Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Včasih odrasli med pogovorom uporabijo besede ali izraze, ki otrokom zvenijo čisto nenavadno – še posebej, kadar gre za stare frazeme. Takrat otroci hitro pomislijo, da gre za igro ali kaj zabavnega, ne da bi vedeli, da imajo te besede pogosto prav poseben pomen in izvor.
Bil je topel nedeljski popoldan sredi junija. Babica je sedela na vrtu skupaj z mamo in sosedo Ano. Pile so hladen čaj in opazovale otroke, ki so se igrali v peskovniku.
“Si slišala za novega soseda v hiši na koncu ulice?” je vprašala Ana. “Pravijo, da je zelo glasen in se z vsemi prepira.”
Mama je prikimala: “Ja, slišala sem. Prejšnjo nedeljo je kričal na gospoda Jerneja zaradi parkiranja. Jaz bi se raje držala stran od njega.”
Babica je zamišljeno pogledala proti koncu ulice in rekla: “Res je. Z njim verjetno ni dobro češenj zobati.”
Mali Peter je naglo dvignil glavo in prenehal kopati luknje. Češnje? Zobati? Zakaj babica govori o češnjah in zobeh, ko se pogovarjajo o novem sosedu?
“Babica,” je vprašal Peter in se naslonil na njena kolena, “zakaj z njim ni dobro jesti češenj?”
Babica se je nasmehnila: “O, Peter, si slišal, kaj smo se pogovarjale?”
“Ja, ampak … češnje so dobre! Zakaj z novim sosedom ne bi bilo dobro zobati češenj? Ali ima pokvarjene zobe? Ali si morda nikoli ne umije rok?”
Ana se je zasmejala: “Oj, kakšna domišljija!”
Mama je položila roko na Petrovo ramo: “Peter, saj babica ni mislila pravih češenj.”
“Ni?” je Peter zmeden zmajal z glavo. “Ampak rekla je … češnje … zobati …”
Potem se je vrnil k peskovniku, pa ni imel časa za kopanje lukenj. Sedel je na travo in začel razmišljati. Predstavljal si je, kako bi bilo zobati češnje z novim sosedom. V mislih si je ustvaril celo zgodbo.
Tam stoji velik moški z mrkim obrazom. V roki ima veliko skledo rdečih, sočnih češenj. Luka pristopi in reče: “Dober dan, rad bi zobal češnje z vami.”
Sosed ga pogleda in se namrdne: “Kaj? Češnje? Ne!”
“Ampak … zakaj pa ne?” vpraša Luka.
“Ker so češnje moje!” zakriči sosed. “Ne samo to, peclje boš metal povsod! In koščice! In popackal boš mojo novo majico!”
Potem sosed vzame češnjo, jo prežveči in pljune – plju! – koščica prileti naravnost v Lukovo čelo.
“Av!” zavpije Luka. “To boli!”
“Kaj boli, to pa res ne boli!” še bolj jezno zarjovi sosed in začne metati peclje in koščice naokoli. “Potem torej ne boš več hotel češenj zobati z menoj, kaj?”
Luka beži, za njim pa letijo češnjeve koščice …
“Peter? Peter!” Babičin glas ga je vrnil v resničnost. “Kaj pa tako globoko razmišljaš?”
“Babi,” je rekel Peter resno, “razumem. Novi sosed je zelo nespodoben, kadar jé češnje. Verjetno pljuva koščice v ljudi in ne pospravi za seboj!”
“Peter, pridi, da ti razložim,” je rekla babica in ga povabila na stol poleg nje. “Frazem ni dobro češenj zobati z nekom sploh nima zveze z resničnimi češnjami.”
“Res ne?” je Peter začudeno pogledal babico.
“Ne. To je star frazem, ki pomeni: s to osebo ni dobro preveč družiti, ker lahko iz lepih trenutkov naredi grde.”
“Ampak … zakaj pa zobati?” je Peter še vedno zmeden.
Mama je razložila: “Zobati pomeni jesti kaj drobnega tako, da daješ v usta posamezne sadeže, na primer češnje, maline, grozdje. Ne ješ vsega naenkrat, ampak počasi, košček za koščkom.”
“Aha!” je Peter prikimal. “Kot ko jemo jagode na vrtu – eno, potem drugo, potem tretjo …”
Mama je nadaljevala: “Tako, ja. No, pred davnimi časi, ko so bile češnje zelo drage in redke, so jih jedli le bogati ljudje. Ti pa so bili pogosto zelo ošabni in nesramni.”
“Kako nesramni?” je vprašal Luka.
“No,” je razložila Ana, “predstavljaj si veliko slavje. Bogataši sedijo pri mizi, jedo češnje in … pljuvajo koščice in mečejo peclje kamor pade, tudi na druge ljudi. Bili so brezobzirni.”
“Aja!” je Peter zavpil. “Tako kot v moji zgodbi! Samo da je bilo res!”
Babica je prikimala: “Točno tako. In zato je nastal ta pregovor. Če kdo reče “z njim ni dobro češenj zobati”, pomeni: pazi se te osebe, ker lahko iz prijetnega trenutka naredi neprijetnega. Ne moreš mu zaupati, da se bo vedel lepo.”
“Torej,” je Peter razmišljal naglas, “če bi šel novi sosed z nami na piknik, bi lahko … bil nesramen? Kričal na ljudi? Vse pokvaril?”
“Natanko!” je rekla mama. ” Ne gre za resnične češnje, ampak za to, da nekateri ljudje preprosto znajo pokvariti dobro razpoloženje.”
Peter je sedel in premišljeval. Potem se je zasmejal: “To je pa zanimivo! Torej ni pomembno, ali so češnje ali jagode – pomembno je, da je nekdo lahko neprijeten in da se mu je bolje izogniti!”
“Bravo, Peter!” je rekla babica. “To si pa hitro razumel!”
“Ampak babi,” je nadaljeval Peter, “ali to pomeni, da moramo biti prijazni, kadar delimo stvari z drugimi? Da ne bomo “tisti, s katerim ni dobro češenj zobati”?”
Babica ga je prijazno potrepljala po glavi: “Točno to pomeni. Če bomo vedno prijazni, spoštljivi in pozitivni, bodo ljudje z veseljem “zobali češnje” z nami. To pomeni – radi se bodo z nami družili. S pravimi ljudmi je vedno lepo tudi češnje zobati.”
“Torej,” je Peter vstal in pohitel nazaj k peskovniku, “bom jaz tak, da bo z menoj dobro zobati češnje! Bom prijazen in ne bom metal peska v druge otroke!”
Ana se je zasmejala: “Tale naš mali Peter pa je res pameten!”
Mama je pogledala za Petrom in se nasmehnila: “Ja, in zdaj bo cel teden vsem otrokom v vrtcu razlagal o češnjah in frazemih.”
Babica je dvignila kozarec čaja: “Naj. Tako se učimo. In kdove – morda bo postal celo strokovnjak za frazeme!”
Peter je že pripovedoval prijateljem pri peskovniku: “A veste, kaj pomeni, da ni dobro češenj zobati? To je pa zanimiva zgodba …”
Razlaga frazema:
Frazem “ni dobro češenj zobati z nekom” izhaja iz starega pregovora o tem, kako neprijetno je bilo nekoč družiti se z ošabnimi, nesramnimi ljudmi, ki so radi kvarili prijetno vzdušje. Češnje so bile nekoč prava poslastica le za bogate – ti pa so pogosto s predrznim obnašanjem pljuvali koščice in metali peclje v obraz manj pomembnim ljudem. Danes ta frazem pomeni, da je treba pri druženju paziti, da ne zaideš preblizu tistim, ki iz dobrih trenutkov znajo narediti slabe.