?”
Maja je prisluhnila: “In kaj je naredila kraljica?”
“Pisklja je sklicala vse miši in jim naročila, kaj naj storijo. In res, ponoči so odnesle gozdarjeve sekire in jih skrile tako dobro, da jih nikoli ni našel. Gozdar je bil tako zmeden, da je odšel in pustil hrib pri miru.”
“Tako,” je rekel Luka, “je kraljica Pisklja rešila Mišji hrib. In ime se je obdržalo.”
“To je čudovita zgodba,” je rekla Maja.
Potem se je zasmejala: “Ampak jaz imam bolj smešno zgodbo! Na tem hribu je živela miš po imenu Strahopeta!”
“Strahopeta?” je ponovil Luka.
“Ja! Bila je najbolj strahopetna miš daleč naokrog. Bala se je vsega – senc, šelestenja listov, lastnega repa! Ko je videla svoj odsev v lužici, je pisknila in zbežala.”
Maja je nadaljevala: “Druge miši so jo vedno tolažile. ‘Strahopeta, to je le veter,’ so ji govorile. Ampak ona se je tresla. ‘To je pajek!’ je pisknila. Vse miši so bile že naveličane njenega strahu.”
“In kaj se je zgodilo z njo?”
“Nekega dne je prišla v gozd velika nevarnost – kuna. Vse miši so zbežale in se skrile. Ampak Strahopeta je bila tako prestrašena, da je pozabila, kje je njen brlog. Tekala je gor in dol po hribu in pri tem tako glasno pisknila, da je zbudila celotni gozd.”
Luka se je zasmejal: “In potem?”
“Njen pisk je bil tako glasen in tako dolg, da je preplašil kuno! Kuna je mislila, da je to alarmni signal in da jo bo zdaj pohamal kakšen volk. Pobegnila je iz gozda in se ni več vrnila. Strahopeta je postala junak!”
Maja je zaključila: “Od takrat naprej so miši rekle, da je Strahopeta rešila njihov hrib. Ljudje pa so, ko so slišali zgodbo, poimenovali ta hrib Mišji hrib – v spomin na najbolj strahopetno miš, ki je postala najbolj pogumna.”
Luka je bruhnil v smeh: “Strahopeta, ki je preplašila kuno!”
Ravno takrat so se odprla vrata in babica je vstopila s pladnjem. “Slišala sem nekaj o mišjih kraljicah in strahopetcih,” je rekla veselo.
“Babi, raziskujeva Mišji hrib!” je povedal Luka. “Zakaj se imenuje tako?”
Babica je prisedla in pogledala v Atlas. “Mišji hrib. To ime ni tako redko, kot mislita. Velikokrat so hribe ali naselja poimenovali po živalih, ki so tam živele.”
“Torej so res bile tam miši?” je vprašala Maja.
“Seveda,” je rekla babica. “Ampak ne samo miši. V gozdovih so živele poljske miši, gozdne miši, pa kakšna podgana tudi. Bile so povsod – pod koreninami, v duplih, med kamni.”
“In zakaj ravno ta hrib?” je vprašal Luka.
Babica je razmišljala: “Morda zato, ker je bil hrib prekrit s travo in grmovjem – popoln dom za miši. Morda zato, ker je bil manjši od drugih hribov naokoli in so mu ljudje rekli ‘mišji’ – majhen kot miška. Ali pa zato, ker so lovci opazili veliko mišjih sledi.”
“In so resnične miši tako pogumne kot Strahopeta?” je vprašal Luka.
“Pogumnejše,” je rekla babica. “Miš je majhna žival v velikem svetu. Vsak dan se mora izogniti sovam, lisicam, kunam. Vsak dan mora najti hrano in skrbeti za mladiče. To je pravi pogum. In v Sloveniji imamo množico zemljepisnih imen na temo miši, poiščita v seznamu.”
Luka je polistal po seznamu: “Joj, pa res: Miši, Mišinci, Mišja dolina, Mišja vas in Mišji dol, pa še jih je. Neverjetno!”
Babica se je nasmehnila in dvignila pladenj: “Pa še mišji piškoti za posladek, majhni okrogli piškoti z ušesci – vidita? Kot prave miške.”
Luka in Maja sta jemala male miške in jedla. Res so bili videti kot male miške. K sreči so imele okus po čokoladi.
“Vedita,” je nadaljevala babica, “vsaka miš v vajinih zgodbah je delček resnice. Miši res gradijo – svoje zapletene rove in hodnikepogosto z več vhodi. V notranjosti imajo različne prostore za spanje, shranjevanje hrane in varno zavetje za mladiče. Miši sicer nimajo kraljice, včasih je samec tisti, ki poskrbi za red v skupini. In miši imajo svoj jezik – piskanje, s katerim se sporazumevajo, ampak so njihovi glasovi tako zelo visoki, da jih človeško uho ne zazna.”
“Kot pravi arhitekti in glasbeniki,” je rekla Maja.
“Točno tako,” je potrdila babica. “In zato je ime Mišji hrib tako prijetno – spominja nas, da so tudi najmanjše stvari pomembne. Tudi najmanjša žival ima svojo vlogo v naravi, svoj dom, svoje življenje.”
Luka in Maja sta pojedla piškote in pogledala skozi okno. Veter je še vedno pihal, ampak ne več tako močno. V mislih sta že raziskovala podzemne hodnike in poslušala mišje piske med starimi drevesi.