Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Zakaj neki ima gora ali reka prav takšno ime kot ga ima? Včasih so ljudje poimenovali kraj po njegovi obliki – kot na primer Kotel, ki morda malo spominja na prevrnjen lonec. Včasih pa je ime nastalo iz zgodbe, ki so jo ljudje pripovedovali o tem kraju. Luka in Maja danes s pomočjo Atlasa odkrivata, kako lahko eno samo ime skriva veliko različnih zgodb. Pridružite se jima v pustolovščini!
Luka je sedel za mizo in strmel v matematično nalogo, kot da bi bila napisana v starodavni vesoljski pisavi. Maja je sedela zraven in mu poskušala pomagati, a je tudi sama kmalu obupala.
“Tole je pretežko,” je rekel Luka.
“Ni pretežko, samo dolgočasno,” ga je popravila Maja.
“Veš kaj,” je rekel Luka, “najina glava potrebuje odmor.”
“Kakšen odmor?”
Pa je že itak vedela, na kaj misli Luka. Segla je na polico. “Zemljevidnega, kajne?.”
Luka se je nasmehnil. “To je najboljši odmor.”
“Čirule čarule, kaj se bo odprlo,” je zašepetala Maja in odprla naključno stran v Atlasu. “Daj, poišči kaj zanimivega. Jaz na levi, ti na desni. Kdo bo prej!”
S prstom sta drsela vsak po svoji strani.
“Jaz sem našla nekaj,” je vzkliknila Maja. “Kotel. Poišči v kazalu, če je še kakšen Kotel.”
Luka je poiskal seznam pod črko K in iskal.
“Ka, Ko, Kom, Kot… Glej, Kotel, dve gori sta! Ena nad Bovcem in ena pri Tolminu.”
Maja je vzkliknila: “Tekmujva! Vsak pove, kaj se je kuhalo v enem od teh prevrnjenih kotlov. Jaz začnem z višjim!”
Usedla se je bolj udobno. “V velikanskem kotlu nad Bovcem so nekoč vile kuhale zlato jutranjo zarjo. Mešale so jo z roso in petjem zvončkov, da bi obarvale nebo. A neko jutro so naložile preveč drv na ogenj in zarja je zavrela, vse skupaj je začelo brbotati in se tresti. Kotel se je prevrnil in vrela zarja se je razlila po pobočjih. Še danes so tam zlati travniki zjutraj, ko jih oblije jutranja zarja.”
“Zanimivo!” je rekel Luka. “V tistem kotlu pri Tolminu pa so gozdni duhovi kuhali popolno tišino. Zbirali so jo iz gozdnega listja in nočnega vetra. Ko so jo končno skuhali, so jo hoteli razliti po svetu, a preden jim je to uspelo, se je od nekod prikradel nagajiv škrat in prevrnil kotel. Tišina se je razlila naokrog in zato je tam še zdaj zelo mirno in tiho.”
“Zdaj sem jaz na vrsti za tistega višjega,” je nadaljevala Maja navdušeno. “Pravijo, da je v tem kotlu nekoč kuhal sam sončni kralj. Kuhal je nove zvezde in planete. Nekoč pa je v kotel padel kos noči in vse je eksplodiralo. Zvezde so odletele na nebo, kotel pa je padel na zemljo tam pri Bovcu. In še danes, če prisluhneš, lahko slišiš šumenje praznega kotla, ki čaka, da ga kralj znova napolni.”
“Čudovito,” je priznal Luka. “Ampak v mojem, nižjem kotlu, so nekoč škratje kuhali smeh. Zbirali so ga iz otroških igrišč in prazničnih večerov. Ko so ga skuhali, so se tako močno zasmejali, da so kotel prevrnili. In smeh se je razlil po vsej dolini. Zato so ljudje tam tako veseli!”
Maja se je nasmehnila. “Tvoja je lepša. Zmaguješ.”
Vrata so se odprla. Babica je prinesla hladno limonado. “Slišala sem nekaj o kuhanju zvezd in smeha,” je rekla.
“Dva Kotla, babi!” sta vzkliknila hkrati. “Oba kot prevrnjena kotla. Ugibala sva, kaj se je v njiju kuhalo.”
Babica je pogledala projekcijo na steni. “Oba sta gori, oba sta višja od 1000 metrov in oba sta dobila ime po svoji značilni obliki, ki resnično spominja na prevrnjeni kotel, z malo domišljije seveda. Zakaj so ljudje izbrali prav to ime? Tega ne vemo. Morda so videli v njihovi obliki skrivnost, morda lepoto.”
“Torej ne vemo, kaj se je kuhalo v njiju?” je vprašal Luka.
“Prav to je čarobno,” je rekla babica. “Ker ne vemo, lahko vsak izmed nas v njiju kuha svoje sanje. Maja vidi zvezde, Luka smeh, meni pa je najbolj všeč tišina. In vsi imamo prav.”
Potem se je skrivnostno nasmehnila: “Pa nista samo ta dva, še trije so! Ne samo ta dva gorska Kotla. Dva zaselka prav tako nosita to ime – eden pri Dravogradu in drugi južno od Ljubljane. Na Cerkniškem jezeru pa celo poznamo požiralnik, ki se imenuje Kotel – globoka kotanja, kamor izginja voda.”
“Pa na tako različnih krajiih Slovenije?” je pripomnila Maja.
“Ker je beseda ‘kotel’ zelo opisna,” je pojasnila babica. “Pomeni globoko, okroglo kotanjo, kot globok in širok lonec – pa naj bo v gorah, v naseljih ob kaki kotanji ali v vodi. Ljudje so poimenovali kraj po tem, kar so videli – kar je bilo preprosto in smiselno. In vidita, vsak Kotel ima svojo zgodbo, čeprav si delijo ime.”
“Torej je kotel lahko povsod?” je rekel Luka.
“Kotel je povsod, kjer domišljija najde kotanjo za svoje zgodbe,” je rekla babica. “In tega imamo v Sloveniji na pretek.”
Luka in Maja sta pila limonado. In vedela sta, da sta pravkar dobila dovoljenje, da si lahko vedno izmišljujeta, kaj se kuha v vsakem kotlu, na katerega bosta kdaj naletela..