Zgodbi lahko prisluhneš v podkastu Babi bere pravljice, kjer te čaka tudi bogat izbor pravljic z vsega sveta.
Ali ste že kdaj slišali odrasle reči: “Vrgel je puško v koruzo”? To zveni čudno, kajne? V današnji zgodbi boste spoznali deklico Niko, ki rada kaj počne, a si rada tudi premisli. Pridružite se ji in odkrijte, kaj se zgodi, ko nekdo vrže puško v koruzo.
V majhni vasici ob robu gozda je živela deklica Nika, ki je bila znana po tem, da je rada vse poskusila – toda prav nikoli ničesar ni dokončala do konca. Začela se je učiti flavto, po dveh tednih pa je instrument pristal v omari. Hotela je gojiti paradižnik na vrtu, po prvem zalivanju pa se ni več spomnila nanj. Mama je opazovala Nikino prizadevanje in potem opuščanje vsake nove pustolovščine, a ni nikoli ničesar pripomnila.
Nekega aprilskega jutra je Nika pritekla v kuhinjo, kjer je mama mešala testo za palačinke. »Mama, mama! Vem, kaj bom! Postala bom najboljša kolesarka v vasi! Matic mi je povedal, da bo čez mesec velika dirka, in jaz bom zmagala!«
Mama je samo prikimala: »To je lepa ideja, Nika. Ampak veš, trening zahteva vztrajnost.«
Nika je že obuvala športne copate: »Vem, vem! Danes začnem!«
Prve tri dni je Nika pridno vozila krog za krogom okoli vasi. Četrti dan je malo deževalo, zato je ostala doma. Peti dan je bila utrujena. Šesti dan je prišla sosedova mačka na obisk in Nika je pozabila na kolo. Sedmi dan so prijatelji igrali košarko in zdelo se ji je, da bi bilo to veliko bolj zanimivo kot kolesarjenje.
Ko je Nika prišla domov, je oče bral časopis: »Kako gre s treningom za dirko?« jo je vprašal.
»Ah, vrgla je puško v koruzo,« je dejala mama iz kuhinje. »Spet.«
Nika se je ustavila sredi dnevne sobe in pomislila. »Puško? Kakšno puško? V koruzo? A imamo sploh koruzo? In zakaj bi vrgla puško v koruzo?« Zamislila si je veliko njivo rumene koruze, visoke in goste, polne storžev. Med njimi je nekdo nosil staro puško, težko in leseno, in jo vrgel nekam v sredino njive. Puška je padla med stebla, izginila in nihče je ni več mogel najti.
»Ampak mama,« je Nika začela, »mi sploh nimamo puške. In tudi koruze ne. Zakaj bi to sploh kdo naredil? Če imaš nekaj, tega ne vržeš stran!«
Oče je spustil časopis in se zasmejal: »Nika, mama ni mislila prave puške in prave koruze. To je stari frazem.«
»Frazem?«
»Ja,« je nadaljevala mama. »Ko rečemo, da je nekdo vrgel puško v koruzo, to pomeni, da je obupal in odnehal. Da je nekaj začel, potem pa rekel ‘ne da se mi več’ in pustil nedokončano.«
Nika je sedla na kavč: »Jaz?«
Oče je vstal in prinesel s police star okvir s fotografijo: »Poglej, to je tvoj dedek. Ko je bil mlad, je hotel zgraditi hišo s svojimi rokami. Bilo je zelo težko – vsak dan po službi je moral zidati, mešati cement, pripravljati les. Bilo je poletje, bilo je vroče in večkrat ga je mikalo, da bi rekel: ¢Oh, kaj bi se mučil, grem raje na sladoled.’ Ampak ni vrgel puške v koruzo. Ni obupal. In danes stoji hiša, v kateri živimo.«
Nika je pogledala fotografijo. Dedek je bil mlad, umazan od cementa, ampak nasmejan.
»In veš, Nika,« je dodala mama, »flavta v omari, paradižnik na vrtu, zdaj pa še kolo … Vsakič začneš z velikim navdušenjem, potem pa, ko postane malo težje, vržeš puško v koruzo. In veš, kaj se zgodi s puško, ki jo vržeš v koruzo?«
»Izgubi se?« je tiho rekla Nika.
»Točno tako. Izgubi se med stebli in je nihče več ne najde. Tako kot tvoje sanje o tem, da bi bila kolesarka.«
Nika je sedela tiho. V glavi se ji je odvijal film: začela je s flavto, nato jo je vrgla v visoko koruzo. Začela je s paradižnikom, nato ga je vrgla v koruzo. Zdaj je bila tam tudi puška s kolesom. Koruzna njiva, polna stvari, ki jih je začela in nikoli dokončala.
»Ampak zakaj je to tako težko?« je vprašala.
Oče je prisedel: »Začetek je vedno zabaven in nov. Potem pa pride trenutek, ko ni več tako razburljivo, ko moraš delati, tudi če ti tisti trenutek ni preveč všeč. In takrat vržeš puško v koruzo. Ampak tisti, ki jo obdržijo v rokah in ne obupajo – tisti dosežejo cilj.«
Naslednji dan je bilo spet sončno. Nika je vstala zgodaj, še preden je mama odšla v službo. Vzela je kolo iz kleti, oblekla čelado in začela voziti kroge. Bilo je naporno. Noge so jo bolele. Ampak vsakič, ko jo je mikalo, da bi se ustavila, si je predstavljala njivo koruze. Videla je vse puške, ki jih je že vrgla tja. In odločila se je: te tukaj pa ne bo.
Teden za tednom je Nika vozila. Včasih je deževalo, včasih je bila utrujena, včasih so prijatelji igrali košarko. Ampak ona je vozila.
Ko je prišel dan dirke, je Nika stala na štartni črti. Ni bila najhitrejša. Ampak je bila edina, ki je prišla do cilja brez hoje.
Ko je mama tekla do nje z objemom, ji je Nika rekla: »Mama, tokrat nisem vrgla puške v koruzo.«
Mama jo je stisnila k sebi: »Vem, Nika. In zdaj veš, kako se to počutiš, ko dosežeš cilj, za katerega si se trudil.«
Zvečer je Nika stala pred omaro, kjer je ležala flavta. Pobrisala je prah z nje in jo vzela v roke.
»Jutri začnem znova,« je rekla sama sebi. »In tokrat ne bom obupala.«
Frazem »vreči puško v koruzo« izvira iz časov, ko so se vojaki po bitki umaknili in skrili orožje v gosto koruzo, ker se niso več želeli bojevati. Kajti vojak brez puške ni več vojak. S časom je izraz dobil nov pomen: ko nekdo vrže puško v koruzo, pomeni, da se je vdal, da je obupal in opustil svoje prizadevanje.
Danes ta frazem uporabljamo, ko želimo opisati nekoga, ki se ne trudi več, ki odneha pri delu, učenju ali doseganju cilja, preden je dosegel, kar si je zadal.